Mercator, kajman in marmelada

Tisočletne sanje slovenskega naroda, da bi se nacija strinjala vsaj o eni stvari, so se ob zadevi Mercator uresničile. Izbruhnilo je nacionalno soglasje. Vsi se strinjajo. Levi in desni, rdeči in črni, klerikalci in liberalci, teoretiki zarot in neoliberalci. Stavek, glede katerega obstaja nacionalni konsenz, se glasi: Okoli Mercatorja se dogajajo lumparije.

Veselje, ki ga lahko delimo ob dejstvu, da je bil dosežen nacionalni konsenz, trenutno kazi zgolj nepomemben detajl. Ni še popolnega soglasja, kje se je pripetila lumparija. So v lumparijo vpleteni preostanki starega režima ali demokratične sile? Je lumparijo zakrivila vlada ministrskega predsednika Janeza Janše ali bivša oblast? Je lumparija, povezana z Mercatorjem, zadnja velika prevara privatizacijsikih tajkunov, povezanih s strukturami jugoslovanskih tajnih služb? Ali pa je lumparija, povezana z Mercatorjem, prva velika prevara novih bogatinov, ki jih hrbet krije sedanja vladajoča koalicija? Glede tega, ali smrdi, ni dvomov. Le to ni jasno, od kod zaudarja.

Ne glede na to, da naše skupno veselje ob doseženem nacionalnem soglasju kvari droben detajl, ker pristojni še niso dokončno ugotovili, kdo je izvedel lumparijo, bi veljalo dogodek ustrezno proslaviti. Stavek "Okoli Mercatorja se dogajajo lumparije" bi veljalo vklesati v podnožje spomenika domovini. Ali pa bi s to mislijo in s pisanimi granitnimi kockami tlakovali Trg republike. Res je neokusno, da je Trg republike prekrit z nekakšnim asfaltom. Granit, ki je večen, bi bil mnogo bolj primeren.

Tržna ekonomija? Ne, lepo prosim!

Mercator je največja gospodarska družba v državi. Ker za največjo gospodarsko družbo v državi ni slabše reklame od te, da bi na Trg republike z granitnimi kockami izpisali misel, da okoli Mercatorja nekaj smrdi, bi bilo skoraj nujno, da zadevo razsvetli generalna državna tožilka, Barbara Brezigar. Kaj smrdi? Od kod prihaja neznosni vonj? Z leve ali desne, s strani, ki je leta 2002 podpirala njeno predsedniško kampanjo, ali s strani, ki je podpirala Drnovška? OK, kaj ima na mizi generalna državna tožilka? Na mizi ima agencijsko poročilo, ki je bilo objavljeno 8. aprila in citira predsednika vlade Janeza Janšo. Predsednik vlade trdi, da gre pri zgodbi o Mercatorju za posamezne osebne interese. Prodaja delnic Mercatorja je špekulacija, ki nima nobene povezave z nacionalnimi interesi. Gre za povezave med tistimi, ki so bili včasih na oblasti, danes pa so v opoziciji, ter bivšo upravo Mercatorja. Predsednik vlade je ob tem izrazil upanje, da so povezave zgolj politične, ne pa tudi kapitalske in interesne. In tisti, ki so nekoč nacionalni interes obešali na svojo zastavo, delnice najboljših slovenskih podjetij prodajajo skladom s Kajmanskih otokov. Tako predsednik vlade.

Generalna državna tožilka ima na mizi tudi agencijsko poročilo, ki citira ministra za gospodarstvo. Ta se je ob objavi novice, da bo londonska finančna družba Altima Partners objavila ponudbo za nakup četrtinskega deleža Mercatorja, vprašal, kakšen je izvor kapitala. Ob tem je namignil, da gre morda tudi za krvavi kapital.

Sum in spektakel

Si lahko generalna državna tožilka s temi izjavami kaj pomaga? Pojem "krvavi kapital" bi moral biti za državno tožilstvo nedvomno zanimiv. Zakaj? Minister za gospodarstvo Andrej Vizjak si je privoščil tvegano igro. Ministrov namig, ga gre morda za krvavi kapital, bi namreč lahko vplival na odločitev malih delničarjev, da ponudbo Altime sprejmejo ali ne. Če bi se izkazalo, da je izvor kapitala res sporen, bi si mali delničar, ki deleža ne bi prodal, oddahnil in sami pri sebi sklenil: "Sem sicer v izgubi, saj bom za svoj delež na trgu dobil manj, ko bi, če bi vse skupaj prodal skladu s Kajmanskih otokov. Hkrati pa imam čisto vest." Kaj pa, če je londonski finančniki na Kajmanskih otokih obračajo neoporečen kapital? V tem primeru bi bil mali delničar, ki deleža ne bi prodal, morda v izgubi. In če bi se izkazalo, da je minister z namigom o "krvavem" kapitalu zavedel malega delničarja? Ali naj mali delničar ministra toži za razliko? Po svoje ima minister srečo: mali delničarji so lahko na borzi deleže prejšnja dva tedna prodajali po ceni, ki je višja od tiste, ki jo so jo ponujali londonski finančniki.

Ima generalna državna tožilka na mizi še kakšne druge materiale? Morda si lahko pomaga še s poročili o obisku finančnikov iz Altima Partners. Vendar je vtis, ki so ga pustili londonski finančniki, bolj zanimiv za nekoga, ki se ukvarja s politično analizo, kot za tožilstvo. Zakaj? Možje so delovali naivno. Naivno zato, ker so sklenili kupiti četrtino delnic največjega podjetja v državi, ob tem pa niso vedeli, da kupujejo robo, ki ni vroča zgolj zaradi ekonomskih razlogov. Mercator je vroča roba predvsem zaradi političnih implikacij posla. Političnih implikacij pa je za malo morje.

Ker Kajmanski otoki, kjer je registriran investicijski sklad, ki kupuje delnice Mercatorja, plavajo v Karibskem morju, si velja ogledati politične implikacije, povezane z geografsko lokacijo investicijskega sklada. Zdi se, da londonski finančniki niso vedeli, da prihajajo na teren, na katerem geografski pojem "Kajmanski otoki" sproža drugačne asociacije kot pri njih. V Londonu ali New Yorku bo kritični opazovalec najprej pomislil, da se skuša investitor v sklad, ki je registriran na Karibih, izogniti davčnim obveznostim. To, da finančniki bežijo v davčne oaze, sicer ni lepo, hkrati pa je tja, na Karibsko morje, odpotovalo za nekaj oceanov zahodnega kapitala.

V Sloveniji se na Kajmanske otoke lepijo drugačne asociacije. Kajmanski otoki niso razumljeni kot davčna oaza. So otočje, kamor menda potujejo nezakonito prisvojene milijarde vzhodnoevropskega kapitala, od tam pa se v obliki anonimnih naložb vračajo na vzhod. Če Kajmanski otoki na zahodu predstavljajo instrument, s katerim se globalni kapital nesramno izogiba nacionalnim davčnim obveznostim, je na vzhodu to isto karibsko otočje razumljeno kot poštni predal, kamor je odpotoval naropani kapital, čez neka časa pa bi karibski gusarji in domači tajkuni ta kapital spet pritovorili na mesto privatizacijskega zločina.

Zdi se, da londonski finančniki, ko so pripotovali v Slovenijo, niti niso vedeli, kakšne asociacije na vzhodu sproža geografski pojem "Kajmanski otoki". Kot rečeno: na zahodu ob tem geografskem pojmu najprej pomisliš na globalizacijo. Na vzhodu pa ob omembi Kajmanskih otokov najprej pomisliš na privatizacijo. Divjo privatizacijo, kakopak. Naivnost, ki smo jo lahko opazovali ob prihodu londonskih finančnikov, se zdi pomenljiva. Zdi se, da bi podaljšana roka "krvavega kapitala" ob prihodu na slovenski delovala bolj zvijačno in manj naivno.

Kakorkoli že, bilo bi dobesedno v nacionalnem interesu, da državni organi - tožilstvo, policija, urad za preprečevanje pranja denarja - v doglednem času na mizo vržejo prvo obtožnico, v kateri bi razkrinkali tajkune, ki so si prisvojili nekdanjo družbeno lastnino, jo odnesli na Karibe in zdaj to premoženje spretno dozirajo v projekte prevzemov biserov z ogrlice nacionalne ekonomije. Če te obtožnice ne bo, bomo prisiljeni sklepati, da so sveže nastavljeni organi nesposobni. Ali pa so trditve o "krvavem" denarju nebuloze.

Sum in suhoparnost

Vendar očitek o špekulantih in namig o krvavem denarju ni edini glas o domnevnih nezakonitostih, povezanih z dogodki okoli Mercatorja, ki je prišel do organov pregona. Poslanski skupina LDS je računskemu sodišču, agenciji za trg vrednostnih papirjev in državnemu tožilstvu poslalo pismo, v katerem opozarja na domnevne kršitve pravnega reda, ki naj bi se zgodile, ko sta Kapitalska družba in Slovenska odškodninska družba prodali deleže Mercatorja Istrabenzu in Pivovarni Laško. Sumi, ki jih izraža poslanska skupina LDS, so sicer manj spektakularni, saj v gradivu ni z emocijami nabitih pridevnikov - nič krvavega, torej. Tudi bolj dolgočasno je vse skupaj; namesto razvpitih geografskih lokacij omenjajo neatraktivno zakonodajo; recimo zakon o prevzemih, statut Slovenske odškodninske družbe ter posredno zakon o javnih financah.

Najprej k zakonu o javnih financah. Novela zakona o javnih financah iz leta 2002 zahteva, da država premoženje prodaja ob pomoči metod, ki zagotavljajo optimalne cilje prodaje. Optimalni cilj je seveda čim večji izplen. Metodi, ki naj bi to zagotavljali, pa sta javna ponudba ali javna dražba. Ker je Kapitalska družba namenjena servisiranju dela penzijskih obveznosti, po razumevanju LDS KAD mora ravnati skladno z zakonom o javnih financah. Torej mora objavljati ponudbe za prodajo delnic oz. deležev. Zdi se, da tudi KAD razume obveznost, da ob prodaji deležev objavi ponudbo za nakup deležev. Tako je KAD pred kratkim objavil ponudbo za prodajo deležev v 34 podjetjih.

Tudi statut Slovenske odškodninske družbe zahteva, da mora od prodaji deležev upoštevati zakonodajo, ki govori o obveznem zbiranju ponudb.

Ko sta KAD in SOD prodajala deleže v Mercatorju, kakopak nista objavila oglasa, s katerim bi javno zbirala ponudbe. Tako ni jasno, zakaj KAD ob pomoči oglasa išče najboljšega ponudnika za prodajo deleža v celjskem podjetju Vrvica d.o.o, ob prodaji deležev v najboljšem sosedu pa oglasa,s katerim bi iskali najboljšega ponudnika, niso objavili. Nominalna vrednost deleža, ki ga ima KAD v podjetju Vrvica d.o.o., znaša komaj kaj več kot milijon SIT. In zdaj KAD ob pomoči javne objave išče najboljšega kupca Vrvice d.o.o. Lani, ko je KAD prodal za več kot 18 milijard SIT delnic Mercatorja, pa oglasa, s katerim bi iskal najboljšega ponudnika, ni objavil. Se v dejstvu, da KAD in SOD nista objavila ponudbe za prodajo deležev v Mercatorju, skriva prekoračitev pooblastil obeh uprav?

Ker država (in paradržavna sklada) v prihodnosti ne bosta prodajala le celjskega podjetja Vrvica d.o.o., pač pa še kup drugih gospodarskih družb, je izjemno pomembno, kako bodo tekle te prodaje. Z javnimi ponudbami ali brez? Kot v primeru Mercatorja ali kot v primeru Vrvice d.o.o.? Izražamo globoko upanje, da bo država kapitalske deleže v velikih podjetjih prodajala na enako pregleden način kot v primeru podjetja Vrvica d.o.o.

In drugi sum, na katerega opozarja poslanska skupina LDS? V zadevi Mercator naj bi Pivovarna Laško in Istrabenz delovala kot povezani osebi. Iz izjav udeležencev oddaje Trenja na POP tv naj bi bilo razvidno, da so Laščani in Koprčani delovali orkestrirano. Zakaj je ta očitek sploh pomemben? Prevzemna zakonodaja določa, da mora oseba, ki preseže 25-odstotni lastniški delež, objaviti prevzemno ponudbo. Ne Pivovarna Laško ne Istrabenz ne dosegata tega praga. Vendar zakonodaja določa, da imajo tudi v primeru, ko več oseb pri glasovanjih deluje povezano, te osebe dolžnost objaviti prevzemno ponudbo. Iz javnosti dostopnega gradiva naj bi bilo moč razbrati, kot trdi poslanska skupina LDS, da sta Istrabenz in Pivovarna Laško pri operacijah, povezanih z Mercatorjem, dejansko delovala orkestrirano.

Z očitkom o orkestriranem nastopu Istrabenza in Laščanov se bo morala ukvarjati agencija za trg vrednostnih papirjev.

In zakaj je preiskava o domnevnem orkestriranem nastopu dveh delničarjev, Istrabenza in Pivovarne Laško, pomembna za razvoj slovenskega kapitalizma? V kapitalizmu je pomembno tudi, da v sistem zaupajo ali delničarji. Če se malim delničarjem zdi, da jih veliki lastniki z orkestriranimi nastopi nategujejo, bo zaupanje v kapitalizem omajano.

Lumpi in lumparija

V uvodnih taktih smo izrazili veliko veselje, ker je nacija o neki temi končno dosegla soglasje. In soglasje je dosegla o lumpariji, ki se menda kotali okoli Mercatorja (le o tem si nismo edini, kdo je naredil lumparijo).

Ob tem veselju pa je treba dodati stavek ali dva. Dlje kot bo trajalo soglasje, večjo škodo bo imela največja gospodarska družba v državi. Kako naj posluje firma, na katero se lepijo hipoteze o lumpariji? V takem primeru ji ne more pomagati niti Lumpi, Mercatorjeva trgovska blagovna znamka za otroško linijo proizvodov.