Usodna arogantnost

Žrtev spolnega nadlegovanja na delovnem mestu ima tri možnosti: prvič, lahko molče trpi in prenaša napade na lastno integriteto, dokler ji tako ali drugače ne poči film. Drugič, lahko se zoperstavi nadlegovalcu, ki je običajno njen nadrejeni, in si tako delovne pogoje v kolektivu še poslabša. Tretjič, lahko da odpoved in s tem ogrozi svojo materialno eksistenco. Vsako od teh možnosti ameriška sodišča obravnavajo kot diskriminacijo, zaradi katere se lahko proti podjetju, ki jo dopušča, sproži postopek. Da bi bolje razumeli razsežnosti primera, ki sledi v nadaljevanju, si najprej oglejmo definicijo spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, kot ga opredeljujejo Pravila ravnanja za ukrepanje proti spolnemu nadlegovanju, ki jih je leta 1993 sprejela komisija Evropske skupnosti.

Spolno nadlegovanje pomeni nezaželeno ravnanje spolne narave ali drugo ravnanje, temelječe na spolu, ki ogroža dostojanstvo žensk in moških na delovnem mestu, zajema pa nezaželeno fizično, verbalno ali neverbalno ravnanje. Ob tem se seveda samo od sebe zastavlja relevantno vprašanje, kako razlikovati med želenim in neželenim spolnim obnašanjem. Pri definiranju te razlike se ne da opreti na neka objektivna, splošna merila, saj je razlikovanje vselej odvisno od subjektivnega mnenja vpletenih. Jasno je, da se delovne organizacije nikoli ne bodo mogle povsem znebiti faktorja spolnosti oziroma spolne različnosti, lahko pa veliko storijo za to, da so zaposleni zavarovani pred nadlegovanjem in diskriminacijo. “Spolno nadlegovanje je težko natančno opredeliti,” lahko preberemo na Državnem portalu republike Slovenije. “Spolno nadlegovanje lahko pomenijo `nedolžne' pripombe ali kretnje s seksualno vsebino, pa vse do zahtev po spolnih uslugah. V skrajni obliki lahko pride tudi do spolnega napada. Pomembno pa je, da nadlegovana oseba takšno ravnanje razume kot spolno nadlegovanje. Oseba je lahko spolno nadlegovana doma, na delovnem mestu ali drugod.” In kaj se zgodi, če nadlegovana oseba takšnega ravnanja ne sme razumeti kot spolno nadlegovanje? Na koga se lahko obrne? Kdo jo lahko zaščiti?

Ko se je konec leta 2004 pomladna opcija zavihtela na oblast in začela razpredati svojo ministrsko mrežo, je za slovenske integracijske procese pomembno mesto ministra za evropske zadeve zasedel Marcel Koprol, ki se je nekoč potegoval za mesto veleposlanika na Kitajskem, a tedanji predsednik Milan Kučan ni hotel potrditi njegovega imenovanja. V začetku letošnjega leta Slovenske novice objavijo vest, da naj bi evrominister Koprol tako v Bruslju kot v Sloveniji spolno nadlegoval vsaj štiri sodelavke, ki naj bi se zaradi popolne ignorance institucij in gluhih ušes njihovih delodajalcev odločile, da po uradni poti prijavijo nadrejenega. Zanimivo, novice o neprimernem vedenju (ki se kvalificira kot kaznivo dejanje) visokega vladnega uslužbenca ni povzel takorekoč nobeden od tako imenovanih resnih medijev, ki so brusili peresa ob domnevnem svingerskem udejstvovanju (ki se ne kvalificira niti kot prekršek) poslanca Aurelia Jurija. Mimogrede, obe zgodbi je plasirala ista priloga istega tabloida.

Iz službe vlade republike Slovenije prileze uradno sporočilo, da je državni sekretar za evropske zadeve Marcel Koprol “čist”, medtem ko neuradni viri povejo, da ne morejo oziroma si ne upajo razkriti konkretnih žrtev, kar naj bi bilo v tesni povezavi s službeno potjo znanega Janševega specialca v Bruselj. V Bruslju naj bi prijava zoper Koprola nekaj časa obstajala, potem pa o prijavi na lepem nihče ni vedel ničesar več. Menda so se zmotili.

Kak teden po objavi članka v Slovenskih novicah sekretar Koprol zaprosi vlado, naj ga razreši s položaja. Njegovi odločitvi naj bi botrovali tako osebni razlogi kot njegova presoja, da je bil izziv oziroma projekt, ki ga je sprejel, uspešno zaključen in tako tudi končan. Spet naj bi si zaželel novih izzivov v diplomaciji, torej v ministrstvu za zunanje zadeve, kjer bo njegov nadrejeni postal Dimitrij Rupel, za katerega je Koprol pred leti v propadlem Slovencu zapisal: “Rupel kot politik spada v vrsto tako imenovanih mazohističnih politikov, ki bolj ko jih njihov gospodar ponižuje, zvesteje mu služijo.” Vprašaje, ki se ob tem manevru po stripovsko izrišejo nad vsako trezno razmišljujočo glavo, minister Rupel odžene s stavkom: “Kot jaz vem, v zvezi z Marcelom Koprolom niso bili sproženi nobeni postopki in ni sodišče odločilo o ničemer, tako da zaradi zavarovanja dobrega imena svojega sodelavca prosim, da s takšno razpravo ne nadaljujemo.” Skratka, ne sprašujte, ne ugovarjajte opciji, ki je dobila mandat na volitvah, to se lahko slabo konča. Opcija lahko sprejme zaključek, da ste neuravnoteženi, in v zvezi s tem izpelje predpisane postopke. No, potem pa se pojavi priča, ki je bila prisotna, ko je sekretar Koprol, sedaj kandidat za veleposlanika pri OZN, lansko jesen v vladni službi za evropske zadeve pripovedoval opolzke pripovedke iz Avstralije in ob splošnem nelagodju prisotnih izbiral sodelavko z največjim oprsjem. A uravnoteženi mediji ostanejo popolnoma hladni in vlada vztraja na stališču, da govoric o psihičnem in fizičnem poniževanju žensk, o škandalu v kabinetu predsednika, o zlorabi položaja, o sumu spolnega nadlegovanja podrejenih uslužbenk, o skrivnostno izginuli ovadbi, o domnevnih denarnih odškodninah za molčečnost, o političnih pritiskih na žrtve in o zastraševanju na najvišjem nivoju ne bo preverjala. Nekam dosti govoric je to, se vam ne zdi? Že mogoče, toda vlada o tem ne ve nič. Se pravi, da se ni zgodilo.

Serijsko nadlegovanje

Govoric, namigovanj in sumov je enostavno preveč, da bi jih vlada, ki svoje delo jemlje resno, okorno pometla pod preprogo in pri tem očitno žalila inteligenco volilnega telesa s pravljicami o odstopih iz osebnih razlogov. Primer sekretarja Koprola je bržčas največja zgodba o brezbrižnosti in aroganci opcije, ki je dobila mandat na volitvah, ni pa edina.

V zadnjem času sta v tem žanru bolj ali manj odmevali še dve nič kaj elegantno utišani epizodi. Prva se je začela, ko je predsednik parlamenta France Cukjati za novega vodjo parlamentarne zakonodajno pravne službe izbral Nikolaja Abrahamsberga, visokošolskega učitelja gospodarskega prava na ljubljanski Fakulteti za upravo in koprski Fakulteti za management. Javnost so najprej razburkali očitki na račun njegove strokovnosti, ki so se jim kmalu prilepile še govorice o spolnem nadlegovanju študentk. Cukjatijev kandidat naj bi eno od njih na govorilnih prijemal za nogo, ji govoril, da mu je všeč tako ona kot kraji, od koder prihaja, in da bi se lahko kdaj tam dobila. Študentka, ki je povabilo zavrnila, je izpit opravila šele na četrtem roku ob prisotnosti komisije. Visokošolski učitelj je očitke zanikal, a je kmalu odstopil. Protagonist druge afere, ki se konča z odstopom iz osebnih razlogov, je nekdanji državni sekretar na ministrstvu za upravo Gorazd Perenič, ki sta ga podpirala tako minister Gregor Virant kot premier Janez Janša, a se je kljub temu odrekel položaju, ko je bila vložena prijava, ki naj bi mu očitala nadlegovanje nekdanjih uslužbenk v njegovem podjetju. Tudi državni sekretar je trdil, da je nedolžen, a je vseeno odstopil. Pred kratkim je odstopil je tudi Marko Vudrag, in sicer s položaja direktorja Zavoda za zdravstveno varstvo, potem ko je bil pravnomočno obsojen zaradi spolnega nadlegovanja sodelavk. Ob tem ne gre spregledati, da so bili o dogajanju na Zavodu seznanjeni tako ministrstvo za zdravje kot svet Zavoda in sindikalna zaupnica, vendar nihče ni ukrepal.

Skratka, spolno nadlegovanje na delovnem mestu očitno ni nekaj, kar bi si uslužbenke po različnih koncih Slovenije izmišljale zato, ker v življenju nimajo kaj pametnejšega početi. Iz te perspektive obstajata dva zelo tehtna razloga, zakaj bi morala vlada primer Koprol obravnavati skrajno resno in pri tem priti govoricam do dna. Prvič, s preiskavo primera bi pokazala resen odnos do problematike spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, k čemur jo zavezuje tudi resolucija Evropskega sveta o varovanju dostojanstva na delovnem mestu. In drugič, pokazala bi, da ji ni vseeno, kakšen glas se širi o njenih uslužbencih, saj bi (glede na to, da je sveto prepričana v Koprolovo brezmadežnost) svojega človeka javno oprala vseh sumov. Vkolikor vlada ne bo storila nič, bo zgolj podžgala ugibanja, da je res prišlo do nadlegovanja. Ni še dolgo tega, ko je pravosodni minister Lovro Šturm z nasmeškom seznanil javnost, da se bomo pač morali sprijazniti s plačevanjem visokih odškodnin, ki nam jih nalaga Bruselj zaradi kršenja pravice do sojenja v razumnem roku. Se bo prihodnjič Šturm prihahljal z izjavo, da se bomo morali sprijazniti s spolnim nadlegovanjem na delovnem mestu, ker naj bi imeli moški bolj izražen spolni nagon kot ženske? Število spolno nadlegovanih uslužbenk je namreč še posebej visoko v tako imenovanih tradicionalno moških poklicih. In kaj je v Sloveniji bolj tradicionalno moško kot prav politika? “Enakopravnost med spoloma se mi zdi največja neumnost, kadar jo razumemo, da boste ženske delale enako uspešno isto delo kot moški, da boste skakale s smučkami ali igrale hokej in tako dokazovale enakopravnost, poleg tega pa rojevale otroke in skrbele zanje,” je denimo za slovensko družinsko revijo povedal šolski minister Milan Zver in čudovito povzel klimo, v kateri zel spolnega nadlegovanja hitro požene v cvet.

Strokovne raziskave kažejo, da je pri razumevanju spolnega nadlegovanja na delovnem mestu ključnega pomena razdelitev moči znotraj delovne organizacije, ne pa domnevno neobvladljiv spolni nagon. Kadar žrtev v hierarhični strukturi zaseda nižji položaj kot spolni nadlegovalec, se med njima vzpostavi odnos odvisnosti. Spolni nadlegovalec ima v primeru neposlušnosti žrtve na voljo številne ukrepe, od zaostrovanja delovnih razmer do odpovedi delovnega razmerja. Višji ko je hierarhični položaj nadlegovalca v delovni organizaciji, več sankcij ima na voljo za kaznovanje žrtvine neposlušnosti in manjša je verjetnost, da se bo žrtev poskušala braniti. Med najpogostejše oblike spolnega nadlegovanja na delovnem mestu se še zmeraj uvrščajo žvižganje, namigi in ogledovanje, dvoumne opazke v zvezi z zunanjim videzom in telesom, dvoumne šale s seksualno vsebino, pornografske fotografije na delovnem mestu, telefonski klici, pisma ali elektronska sporočila s seksualnimi namigi, obljube poklicnih koristi v zameno za spolne usluge, grožnje z negativnimi poklicnimi posledicami ob zavračanju spolnih stikov, naključni telesni dotiki, ščipanje in trepljanje po zadnjici, naključni dotiki prsi, izsiljeni objemi in poljubi, razkazovanje spolnih organov, povabila k spolnemu občevanju in siljenje k spolnemu občevanju.

Med letoma 1985 in 1987 je bilo v ZDA samo v državni upravi izplačanih skoraj 270 milijonov dolarjev odškodnin za spolno nadlegovanje na delovnem mestu. V devetdesetih se je ta vsota povzpela na milijardo dolarjev. V Sloveniji za spolno nadlegovanje na delovnem mestu doslej še ni bila izplačana nobena odškodnina. V Sloveniji je že do pravice in zadoščenja na tem področju hudičevo težko priti. Kdo ve, morda se bodo stvari uredile same od sebe ...