Enoumje po slovensko

V torek je bil z mesta urednika Sobotne priloge odstavljen Ervin Hladnik Milharčič, najstarejši pripadnik generacije novinarjev, ki je zrušila komunizem. Sam nisem privrženec teorij zarot. Prav tako načeloma zaupam oblastnikom in politikom, kot dobronameren državljan pač naivno pričakujem, da so tisti, ki mi vladajo, enako dobronamerni, kot sem sam. OK, potem sem pogosto razočaran, a se je nekako lažje prebijati skozi življenje z mislijo, da ljudi vodijo dobri nameni. Ko je nova oblast začela dolgi pohod na medije, sem se prepričeval, da gre le za zaslepljenost. Pojav, značilen za nepričakovane zmagovalce. Z močjo oblasti je bila pred leti zaslepljena tudi LDS, ki pa je skupaj s "potniki iz jedilnega vagona" oddrvela v prepad pozabe. Pod Janšo se je prevzem slovenskih medijev sprva zdel le oblastniška kaprica, zabavna prigoda, na katero se bo hitro pozabilo. Bilo je drugače, stroj se ni ustavil. Pred dobrim letom je Janševa vlada objavila predlog novega zakona o RTV Slovenija. Zakon je bil za mišjo dlako čez nekaj mesecev potrjen na referendumu. Morda bi bilo vse skupaj le boj za interpretacijo, če ne bi argumenti zagovornikov zakona, ministrov, poslancev, druščine sproščenih in njihovih sopotnikov, napovedovali usodnejših sprememb. Logika razmišljanja je bila enostavna. Ker naj bi bili mediji v Sloveniji neuravnoteženi, beri - ker naj bi bolje pisali o drugih in slabše o prvih, je treba te medije uravnotežiti. Vladajoča politična elita pač poskuša vplivati na vsebino medijskega poročanja. To ni nič nenavadnega, Drnovšek je recimo zasovražil medije ob "potencirani kampanji proti vladi" v času falcona. A Janša je stopil korak dlje, PR-zavajanje, izogibanje odgovorom, skrivanje dejstev, prijazna komunikacijska strategija, vse skupaj je začelo dobivati institucionalne potrditve. In v Sloveniji sem se začel počutiti nelagodno, svobodo je načenjal mnenjski totalitarizem. Medijem je grozil minister Rupel, padla je RTV, jeseni se je zgodil prevzem Dela, pred dnevi je bil zamenjan tudi urednik Sobotne priloge. Kot dobronameren državljan sem bil razočaran še enkrat, le da se je tokrat poleg razočaranja pojavila še popolna nejevera. Aktualna oblast očitno resnično misli, da si bo z mediji kupila tudi zaupanje javnosti. Če bi to veljalo nekoč, bi tukaj naokoli še vedno vladal pragmatizem pozabljene LDS.

Novinar in urednik

Ervin Hladnik Milharčič je novinar že kakšnih 25 let. V času Titovega umiranja je začel na Radiu Študent, kasneje presedlal k Mladini, poročal o jugoslovanskih vojnah, odšel k Delu in postal dopisnik iz Kaira, Jeruzalema, New Yorka. Hladnik je znan po svojih reportažah in komentarjih. O njem so že pred desetimi leti s spoštovanjem govorili študenti novinarstva, za svoje delo pa je dobil več nagrad. Pravzaprav je postal ikona nezadovoljnega novinarskega godrnjača, ki ne mara ne te ne one oblasti. Ropu je očital vilensko deklaracijo, izjavo o tem, da je Slovenija prepričana, da je v Iraku skrito orožje za množično uničevanje. Zgodovina je dala prav novinarju in ne politični eliti. Hladnik se je v Slovenijo vrnil leta 2004 in prevzel urednikovanje Sobotne priloge. Ni nepomembno spomniti, da je bila Sobotna priloga eden izmed medijev, ki so (bili) po mnenju aktualne vlade neuravnoteženi.

Ker se je z novo oblastjo politika izključevanja radikalizirala, se je navidezno radikaliziral tudi časopis, ki se je odzival na okolje, v katerega je bil postavljen. Čeprav so nekateri politiki vseskozi cenili Hladnikovo delo, jih je začela Sobotna priloga motiti, motila jih je že pred volitvami, motila jih je tudi kasneje. Tako je minister Simoniti v času referenduma o zakonu o RTV na televizijskem soočenju Sobotno prilogo eksplicitno omenil kot primer časopisa, ki si upa spremeniti naslov prispevka "najpomembnejšega slovenskega pisatelja Draga Jančarja". Naslovi navadno spadajo pod opis del in nalog urednikov in ne piscev, kar bi moral minister, zgodovinar in pisec esejev, vedeti.

Prilika o naslovu ni najpomembnejša, je pa dovolj ilustrativna. Politikom se je zdelo, da Delo, še posebno Sobotna priloga, piše napačno, pa čeprav so pisci vseskozi opravljali le navadno, vsakdanje, mukotrpno novinarsko delo preverjanja delovanja oblasti. Sobotna priloga je objavljala včasih zanimive, drugič pa dolgočasne članke o nedomišljenosti reform, o političnem imenovanju direktorjev, o strahu pred policijsko državo, pa tudi o težavah opozicije. O delovanju oblasti je pisal tudi Hladnik. Opisoval je Slovenijo in svet okoli nje. Junija je spisal reportažo o Srebrenici, septembra je naredil intervju z ameriškim senatorjem, ki ima slovenske korenine, novembra se je v intervjuju sprl z ministrom Ruplom, konec decembra je napisal pismo Dedku Mrazu. V njem si je za Slovenijo zaželel prave leve stranke, takšne po zgledu španskih socialistov. V teh krajih ga je zmotilo, da "je takoj po volitvah zavladalo vzdušje izrednih razmer, ki je značilno za obdobja revolucionarnih vrenj".

Medtem so se v Delu dogajale spremembe. Najprej lastniške, potem kadrovske. Tomaža Peroviča je zamenjal Danilo Slivnik, Darijana Koširja pa Peter Jančič. Februarja je Hladnik objavil komentar Vojna proti žurnalizmu. Pisal je o tem, kako so se ministri in predsednik vlade javno zgražali nad vsebinami Dela, in hkrati branil profesionalnost svoje hiše. "Delo je edino napovedovalo zmago zdajšnje koalicije na parlamentarnih volitvah. Zna presoditi vrednost kandidatov in brez zadržkov objaviti o njih decidirano mnenje. Prav profesionalizma nas vladni resorji ne bodo učili." Prepričanih njegov komentar ni prepričal.

Osmega aprila je Ervin Hladnik Milharčič napisal zadnji uredniški uvodnik. Desnici je očital, da dela isto, kot je nekoč delala levica. Zapisalo se mu je, da je "totalitarizem edina skupna referenca" obeh oblasti. "Politika v Sloveniji razume oblast kot polastitev vseh družbenih vzvodov vpliva skozi državne institucije," je razmišljal v uvodniku. Hladnik ni zapisal nič novega. Podobne stvari je recimo pred tedni za Mladino govoril France Bučar. A očitno je bil ta komentar korak preveč. V torek popoldne je Peter Jančič Hladniku sporočil, da ne bo več urednik Sobotne priloge. Funkcija se mu bo simbolično iztekla na dan dela, na 1. maj. Tri dni kasneje bo degradiran v člana redakcije za zunanje zadeve. Tretjega maja je tudi svetovni dan svobode tiska.

Nevretenčar

Odstavitev novinarske ikone ima seveda svoje ozadje. Operativno jo je izpeljal že nekajkrat omenjeni Peter Jančič, novi odgovorni urednik Dela, ki je to delovno mesto kljub nasprotovanju novinarskega kolektiva prevzel pred nekaj meseci. Jančič je pri glasovanju zbral sramotnih 13 odstotkov glasov podpore, na to mesto pa ga je predlagal Danilo Slivnik, človek, ki je nekoč iz Dela odšel samo zato, da se je vanj zmagoslavno vrnil. Čeprav Jančič ni imel podpore v kolektivu novinarske hiše, je bilo zunaj nje drugače. Svojevrstno javno priznanje mu je naklonil minister Simoniti, ki mu je na enem izmed soočenj prostodušno zabrusil, naj na novem delovnem mestu vendarle poskrbi za profesionalizem. Še sveži urednik Dela takrat na agresivno ministrovo opombo ni reagiral.

Ko je Jančič prišel v Delovo hišo, je postalo jasno, da nekdanji novinar Večera z urednikovanjem nima veliko izkušenj. Po nekaterih informacijah je imel težave z osnovnimi obrtniškimi zakonitostmi postavljanja časopisa. Recimo z oblikovanjem strani, z naslovnicami, z izbiro fotografij. Seveda pa je imel tudi druge težave, mlad, neprepričljiv urednik, ki je v hišo vstopil s sumom o političnem kadrovanju, ni naredil nič takšnega, da bi ta sum ovrgel. Ravno nasprotno. Zaradi odstavitve Ervina Hladnika je v sredo popoldne novinarski aktiv Dela spisal uničujočo kritiko. Svojega urednika in šefa uprave je javno obtožil, da sta le izvrševalca politične volje aktualne oblasti. Dan kasneje jih je podprl tudi Aktiv novinarjev Radia Slovenija, pa celjski aktiv Društva novinarjev Slovenije (DNS), zastopstva uredništva časnika Večer, severnoprimorskega aktiva DNS in aktiva novinarjev Dnevnika.

Ko smo od Jančiča poskušali izvrtati, zakaj je odstavil urednika Sobotne priloge, je bil redkobeseden. "Komentarja ne dajem." Ko smo vrtali naprej, je ponovil prvo trditev. "Komentarja ne dajem, ko sem prišel na Delo, sem si začel izbirati sourednike, nič več, gotovo pa ne maram, če drugi napadajo Delo." Jančičev razlog je torej preprost, Hladnika naj bi bil odstavil zgolj zato, ker si kot nov urednik išče nove sodelavce. Pol dneva kasneje je bil za Slovensko tiskovno agencijo zgovornejši. Zase je povedal, da je profesionalec, da se pri Delu zavzema za natančno, pošteno, uravnoteženo poročanje in da so očitki o politiki le "zlonamerna interpretacija".

A iz Dela so vseeno pricurljale "neuradne informacije" o tem, kakšni naj bi bili "uradni razlogi" za Hladnikov odhod. Očitki naj bi bili smešni, govorili naj bi o tem, da ima Hladnik prenizko izobrazbo, da je nestrokoven, neetičen, da ne obvlada svojega poklica. Takšno razmišljanje je neprepričljivo. Morda je Hladnik konceptualno nekompatibilen novinar, težko pa bi mu kdo očital, da ne pozna zakonitosti novinarskega poklica. Ravno nasprotno, Hladnik je eden izmed najboljših in najbolj prepoznavnih slovenskih novinarjev zadnjih dvajsetih let. Zgolj za ponazoritev: vpliv Hladnikovega pisanja je izmerljiv v indeksu citiranosti v diplomskih nalogah na ljubljanskem FDV-ju. Jančičev vpliv je desetkrat manjši.

Po nekaterih namigih se zgodba s Hladnikovim odhodom še ni končala. Težave s prihodnostjo imajo tudi drugi dosedanji uredniki in nekateri novinarji, špekulacij je ogromno, nekateri pravijo, "da se pod takšno komando ne da delati", neki starejši sodelavec Dela pa naj bi bil celo dejal, da je bilo pod CK ZK bolje, "njihovi kadri so vsaj relativno obvladali svoj posel". Ne prav lepa prihodnost naj bi se obetala tudi Sobotni prilogi. Peter Jančič naj bi bil ob različnih priložnostih razmišljal, da bi Sobotno prilogo kot samostojno časopisno redakcijo opustil. Kakšne bi bile posledice razpustitve samostojne redakcije, ni težko napovedati. Sobotna priloga bi postala nepregleden poštni nabiralnik. Za naslednika odstavljenega urednika je sicer več kandidatov. Med njimi se pojavlja ime Irene Štaudohar, nekdanje novinarke Maga, ki je bila nekoč pristojna za kulturo.

Zlonamerni evropski novinarji

Vrnimo se na začetek, k dobrim namenom, s katerimi je navadno tlakovana pot v pekel. Tezo o tem, da je v Delo segla politika, je nekaj dni pred Hladnikovo odstavitvijo potrdila Evropska zveza novinarjev. Na Bledu je imela organizacija redno letno skupščino, na kateri so sprejeli posebno izjavo, ki Sloveniji ne more biti v ponos. Evropski novinarji so med drugim izrazili "globoko zaskrbljenost zaradi vdorov politike v slovenske medije". Pri tem so posebej opozorili na novi zakon o RTV, na skrb zbujajoče pritiske na lastnike medijev in na to, da "vlada vseskozi nadaljuje svoje napade na celotno novinarsko skupnost in v novinarjih vidi svoje glavne politične nasprotnike". Podobne kritike Slovenija od mednarodne organizacije ni bila deležna še nikoli.

In oblast? Kako se je branila pred očitki evropskih novinarjev? V odzivu ministrstva za kulturo so bili začudeni. Trditve organizacije, ki predstavlja 280.000 novinarjev iz več kot 30 držav, se jim zdijo pretirane, populistične, neresnične. Po njihovem zatrjevanju oblast ne vpliva na uredniške politike, "vlada se nikoli ni in se ne namerava vmešavati v odločitve uprav tiskanih dnevnikov in revij". Oh, sveta preproščina služb za odnose z javnostjo! Če je minister Simoniti slučajno pozabil, ga lahko spomnimo, da je njegov ministrski kolega Rupel pred slabim letom za Mag zapisal, da bi "ponekod (bi) lastniki medijev temeljito razmislili, ali se jim splača vojna s politično opcijo, ki je doživela uspeh na volitvah in mnoge potrditve na mednarodni ravni". Kaj pa je to drugega kot vplivanje na medijsko neodvisnost?

Lastniki Dela si vojne očitno ne želijo. A beseda vojna je neustrezna. V vojni ljudje umirajo, mediji pa na politike streljajo le s papirnatimi naboji. Politiki so pač čudni ljudje, ki se med sabo pobijajo kar sami. Lastnike Dela zanima politično premirje. Še bolj jih zanima oglasni prostor. Kakovost novinarskega dela in profesionalnost očitno manj.