Zaprtje centra za socializacijo

Bil je petek, 17. marca. V vrtcu Pikapolonica, ki je našel prostor v temnorjavi montažni baraki sredi romskega naselja Brezje, ki že desetletja stoji na obrobju Novega mesta, so se malčki ravno pripravljali na kosilo. A čas kosila je prekinil obisk nenapovedane delegacije. Trije predstavniki novomeške občine in ravnateljica vrtca Pedenjped, pod katerega sodi vrtec Pikapolonica, so prinesli kratko sporočilo. "Vrtec je od danes zaprt." Ker je tako odločil gradbeni inšpektor.

Zakaj je moral vrtec zapreti svoja vrata? Uradna razlaga gre takole. Novomeški gradbeni inšpektor je marca prejel več prijav, da pomeni vrtec Pikapolonica nevarno gradnjo. Prejel je tudi prijavo zdravstvene inšpekcije, ki je nedavno obiskala vrtec in ocenila, da vrtec iz zdravstvenih razlogov ni primeren za bivanje otrok. A gradbeni inšpektor vrtca ni zaprl zaradi tega. Zaprl ga je zato, ker je ugotovil, da "za vrtec ob postavitvi objekta niso bila izdana ustrezna dovoljenja po predpisih o urejanju prostora in graditvi objektov". Povedano drugače, inšpektor vrtca ni zaprl zato, ker se je ustrašil za varnost otrok, temveč zato, ker je črna gradnja. Zato je 10. marca izdal odločbo, da je treba vrtec zapreti. In ga najpozneje v treh mesecih tudi porušiti.

Prejšnji teden je tako vrtec Pikapolonica sameval. Le tri vzgojiteljice so med praznimi stenami, na katerih so se bohotile le še narisane rožice in pikapolonice, v velike črne plastične vreče spravljale še zadnje stvari, ki jih je bilo treba preseliti v dva druga vrtca, kamor bodo poslej vozili otroke. Vendar ne čisto vseh. Vsi starši namreč niso bili pripravljeni podpisati dovoljenja, s katerim bi dovolili preselitev otrok in tudi prevoz malčkov do drugih dveh vrtcev, ki ga bo plačala novomeška občina. "Razlog je v tem, da vrtec ne bo več v njihovi neposredni bližini. Tisti, ki so podpisali izjavo, pa so jo za samo tri mesece, in to samo zato, ker smo jim obljubili, da bomo z otroki iste vzgojiteljice. Ne vem, kako bo z vpisom novincev," je že zdaj zaskrbljena Magdalena Jazbec, ki vodi vrtec že vse, odkar je začel leta 1993 delovati v baraki sredi Brezja.

Vez med Romi in "civili"

Montažna baraka je stara približno 40 let in je nekoč služila mladinski delovni brigadi v Žužemberku. V Novo mesto so jo preselili, ko so v Brezju za Rome gradili nekaj več kot 40 hišk. Romski vrtec se je v njej naselil šele nekaj let pozneje. "Z dejavnostjo vrtca smo začeli leta 1979, ko smo odprli dva oddelka vrtca pri OŠ Bršljin. A obiska ni bilo," se spomni Magda. Na fotografiji iz tistega obdobja so le štirje otroci. Potem so začeli okrog leta 1985 prihajati v naselje. Najprej so se z otroki družili na prostem, potem so zavzeli osameli kontejner patronažne službe. Z otroki so se igrali, jim brali pravljice, jezikovne ovire pa je pomagala premostiti vzgojiteljica Duška Balažek, ki govori romsko. In tako je kontejner postal premajhen. V montažno barako so se kot pravi vrtec preselili leta 1993. Otrok pa je bilo vse več. Letos jih je vrtec obiskovalo 28 v dveh oddelkih. "Težko je bilo pridobiti zaupanje staršev. Dovoljevali smo jim, da so bili v vrtcu, kolikor časa so hoteli, z mamami smo imele delavnice, v zadnjih letih je prihajalo tudi vse več očetov. Tako je nastalo dobro medsebojno sodelovanje med starši in vrtcem," se spomni Magda.

Zakaj je vrtec v romskem naselju tako pomemben? Ker otrokom pomaga pri čimmehkejšem prehodu v slovensko družbo, predvsem v šolo. "Mi smo absolutno za integracijo. Vsa leta smo si prizadevali dobiti v ta vrtec čimmlajše otroke, ker lahko več dosežemo z njimi. Že samo z jezikovnega vidika, saj največkrat sploh ne znajo slovenščine. Pred vstopom v šolo pa otroke integriramo v redne oddelke," pravi Magda. Duška pa opozarja, da so morali otroke pogosto učiti osnovne socializacije. "Nekatere je treba umiti, zato imamo kopalnico, tuš. Zgornji del naselja še vedno nima tekoče vode, zato so mnogi otroci tukaj prvič videli tekočo vodo in straniščno školjko. Nekateri otroci so zjutraj radi dlje spali, in tudi če so prišli pozno v vrtec, smo za vsakega poskrbeli."

Vrtec pa ni bil le vrtec. Veliko starejših ljudi iz naselja je nepismenih, zato so jim vzgojiteljice pomagale brati pošto, izpolnjevati formularje, pisati pritožbe, ... "Tudi težave so nam zaupali. Ženske so prišle potarnat o družinskih zadevah, in če drugega ne, smo jim dale vsaj moralno podporo," pravi Duška. V vrtcu je imela svojo bazo tudi patronažna sestra, nekaj časa so organizirali cepljenje in preglede dojenčkov, s pomočjo razvojno-izobraževalnega centra pa so začeli s popoldanskimi delavnicami. Šoloobveznim otrokom so pomagali pri domačih nalogah, organizirali so kuharski in šiviljski tečaj, pa tečaj funkcionalnga opismenjevanja ... Skratka, vrtec je bil pravi kulturno-izobraževalni center. Zaživela je tudi folklorna skupina. Zdaj ko je vrtec zaprt, so se ustavile tudi druge dejavnosti. Duška pravi, da žal tudi vreme še ni primerno, da bi vsaj nekatere delavnice začeli pripravljati na prostem.

Življenje v Brezju se torej vrača nazaj, tja, kjer je bilo pred letom 1993. Obenem pa se vsi strinjajo, da je bilo zaprtje barake le vprašanje časa. Objekt je namreč res dotrajan in potreben temeljite prenove. "Zapletlo se je pri ustanovitelju, Mestni občini Novo mesto. Opozarjali smo jih, da so vsi vrtci v slabem stanju, predvsem Pikapolonica. Redna vzdrževalna dela smo opravljali sami, velikih investicijskih del pa sploh ne. Ko je recimo streha zamakala, smo jo popravili sami," se spomni ravnateljica vrtca Pedenjped Milena Novak, ki je za Pikapolonico odgovorna zadnja tri leta. Vzgojiteljice so same prepleskale stene, prebarvale vrata, premazale zunanjost lesenega objekta.

Propad vrtca

V Novem mestu se vsi sprašujejo, zakaj je do zaprtja vrtca prišlo prav zdaj. Do konca šolskega leta so le še trije meseci. Po drugi strani pa je inšpektorjeva odločitev nenavadna tudi zato, ker je vrtec v isti baraki deloval celih trinajst let. In ves čas je bilo jasno, da objekt nima ne uporabnega ne gradbenega dovoljenja. "Gradbena inšpekcija do sedaj ni bila seznanjena z dejstvom, da je objekt zgrajen brez ustreznih dovoljenj, zato v zvezi s tem v preteklih letih ni bilo vodenih nobenih postopkov, s tem pa tudi ne izdanih odločb," so nam zatrdili na Inšpektoratu RS za okolje in prostor. A ker je tako rekoč celotno romsko naselje zgrajeno brez potrebnih dovoljenj, je temu težko verjeti.

Zanimivo je tudi, kako je delovala ali bolje rečeno nedelovala Mestna občina Novo mesto. Ta je kot ustanoviteljica vseh vrtcev v občini odgovorna tudi za Pikapolonico. Prav občina je bila tista, ki je leta 1993 dovolila, da se je vrtec vselil v objekt, ki ni imel uporabnega in gradbenega dovoljenja. "Gre za splet okoliščin in želje po čimprejšnji vključitvi Romov v proces socializacije," takratno odločitev pojasnjujejo na občini. Vendar pa v naslednjih trinajstih letih niso naredili praktično ničesar več. Manjkajočih dovoljenj vse do danes niso pridobili. Po mnenju poznavalcev se je ustavilo zato, ker k reševanju problematike ni pristopila celotna občinska uprava. Niti v času SKD-jevega župana Francija Koncilje niti v času LDS-ovih županov. Sicer pa niso problem le manjkajoča dovoljenja. Zakaj občina ni vlagala v propadajočo barako? Pravijo, da so vlagali le v manjša popravila zato, ker za vsak takšen montažni objekt "po določeni dobi ni več smotrno, da se vanj vlagajo večja finančna sredstva". A zakaj niso potem vse do danes poskrbeli za nadomestni objekt? Zdi se, da je situacija z vrtcem Pikapolonica le odsev celotnega načina reševanja romske problematike, pri katerem se novomeški občini zatika že desetletja.

In kakšna usoda zdaj čaka romski vrtec Pikapolonica? Vzgojiteljice in njihova ravnateljica si močno želijo, da bi v Brezju, potem ko bodo porušili sporno barako, čim prej zgradili nov večnamenski objekt. A mnogi so glede tega pesimistični. Novomeški romski svetnik Roman Tasič, ki je že leta opozarjal, v kako slabem stanju je vrtec, je danes prepričan, da Brezje vrtca ne bo več videlo. In da se bo občina zadovoljila s prevažanjem otrok v druge vrtce. Na Mestni občini Novo mesto medtem pravijo, da so aktivnosti naravnali v smeri gradnje novega vrtca, vendar za to potrebujejo čas. Minister Milan Zver si je težave vrtca dvakrat ogledal na lastne oči, a čeprav je ob obisku vrtca izrazil pripravljenost pomagati, odgovora na naše vprašanje, kdaj bo pomoč prišla, nismo dobili.