Varuh, ki pozna solzivec

Uspeh, ki ga je varuh človekovih pravic dosegel na ustavnem sodišču, je bil v obratnem sorazmerju z nabijanjem na kol, ki so mu ga priredili v državnem zboru. Na ustavnem sodišču je varuh človekovih pravic uspel s pobudo, da policija poslej oseb ne bo več smela legitimirati zgolj zato, ker bi bil videz oseb nenavaden. Zakon o policiji je namreč doslej omogočal, da policisti osebo povprašajo za osebnimi dokumenti že v primeru, če policisti zgolj na osnovi videza sklepajo, da določena oseba utegne izvesti prekršek ali kaznivo dejanje. Tega ne bo več. V letu dni mora parlament sprejeti nova pravila.

In nabijanje na kol? Poslanka SNS Barbara Žgajner Tavš je na vlado naslovila vprašanje o kriterijih, ki jih upošteva ob kadrovski politiki. Vprašanje je na videz tehnično. Ali vlada ob kadrovanju upošteva tudi moralno držo kandidatov za javne funkcije? Tretji odstavek vprašanja pa nima nikakršne zveze z vladnimi posli. Ali je res, sprašuje poslanka, da ima varuh človekovih pravic zaradi neprimernega vedenja prepoved stika z lastnimi otroki? OK - to ni res. Ker pa vprašanje nima nikakršne zveze z vlado, ni čisto jasno, zakaj predsednik parlamenta sploh dopušča, da je takšno vprašanje uradno zastavljeno. No, vsaj na prvi pogled ni povsem jasno, zakaj predsednik parlamenta dopušča nebulozna vprašanja, ki nimajo zveze z vladnimi posli. Če pa zadnje nabijanje na kol postavimo v politični kontekst in časovno perspektivo, so reči bolj jasne.

Iz parlamenta že dobro leto prihajajo pozivi, naj varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek odstopi. Obnovimo: ko se je na vratih poslanske skupine SNS znašel plakat "Izbrisani vabljeni na ples, igral vam bo Jelinčič na puškomitraljez!" je varuh protestiral ter pozval državni zbor, naj razmisli, ali lahko nacionalist Sašo Peče ostane na funkciji podpredsednika državnega zbora. Takoj zatem je kasiral zahtevo SNS, naj odstopi. SNS je poziv, naj Hanžek odstopi, reciklirala na vsakih nekaj tednov. Vendar poslanci iz vrst SNS niso edini, ki so Hanžka pozvali k odstopu.

Julija 2005 je slabo prikrit poziv k odstopu prišel tudi iz vladajoče koalicije. Branko Grims, SDS, je ugotovil, da "take institucije, predvsem pa s tako osebo, ki, mimogrede, stane več kot državni svet, najbrž ne potrebujemo". Grims je varuha človekovih pravic podil s položaja, ker mu ni bilo všeč varuhovo poročilo o izbrisanih.

Slabo leto dni stara domislica poslanca vladajoče koalicije, da bi varuha spodili s položaja, je dragocena. Vladajoča koalicija namreč dovolj dobro ve, kakšen je položaj varuha človekovih pravic v slovenski ustavni ureditvi. Zato je nespodobna že ostra polemika z varuhom človekovih pravic. Še bolj nespodoben pa je poziv k odstopu.

Ustava o varuhu človekovih pravic govori v poglavju o ustavnosti in zakonitosti. Varuh, kot določa ustava, varuje človekove pravice in temeljne svoboščine v razmerju do državnih organov in drugih nosilcev javnih pooblastil. Funkcija varuha človekovih pravic je prav posebna zaradi dejstva, da varuh za izvolitev potrebuje dve tretjini poslanskih glasov. Noben funkcionar v državi za izvolitev ne potrebuje tolikšnega števila glasov. Če ima parlament dve funkciji - da sprejema predpise in na pomembne položaje postavlja primerne osebe -, lahko položaj varuha človekovih pravic primerjamo z ustavo. Ustava kot najvišji predpis v državi je potrjena z vsaj 60 poslanskimi glasovi. Enako število glasov mora zbrati tudi varuh. Tako kot je nespodobno blatiti ustavo, je nespodobno tudi, če poslanska skupnost varuha človekovih pravic nabija na kol. In točno to se dogaja. Predsednik parlamenta Franc Cukjati, ki ga je predsednik njegove stranke in predsednik vlade Janez Janša ob izvolitvi označil za humanista, to tolerira. Čeprav - trditev, da Franc Cukjati nabijanje na kol tolerira, je preblaga. Franc Cukjati je imel možnost, da v to nabijanje poseže in ga prepreči, a se je tej pravici odrekel.

Kot rečeno: če politiki nabijajo varuha človekovih pravic, je to podobno cefranju ustave. Vendar velja pogledati tudi, kakšno osebo so se spravili nabijati. Matjaž Hanžek se je s človekovimi pravicami ukvarjal še v času, ko je bil za to potreben državljanski pogum. Ali kak pripadnik slovenske politične elite ve, kakšen vonj ima solzivec? Matjaž Hanžek ve, kakšen vonj ima solzivec, ker so policaji s solzivcem streljali nanj. Vem iz prve roke, sem bil zraven. Le da je bila med nama pomembna razlika. Ja sem bil tam službeno, on je bil pa na dopustu. Med dopustom je šel na Kosovo, plazil se je med tistimi žalostnimi bloki nad Prištino, da bi na terenu dokumentiral brutalne kršitve človekovih pravic. Tega ni počel zato, ker bi to sodilo v njegov opis del in nalog. Kršitve človekovih pravic je dokumentiral kot terenski aktivist za varovanje človekovih pravic, zaradi solidarnosti z maltretiranimi, zato, ker je bil prepričan, da to nekdo pač mora storiti. In je ob tem, ko je v turobnem prištinskem blokovskem naselju gledal, kako srbski specialci obračunavajo s kosovskimi iredentisti, pogoltnil veliko solzivca. Ubijanja sicer ni mogel preprečiti, lahko pa ga je dokumentiral. Zato si je tudi nakopal bes srbske udbe. In to je razlog, zakaj ga je leta 2001 izrecno podprl tudi Janez Janša.

Ko Hanžek komentira nabijanje na kol, ki ga uprizarjajo v parlamentu, pravi, da so poslanci SNS zgolj kurirčki, ki posel opravljajo za nekoga drugega. Ponovimo dragoceno misel poslanca vladajoče koalicije Branka Grimsa: take institucije, predvsem pa s tako osebo (...), najbrž ne potrebujemo. Res je, za vladajočo politiko je Matjaž Hanžek nepotreben, ker kvari idilične podobe o stanju človekovih pravic. Državljanke in državljani pa to institucijo potrebujejo. Ponovimo: ustavno sodišče je pritrdilo stališču varuha človekovih pravic, da policija ne sme imeti pooblastil, ko bi smela zgolj zaradi videza od ljudi zahtevati osebne dokumente. Poslej vas policija, zahvaljujoč varuhu, ne bo več smela nadlegovati zaradi nošenja rute, sumljive barve superg, nenavadne oblike frizure, usnjene jakne, okrašene z značkami, body piercinga ali divjega tattooja. Odločba ustavnega sodišča nosi število U-I-152/03. Če vam bi policija težila zaradi imidža, organom svetujte, naj si najprej preberejo omenjeno odločbo. In naj vas pustijo pri miru.