Stara partijska ilegala!

Ker je ameriški state department v svojem letnem poročilu z navedbo, da slovenska vlada z novo zakonodajo krepi nadzor nad mediji, tako groteskno brcnil v temo, so se ubogim razžaljenim oblastnikom sicer z enomesečno zamudo, a strumno postavili v podporo vrli razumniki, ki gravitirajo okrog miselnega horizonta Nove revije. Na tiskovni konferenci ob splavitvi pisma, ki so ga v vlogi poganjkov civilne družbe naslovili v Ameriko na oddelek za globalne zadeve, so se v klubu Nove revije v četrtek zbrali predsednik Zavoda za oživitev civilne družbe Janez Jerovšek, direktor tega zavoda Andrej Aplenc, predsednik Sklada Josipa Jurčiča Drago Demšar in podpredsednik Slovenske konference Svetovnega slovenskega kongresa Franci Feltrin. Moralno štango sta jima prišla držat Žarko Petan in Viktor Blažič.

Kot ultimativni dokaz ganljivo neprebojne ljubezni slovenskega desnega intelektualca do ameriškega sna lahko navedemo, da niso z eno besedo problematizirali samega ocenjevalca: v nasprotju s pričakovanji cinično neukih novinarjev se tako enkrat samkrat niso vprašali, kaj vraga ima uradna politika ZDA ostalemu svetu sploh soliti pamet glede stanja demokracije in človekovih pravic, ko pa se sama tako očitno že dolgo uvršča tja k vrhu najmasovnejših teptačev teh dveh visokoletečih konceptov. Namesto tega so štirje vrli možje civilne družbe v četrtek vljudno dovolili, da se lahko pač vsakdo zmoti, poleg tega so problematizirali vprašanje virov, ki jim v state departmentu očitno tako zaupajo. Med konferenco so večkrat zanosno ponovili, da lahko sporne navedbe "empirično, matematično" ovržejo, kar so v svojem pismu menda tudi storili.

Konkretne enačbe se glasijo takole: zdajšnji svet RTV šteje štiri člane več od prejšnjega. Vlada v njem nima svojih predstavnikov, vpliv parlamentarnih predstavnikov pa je v primerjavi s prej sorazmerno upadel. SAZU, manjšine in zaposleni ohranjajo število zastopnikov, verske skupnosti pa imajo namesto enega zdaj kar dva ("kar je gotovo lahko samo dobro!" je pripomnil Andrej Aplenc, iz česar je matematično mogoče sklepati, da bi bilo najboljše, če bi bilo verskih zastopnikov v svetu RTV ?). Po novem lahko v svet kandidira vsak posameznik.

Ta osnovni matematični dokaz so podkrepili tudi z geometrijo: v pismo so tako zapakirali še kratka primerjalna orisa starega in novega predsednika sveta. Na eni strani Janez Kocijančič, visoki uradnik v stari komunistični stranki, potem voditelj prenovljene komunistične stranke in kar nenadoma zastopnik civilne družbe: "Njegovi strokovni prispevki niso znani ne nam ne komu drugemu." Na drugi strani Stane Granda, "ki pa je seveda doktor!", član SAZU in ni bil nikoli član nobene politične stranke. "Menimo, da bo lahko ta primerjava state departmentu samo koristila!" je dobrohotno povzel Andrej Aplenc in celotno matematično izpeljavo strnil z anekdoto, ki je govorila o tem, kako sta pred leti k nam prišla ameriška novinarja in obiskala glavne medije, med drugim tudi nacionalno televizijo. Pred vrnitvijo v domovino sta se ob večerji magistru Andreju navduševala nad tem zavodom, kako prijazni da so tam in kako pripravljeni pomagati. Ko ju je sogovornik pobaral, ali vesta, da je Janez Kocijančič komunistični mogočnik iz starih časov, sta se najprej smejala, češ da jima govori nekakšen slab balkanski vic, potem sta bila nekaj časa jezna, ker sta mislila, da se magister "s svojo evropsko superiornostjo" iz njiju dela norca - ko pa sta čez deset minut dojela, da gre za čisto resnico, sta bila dolgo dolgo popolnoma tiho.

Mučna, za nekatere gotovo skesana tišina se je spustila tudi nad prijetno izbo na Cankarjevi 10, dokler je niso skalila novinarska vprašanja. Doktor Jerovšek je v sklopu odgovorov potožil, kako se slovenski mediji nasploh odzivajo predvsem glede na neke svoje politične kriterije. Nacionalka tistega dne recimo ni poslala kamere, kadar pa se oglasi liberalna akademija, jih posnamejo in jih potem tudi trikrat predvajajo. Pluralizma v Sloveniji vsaj pri dnevnem novinarstvu ni, na FDV pa "izmišljeno stvarnost naredijo za stvarnost" in družbo potem na tej podlagi označujejo za pluralno. "Zakaj se pa takrat vi niste?! Vi, ki vsak dan pišete?!" je - osoren, kakršnega nismo vajeni - na vprašanje, zakaj se odzivajo z enomesečno zamudo, revsknil magister Demšar, magister Aplenc pa je spravljivo dovolil, da je vprašanje pravzaprav čisto legitimno, ter pojasnil: najprej je bilo treba pismo napisati, potem ga je bilo treba - "na naše stroške!!!" - prevesti, potem ga je bilo treba - "na naše stroške!!!" - lektorirati, nakar ga je bilo treba še enkrat prepisati, konec koncev pa avtorji niso neki časopis, da bi morali biti totalno ažurni, kajne?

"Vi ne morte za to hišo dobit idealnega človeka!" je na vprašanje, ali se jim zdi v redu, da je novi direktor RTV človek, ki sam priznava, da področje zelo slabo pozna, odvrnil doktor Jerovšek. "Torej človeka, ki bo obvladal in finance in program. Jaz trenutno dajem prednost človeku, ki obvlada finance!" Kar ta hiša potrebuje, je namreč red, treba jo je začeti obvladovati - in to bo mogoče predvsem prek financ! Kar pa se tiče programskih izkušenj, ki so bile (kako zlobno je na to spomnil komunajzarski novinar STA) med drugim tudi pogoj v razpisu: "No ja. Program se da hitro naučit. Slovenci imamo fast-learning time!" Ob koncu je Viktor Blažič pozval, da je treba zastaviti javno vprašanje o neimenovanem viru, na podlagi katerega je state department pripravil svoje mnenje: "A je to kaka špijonaža ali obveščevalna služba ali kaj?! To je čista ilegala! Stara partijska ilegala!"