Dramolet slovenskega kapitalizma

Kapitalizem ljudi nikoli ne pušča ravnodušnih. Nekateri ga občudujejo zaradi izjemne ekonomske učinkovitosti in gospodarske rasti. Drugi ga sovražijo in obtožujejo, da povzroča socialno diferenciacijo in ustvarja razmere, kjer preživijo samo najmočnejši. Toda nekaj morajo priznati eni in drugi. Kapitalizem je s svojo tržno igro in prepletajočimi se interesi, ki jih nikoli ne moremo povsem razkriti in razumeti, najbolj vznemirljivo gledališče sodobne civilizacije.

Mercatorju očitno pripada čast, da bomo z njim vadili dramolet novega slovenskega kapitalizma. Prvo dejanje nam je ponudilo nesporno Jankovićevo zgodbo o uspehu. Njegov poslovni in menedžerski model sta veljala za vzorec podjetniške smelosti in poslovne kakovosti. Drugo dejanje je razkrilo, kako se slovenske nacionalne korporacije ne morejo rešiti političnega objema države. Poslovni vzpon Mercatorja je bil najprej dokaz spretnosti, s katero je Janković krmaril med državnimi regulacijskimi institucijami in političnimi elitami. Toda nova desnosredinska vlada je s političnim manevrom razprodala državno lastnino in strmoglavila menedžersko vodstvo družbe. Tretje dejanje te drame je očitno vrhunec. Začelo se je z nepregledno dokapitalizacijo, končalo z globalizacijo in kapitalskimi špekulacijami na globalni ravni. Zanje velja nekakšna čarobna prisotnost odsotnega, dosegljivost nedosegljivega, pričakovanje nepričakovanega. Kot pri Beckettovem Godotu. Vsi čakajo, da bi dejansko prehiteli drug drugega. Zmeda je kajpada popolna.

Mitologija kapitalskih trgov, raznovrstnih lastninskih špekulacij in poslovnih interesov se vedno konča pri ceni. Cene po teoriji učinkovitih finančnih trgov sledijo naključnim spremembam (random walk), zato so vse predvidljive reči že vključene v ceno. In ta Mercatorju raste. To pomeni, da cene poganjajo navzgor prav te ali one špekulacije, zato morajo biti novice o Mercatorju po definiciji naključne in nepredvidljive. Cene se torej odzivajo na novice, na presenečenja. Če tega na primer ne razumejo nekateri vodilni gospodarski odvetniki v državi, potem je tudi to lahko nepredvidljivo presenečenje. In morda imamo nov vzvod za spremembo borznih cen. Lekcija je torej preprosta, toda učenje očitno ni lahko.

Predpostavimo enega od možnih špekulativnih scenarijev. Zdi se, da je izhodiščna informacija o neposrednem srbskem nakupu Mercatorja v prvi vrsti želela politično in poslovno blokirati Istrabenz in Laško kot nacionalna strateška lastnika. Ker sta nekakšna branika nacionalnega interesa v Mercatorju, bosta morala zaradi zunanjih pritiskov delovati še bolj usklajeno kot v preteklosti. Toda prav to je eden od dokaznih postopkov pred evropskim sodiščem zaradi njunega spornega nakupa državnih deležev. In zagotovo se bosta morala kratkoročno odreči novi balkanski poslovni kombinatoriki.

Javna ponudba britanskega upravljavca skladov Altime s Kajmanskih otokov je drugi vzvod. Najprej je mimogrede nadvse nazorno pokazala, kolikšna je bila oportunitetna izguba državne prodaje Mercatorja pred nekaj meseci. Hkrati pa je odprla možnosti za manjšinske in male delničarje, da prodajo Mercator po dobri ceni, če se bodo primerno organizirali. Toda kdo stoji za Altimo, ki je glede na naravo poslov izjemno špekulativen portfeljski vlagatelj? Janković je eden od piscev scenarija, toda ne tudi glavni igralec. Očitno je globalni finančni kapital pripravljen tvegati z Mercatorjem in ga pozneje prodajati komurkoli. Toda ključ za njegov uspeh tiči tokrat v malih delničarjih. Nanje bodo v naslednjih tednih pritiskali zaradi izdajanja nacionalnih interesov in novih prevzemnih premij. Sami pa bodo ocenili, katera prodajna cena je prava in kdaj bodo prodali.

V Mercatorju tiči veliko političnega identitetnega kapitala. Slovenija in Mercator tukaj delita usodo novoevropskega podjetniškega patriotizma, ki v veliki meri kroji usode nakupov in na koncu tudi prevzemov vodilnih nacionalnih korporacij. Pred domala petimi leti je evropski komisar Monti preprečil združitev GE in Honeywella. Danes francoski ministrski predsednik Dominique de Villepin govori o 40 korporacijah, ki jih morajo obdržati v večinski francoski lasti. Med njimi sta tudi banka Societe Generale in trgovska družba Carrefour. Celo Američani so nedavno preprečili, da bi družba Dubai Ports World iz Združenih arabskih emiratov prevzela nadzor nad šestimi ameriškimi pristanišči. Povsod velja podobna logika politične obrambe pred globalizacijo kapitalskih in podjetniških tokov.

Danes se prevzemni val giblje v povprečju nekaj med 800 in 1000 milijardami evrov. Samo zasebni kapitalski skladi, kot je Altima, so leta 2005 v evropske odkupe podjetij vložili 120 milijard evrov. Zato globalizacijskih procesov na podjetniški ravni ni mogoče zaustaviti. Podjetja so ušla iz rok nacionalnega nadzora in prav tu tiči razlog, da na primer nemški koncerni poslovno cvetijo, medtem ko se Nemčija utaplja v gospodarskih in socialnih težavah. Ekonomski razcvet podjetij preprosto ni več povezan z blaginjo držav. Očitno bo treba zamenjati tudi akterja evropskih reform. Namesto držav lahko lizbonsko strategijo EU rešijo samo še podjetniške mreže evropskih globalnih korporacij.

Sporočilo je jasno. Mercator se je znašel v nesrečnem primežu kapitalskih in prevzemnih špekulacij. Toda nobena predvidljiva lastniška struktura za sedaj ni dobra. Istrabenz in Laško sta kot nosilca ekonomskega patriotizma do sedaj pokazala slabe poslovne sposobnosti za strateške odločitve. Zato najverjetneje dolgoročno nista niti stabilna niti dobra lastnika. Altima je portfeljski lastnik, ki špekulira in že po definiciji lahko zgolj izčrpava ali pa destabilizira družbo. Tu so še vedno bolj zmedeni mali delničarji in novo menedžersko vodstvo, ki v teh negotovih razmerah lažje analizira, kot pa se odloča. Celo Jankovićev labodji spev na koncu ne prinaša ničesar dobrega.

Mercator v tej komediji zmešnjav edini dejansko izgublja. In to zagotovo ni v "nacionalnem interesu" nobenega od deležnikov družbe. Bitko so izgubili vsi. Dosedanji poraženci v poslovni vojni, ki je za nami, zmagovalci pa v načrtovanem razvoju, ki ga verjetno nikoli ne bodo dosegli.