Slaba politična šala

Predsednik vlade je sredi februarja prvič ponudil Partnerstvo za razvoj, sporazum političnih strank o sodelovanju glede temeljnih razvojnih ciljev, strateških usmeritev in reformnih ukrepov. Po dveh mesecih je partnerstvo dobilo svojo zakroženo politično podobo. Pridobila je vse koalicijske stranke, najverjetneje tudi SD s Pahorjem na čelu, zunaj pa bo ostala največja opozicijska stranka LDS.

Partnerstvo za razvoj je nadvse ohlapna platforma in dejansko ne ponuja nobene nove vsebine. Ponavlja sterilne razvojne formulacije, sklicuje se na abstraktne vrednote javnega dialoga in partnerstva in podpisnice bolj mimogrede zavezuje k predlogom in podpori reformnih rešitev. Sporazum je z vsebinskega vidika slaba politična šala.

Ponuja nekakšen minimalni skupen ekonomski imenovalec, toda zaradi abstraktnih usmeritev nima prave vsebine. Politično je prazen, ker ne vsebuje pravil igre, kako oblikovati in podpreti skupne predloge. Celotna reformna retorika se skriva za splošnimi usmeritvami Strategije razvoja Slovenije (SRS). Toda Strategija je že sprejeta in razvojna vizija Slovenije je politično potrjena. Problem je njena izvedba. Zato pa potrebujemo reforme, ki so politično legitimne. Razvojna strategija je tukaj nekakšno kukavičje jajce. Potrebujemo jo zato, da se sporazumemo o nečem, o čemer smo se že dogovorili. Zato da bi prikrili tisto, o čemer se ne moremo sporazumeti. Zdi se, kot da je predsedniku vlade z vidika lacanovske psihoanalize svetoval Slavoj Žižek. Gre za to, da je že način, kako formuliramo problem, del problema. Vsaka razlaga in vsa pojasnjevanja pa so tudi že del njune skupne mistifikacije.

Nova razvojna koalicija je očitno sklepno dejanje vladnega reformnega loka. Najprej je Odbor za reforme oblikoval svoj predlog kot razmeroma samosvoj politični proizvod in ga po principu recipročne menjave prodal vladi. Sedaj tičimo v fazi javne prodaje in trženja reforme. Vlada in vodilna stranka potrebujeta politični konsenz najprej znotraj svoje koalicije. Opozicija pa bi lahko k temu dodala širši blišč skupnih prizadevanj, podobno kot pri projektu EU in Nata.

Toda kako menedžirati reformne procese? Vsak ima do reform različne preference, drugačna so vrednotenja in različni so tudi družbeni stroški reformnih sprememb. Vsi si želijo prisvojiti reformne koristi in na druge prevaliti družbene stroške. Znotraj te logike ni veliko prostora za sociološko pleteničenje, kako v partnerstvu za razvoj lahko obstajata hkrati družbeni konsenz in politična konkurenca. Politiko poganjajo interesi. Politiki pri svojih ukrepih maksimirajo koristi in ekonomizirajo z družbenimi stroški. Pri odločanju jih vodijo predvsem želje po ponovni izvolitvi (na primer leta 2008). Reforme in razvojne koalicije morajo biti torej skladne s pričakovanji, da vodilne stranke zmagajo na volitvah. Če bodo nekateri ocenili, da jih ne bo med političnimi zmagovalci, bodo reforme blokirali že danes. Ključno je torej menedžiranje volilnih pričakovanj. Reforme lahko razmeroma hitro napišemo in celo politično sprejmemo. Toda to še ne zagotavlja politične legitimnosti, socialne sprejemljivosti in ekonomske vzdržnosti reform.

Z vidika optimiranja in učinkovitosti uresničevanja reformnih ukrepov je vlada ubrala napačen vrstni red. Teorija javne izbire in menedžerska teorija vodenja sprememb nas opozarjata, da je oblikovanje političnega konsenza v izvedbeni fazi reformnih sprememb relativno neučinkovito. Gre običajno za gašenje požara, ki so ga reformni predlogi že povzročili. Nasprotno pa bi potrebovali razvojni konsenz na začetku menedžiranja razvojnih sprememb, ko se oblikujejo vsebine reform. Potrebovali bi torej izhodiščni konsenz glede vrednot, kulture sprememb in skupnega oblikovanja reformnih vsebin. Pozneje, na izvedbeni ravni, pa je pomembno, da družba ohranja politično konkurenco strank, demokratične parlamentarne procedure, avtonomijo pravne države in civilne družbe, vključno s kritičnimi mediji.

Gre za zapleteno igro vloge in pomena politike. Konsenzualnost je od Platona do Rousseaujeve družbene pogodbe in vse do današnjih dni nevarna toliko, kolikor z omejevanjem konfliktov ubija svobodo in duši politiko. Politična skupnost je pri odločanju o javnih in skupnih zadevah notranje vedno razdeljena in konfliktna. Če ji vzamete možnost izražanja te konfliktnosti, politiki vzamete možnost izbire, političnim institucijam suverenost in političnemu usklajevanju demokratični naboj.

Ekonomske reforme veliko bolj potrebujejo politiki kot gospodarstvo. Razlog je preprost. Logika liberalne tržne ekonomije se v nasprotju s pričakovanji odlično ujema z večjo politično avtoritarnostjo. Pred dnevi je visok predstavnik vladajoče stranke in za nameček evropski poslanec prostodušno zadel bistvo zadeve. Če vlada in politične elite nekaj sklenejo, potem morajo regulativni mehanizmi trga in pravne države upoštevati politične sklepe in vladni uslužbenci slepo izpolnjevati zadane naloge. Mancur Olson je v svoji zadnji knjigi, posvečeni političnemu odločanju o ekonomskih dejstvih, to preprosto imenoval sodobna oblika kapitalistične diktature (Olson, 2000).

Partnerstvo za razvoj je "nevidno roko" trga zamenjalo z "vidno roko" politike. To dejansko pomeni demontažo politike. Pomeni dokončno ustoličenje partitokracije in odpravo demokracije. Ekonomske reforme in nekakšne projektnorazvojne koalicije so zgolj kulisa. Ta prikriva politično reformo, ki že poteka. Vlada vsak dan razgrajuje korporativno strukturo stare družbe, spreminja pravila igre in omejuje kontrolne mehanizme. Uveljavlja sistem, ki ga sodobna politična ekonomija označuje kot obliko demokratičnega despotizma.

Partnerstvo za razvoj torej ni preprosta igra v političnem peskovniku. Gre za nevarne procese, ki navidezno ponujajo nekakšno "tretjo pot". Nanjo se je že pred časom ujela tudi slovenska opozicija, ki politično ni posebno bistra in nima prave ekonomske razvojne alternative. Kjer ni izbire, ni svobode, kjer ni obojega, ni prave demokracije in na koncu tudi ne pričakovane blaginje. Ostaja samo ena alternativa. Reformna "neznana družba" prihodnosti. Pa še zanjo je edina prava varovalka še bolj nevidna EU. Srečno pot, Slovenija.