Manj pravic, manj otrok

Janševa vlada je že ob začetku mandata obljubila, da je njen cilj dvig rodnosti na raven, ki bi zagotavljala dolgoročno nemoteno reprodukcijo prebivalstva. Možnosti za uresničitev cilja je več: od tega, da država mladim pomaga pri reševanju stanovanjskega problema, do tega, da jim omogoči čimhitrejšo zaposlitev, kar bi jih spodbudilo k zgodnejšim in pogostejšim odločitvam za otroka. Ker tega ni tako lahko uresničiti, se je vladna garnitura odločila, da za začetek rajši poseže v zakon o starševskem dopustu in družinskih prejemkih. Novela zakona, ki jo je vlada sprejela februarja, državni zbor pa jo namerava potrditi konec aprila, sicer res prinaša nekaj dodatnih finančnih ugodnosti, toda hkrati krči tiste pravice do starševskega dopusta, ki državne blagajne prav nič ne stanejo.

Po sedanjem zakonu je imela bodoča mamica možnost izbire: porodniški dopust je morala začeti 28 dni pred predvidenim datumom poroda, lahko pa ga je tudi 14 dni prej, kar pomeni, da je bila lahko na porodniškem dopustu že 42 dni pred porodom. Takšno možnost je lani izkoristilo 466 žensk ali 3,5 odstotka bodočih mamic. Novela zakona, ki so jo pripravili na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, možnost izbire odpravlja. Po novem mora mati na porodniški dopust 28 dni pred porodom. Minister Janez Drobnič trdi, da je predlagana sprememba namenjena "zaščiti koristi otroka in matere". Če gre namreč ženska na porodniški dopust 42 dni pred porodom, bo imela zaradi tega 14 dni manj porodniškega dopusta po porodu. To je neizogibno, saj novela zakona skupne vsote dopusta za nego in varstvo otroka in porodniškega dopusta ne spreminja. "Če dopustimo, da gre bodoča mati na porodniški dopust 42 dni pred načrtovanim datumom poroda in ga konča po 365 dneh, otrok še ne dopolni enajst mesecev, cepljenje pa je predvideno šele pri 12 mesecih otrokove starosti, kar pomeni, da imajo starši težave z vključevanjem otroka v vrtec, saj ti zahtevajo, da je cepljenje opravljeno," spremembo utemeljuje Drobnič. To je sicer vse lepo in prav. Toda hkrati bi moral upoštevati tudi dejstvo, da vse ženske nismo enake. Nekatere nosečnost prenašajo težje, druge lažje. Za veliko žensk je opravljanje poklica v zadnjih tednih pred porodom prava muka. Še zlasti, če se morajo poleti v službo peljali v razbeljenem avtobusu. Tu seveda ne govorimo o ženskah, ki imajo zdravstvene težave ali opravljajo tako naporne poklice, da so zaradi tega upravičene do bolniškega dopusta. Pa še v teh primerih je treba upoštevati, da jim bolniškega dopusta, ki je daljši od 30 dni, ne more odobriti njihov osebni splošni zdravnik ali ginekolog, pač pa zdravnik, ki ga določi zavarovalnica. Govorimo o ženskah, ki se same odločijo, da bodo šle na porodniško predčasno z zavedanjem, da si s tem krajšajo čas dopusta po porodu. Nobene logike ni, zakaj bi jim pravico do te izbire odvzeli, še posebej, ker je jasno, da ta izbira države ne stane niti tolarja. Prav nasprotno. Za državo je cenejše, če ženska ostane doma 42 dni pred porodom, kot da otrok zaradi morebitnega prezgodnjega poroda pristane v intenzivni negi, kjer dnevni stroški presegajo tisoč evrov. Da ukinitev možnosti izbire ni koristna, so pretekli teden na seji odbora DZ za delo, družino, socialne zadeve in invalide opozarjali tako poslanci opozicijskih strank kot tudi poslanec koalicijske SLS Stanislav Brenčič. Toda zaleglo ni nič. Koalicijski valjar je povozil vse argumente, zaradi česar tega dela zakona tudi na obravnavi v DZ ne bo več mogoče spreminjati.

Druga nesmiselna sprememba je povezana z načinom koriščenja očetovskega dopusta. Oče ima pravico do devetdesetih dni očetovskega dopusta, pri čemer ima 15 dni polno plačanih, preostalih 75 dni pa ima plačane le prispevke. Po veljavnem zakonu lahko 15 dni očetovskega dopusta izrabi v času porodniškega dopusta matere, preostalih 75 dni pa do otrokovega osmega leta starosti. Po novem se ta pravica krči, saj bo 15 dni očetovskega dopusta lahko izrabil do otrokovega šestega meseca starosti, preostalih 75 dni pa samo do otrokovega tretjega leta starosti. Na ministrstvu spremembo utemeljujejo z argumentom, da otrok v prvih treh letih starosti najbolj potrebuje skrb in nego obeh staršev. To sicer drži. Toda hkrati je treba vedeti, da moški že zdaj premalo izkoriščajo možnost očetovskega dopusta. Zakaj bi jim torej to pravico še dodatno omejevali? Če si ministrstvo za delo res prizadeva k dvigu rodnosti, bi moralo slediti zgledu drugih evropskih držav, na primer Nizozemske in Švedske, kjer je očetovski dopust mogoče koristiti do otrokovega osmega leta starosti, ali pa Anglije, kjer ga je mogoče koristiti do otrokovega petega leta starosti. Poslanka LDS Majda Širca, ki je na matičnem odboru nasprotovala tej spremembi zakona, pa opozarja še na nekaj bolj pomembnega: "Največja težava je v tem, da ministrstvo za delo ni niti poskušalo predlagati podaljšanje plačanega dela očetovskega dopusta." Če bi si namreč res želeli doseči večjo rodnost, bi bil eden od možnih načinov ta, da bi očetom namesto sedanjih 15 dni omogočili 20 ali 25 dni polno plačanega očetovskega dopusta, se pravi, da bi jim podaljšali obdobje, ko lahko pomagajo svoji partnerici, ne da bi zaradi tega trpelo finančno stanje družine. "To za državo sicer ne bi bilo poceni, bi pa očete spodbudilo k večjemu koriščenju očetovskega dopusta, saj vemo, da ga danes koristita le približno dva odstotka moških," poudarja Širca.

Za konec omenimo še tretjo, prav tako pomembno spremembo. Novela zakona v celoti odpravlja pravico do dobroimetja. Za kaj gre? Sedanji zakon staršem omogoča, da lahko predčasno prekinejo dopust za nego in varstvo otroka, pripadajoči del nadomestila za ta dopust pa uporabijo v obliki dobroimetja za plačilo otrokovega varstva, plačilo najemnine za stanovanje ali za reševanje stanovanjskega problema. Po novem to ne bo več mogoče. Drobnič je namreč prepričan, da se nega in varstvo ne smeta nadomeščati z denarjem in da je treba podpreti navzočnost starša v najzgodnejšem otrokovem obdobju, dodaja pa še, da pravica do dobroimetja ni zaživela v praksi. Ob tem pa ne pove, da je eden od razlogov, zaradi katerega stvar ni zaživela v praksi, dejstvo, da so bili starši s pravico do dobroimetja slabo seznanjeni. Ministrstvo za delo sicer priznava, da je odločitev za družino odvisna tudi od ekonomskih razmer, kot so zaposlenost, finančna varnost, osnovne stanovanjske razmere, možnost uskladitve dela, kariere in družinskega življenja ter varstvo otrok, a kljub temu odpravlja pravico, ki staršem omogoča izboljšanje ekonomskih razmer in jih tako posredno spodbuja k večji rodnosti.