Ekonomist, ki je nagovarjal ljudi

Podobno kot pred njim Peter Drucker je John Kenneth Gailbraith živel nenavadno dolgo. Njegova intelektualna dediščina je ogromna in obsega 39 knjig in kopico publicističnih del. Galbraithovo socialno in politično filozofijo lahko primerjamo s preroki sodobnega kapitalizma, kot so bili A. Smith, K. Marx, J. M. Keynes in J. Schumpeter. Velja za najvplivnejšega sodobnega ameriškega političnega ekonomista.

Ekonomska teorija, je nekoč bistro pripomnila Joan Robinson, ni namenjena toliko pripravi receptov za reševanje ekonomskih problemov. Pogosto nam bolj pomaga, da se ubranimo pred prevarami vplivnih ekonomistov. Galbraith je prevzel predvsem to vlogo. Sredi sedemdesetih let so ekonomisti začeli zavzeto govoriti o krizi ekonomske teorije, predvsem prevladujoče keynesijanske doktrine. Toda v ozadju so potekali drugačni boji in interesi. Na eni strani so znotraj znanstvene skupnosti želeli preprečiti Samuelsonov poizkus velike teoretske sinteze kot splošne teorije trga in državnega intervencionizma. Po drugi strani so napadali keynesijansko državo blaginje. Rezultat je znan. Ekonomska teorija je ostala razcepljena. V političnoekonomskem svetu pa so prevladali neoliberalni pogledi. Stopili smo v obdobje tržne liberalizacije, deregulacije in privatizacije socialne države.

Galbraith je ostajal nekako zunaj teh razprav in intelektualnih bojev. Nikoli ni bil tehnični ekonomist. Pripadal je institucionalni in evolucionistični ekonomski šoli. Zagovarjal je keynesijanske poglede, posebno ekonomista Hansena in socialno doktrino švedskih ekonomistov, zlasti Myrdala. Osvojil je intelektualno tržno nišo, kjer je nagovarjal predvsem ljudi in ne stroke. Medtem ko so se ekonomisti, še posebej iz čikaškega kroga, borili za Nobelove nagrade, je Galbraith meril svojo moč z milijoni bralcev svojih knjig in s sodelovanjem z ameriškimi demokratskimi predsedniki. Zaupali so mu Roosevelt, predvsem pa J. F. Kennedy in Johnson ter na koncu tudi Clinton. Kljub heretičnim pogledom in pogosto uničujočim kritikam drugih ekonomistov je na Harvardu zgodaj postal profesorska zvezda in največji zbiratelj družbenih priznanj.

Toda kaj tvori jedro galbraithovske ekonomske revolucije? Najprej njegova politična in moralna filozofija. Galbraith ekonomskih problemov ne vidi v reševanju ekonomske rasti in učinkovitosti, temveč v zaposlenosti in socialni pravičnosti. Izhodišče ekonomije je njena etična dimenzija, ki je trg ne more zagotoviti. Trg je prostor boja za premoč in prevlado, ne zagotavlja pa dejanske svobode in pravičnosti. Za liberalne ekonomiste je vsaka odločitev na trgu že tudi moralna, čeprav pomeni neenako prerazdelitev bogastva. Zato izhodiščne vrednote "dobre družbe" zahtevajo politiko obrambe interesov državljanov in potrošnikov. Njihov interes je v demokratični družbi tudi javni interes in treba ga je politično ter moralno braniti pred prevlado zasebnih interesov.

Drugo pomembno področje Galbraithovega preučevanja je zato namenjeno preučevanju moči. Živimo v svetu prerazdeljevanja moči. Moč se seli od lastnikov k menedžerjem, od potrošnikov k podjetjem, od politikov k poslovnim elitam, ki obvladujejo tehnološke, tržne in finančne vzvode sodobnega sveta. Privatni biznis in produkcija prek marketinških vzvodov dejansko usmerjata potrošniške preference in trg. Moč se koncentrira in hkrati medsebojno pogojuje. Moč enih rojeva moč drugih. Močna država gre v korak z močnimi menedžerji, močni sindikati z močnimi korporacijami, močni trgovci z močnimi dobavitelji. Toda moč velikih se medsebojno uravnava in uravnotežuje. Kompenzacijska moč dejansko nadomešča konkurenco in kot nekakšna "nevidna roka" usmerja sodobno "samoregulacijo" trga.

Tretji Galbraithov pristop je namenjen analizi institucij, zlasti države in velikih korporacij. Institucije so pomembnejše kot sam tržni mehanizem. Njihov temeljni namen je, da zagotavljajo zadostno ponudbo javnih dobrin in usmerjajo tržne procese. Kapitalizem je družba, kjer zasebno bogastvo pogosto raste na račun javnega siromaštva. To je družba, ki goji iluzije ekonomske moči. Zato je državni intervencionizem preprosto javna kompenzacija za ekonomske interese podjetij in kapitala. Za ekonomsko revne in politično majhne sta ekonomska in politična demokracija socialne države edina možnost preživetja ter razvoja. Odgovornost za socialno blaginjo je zato ključna naloga ekonomske vede in odgovornost ekonomistov.

Vse tri idejne postavke najdemo med najvplivnejšimi Galbraithovi deli, kot so American Capitalism-The concept of countervailing power (19952), The Affluent Society (1958), The New Industrial State (1967) in Economics and the Public Purpes (1973). Toda zanimivejša je morda bolj skrita Galbraithova intelektualna dediščina. Bil je vodilni ekonomski ekspert za zavezniško bombardiranje (Strategic bombing survey, 1944). Takšna analiza bi bila nedvomno nadvse aktualna v Iraku in morda tudi Iranu. Njegova heretična teza (A Theory of Price Control, 1952), da je mogoče omejiti inflacijo z nadzorom cen, se je na ključnih področjih presenetljivo ohranila vse do danes. V analizi velike medvojne krize (The Great Crash-1954) najdemo jasno sporočilo, kako na ekonomijo in njene napake usodno vplivajo predvsem vplivni in močni ljudje in ne naključnost dogodkov. V zadnjih osmih knjigah, od The Culture od Contentment (1992) do The Economics of Innocent Fraud (2004), pa razkriva moč kot sodobno manipuliranje z množicami. Zato zahteva javne akcije civilne družbe za zaščito interesov ljudi. Zadnje delo napiše, ko ima petindevetdeset let.

Galbraith je obiskal Jugoslavijo leta 1958 na povabilo dr. Janeza Stanovnika. Drugič je bil v Sloveniji trideset let kasneje s pomočjo tedanje LB. Skupaj sva imela odmeven večerni intervju na slovenski televiziji in ostala povezana več kot dvajset let.

Galbraith je ekonomist družbenih sprememb, toda drugačnih od naših sedanjih reform. Pomaga nam razumeti sedanji boj za prerazdelitev moči. Zato nikoli nisem pozabil njegovega sarkastičnega napotka: nič ni bolj vredno občudovanja ekonomistov kot kratek spomin politikov.