Zgled naj bo Hongkong

Našo komisijo sestavlja sedem članov, večinoma izvedencev za pravo in ekonomijo. Mandat članov komisije je štirileten, brez pravice ponovne kandidature, predsednik pa se izvoli izmed članov vsako leto posebej. Res nas imenuje parlament, a vsak član komisije poleg tega še naprej opravlja svoje delo tam, kjer je sicer zaposlen; nekateri so recimo odvetniki, drugi prihajajo iz državnih organov. Mnenje članov komisije je, da nam prav nepoklicnost funkcije, da torej nismo ekonomsko odvisni od dela v komisiji, daje večjo samostojnost in moč, da opravimo delo, ki ga kot člani komisije moramo.

Kaj menite o morebitni razpustitvi naše komisije?

Razmere, kar zadeva korupcijo v Sloveniji, vsaj glede na poročila Sveta Evrope in Greeca, so bile vedno dobro ocenjene, Slovenija pa je bila vodilna v vseh procesih boja proti korupciji. Slovenski strokovnjaki, s katerimi sem začela delati leta 1996 in 1997, so posamezniki, ki so sodelovali pri pisanju najnovejših konvencij o preprečevanju pranja denarja, recimo pri konvenciji o boju proti korupciji, ki so jo pred dvema letoma sprejeli Združeni narodi. Prav zato sem ob sedanjih razmišljanjih o razpustitvi komisije začudena; to bi lahko bila velika napaka, ker se težave s korupcijo vedno znova pojavljajo, morda v drugi obliki in na drugih mestih, vendar se zagotovo pojavijo. O ukinitvi so pri vas razmišljali že lani, ko sem bila ravno na obisku pri protikorupcijski komisiji v Hongkongu, zato sem jih vprašala, ali sploh še potrebujejo komisijo, saj ta deluje neprekinjeno že dvaintrideset let.

Mar ni prav tamkajšnja komisija za preprečevanje korupcije Hongkong potegnila iz globin korupcije do slovesa turistične in ekonomske velesile?

Tam so res imeli grozno stopnjo korupcije, a jo je komisija počasi ukrotila. Iz dokaj mračne družbe so ustvarili zelo napredno in prepoznavno destinacijo. Niti najmanj ne razmišljajo o odpravi komisije, saj se možnosti korupcije z gospodarsko rastjo le večajo. Prav zato si nobena država ne bi smela zatiskati oči pred korupcijo, ker ta ves čas preži na priložnost. Tudi v najnovejši konvenciji Združenih narodov o preprečevanju korupcije je zelo nedvoumna določba, da morajo države, ki takšnih institucij za preprečevanje korupcije nimajo, te čim prej ustanoviti.

Je bilo v treh letih in pol obstoja vaše komisije tudi pri vas zaznati namere politike, da bi komisijo odpravila?

Slišala sem, da želi pri vas kar vlada razpustiti komisijo za preprečevanje korupcije. Njen argument naj bi bil, da je Slovenija postala članica EU in da članice EU komisij ne potrebujejo, ker sedaj na tem področju delujejo druge institucije.

To niti ni glavni argument vlade, saj naj bi v državnem zboru ustanovili novo komisijo, ki naj bi prevzela naloge sedanje komisije ...

Zdi se mi povsem razumljivo, da si vlada ne želi samostojne komisije, to mi je znano iz dela v naši komisiji. Rekla sem že, da so nas na začetku šteli za podaljšano roko oblasti, zdaj pa nas v parlamentu brani opozicija. Že po definiciji je pač korupcija v domeni oblasti, potemtakem je povsem jasno, da si oblast ne želi nekoga, ki bi ji gledal pod prste in o svojih spoznanjih obveščal javnost. Pri nas se še ni zgodilo, da bi kdo javno zahteval odpravo komisije. Naj pa povem, da naše delo ves čas spremljajo poskusi diskreditacije posameznih članov komisije, predvsem pa njenih predsednikov.

Se lahko pohvalite z uspešnimi akcijami v boju s korupcijo?

Seveda, sprejeli smo že prek 3000 končnih odločitev in jih poslali preiskovalnim organom, saj nimamo pooblastil za preiskovanje. Dobre rezultate smo dosegli tudi v primerih, ki se jih nihče drug ni hotel lotiti, recimo pri velikih privatizacijskih škandalih, o katerih se je doslej veliko govorilo, pa glede tega nič storilo. Uspešni smo pri ugotavljanju premoženjskega stanja funkcionarjev, že po prvem pozivu smo dobili prek 2700 prijav premoženjskega stanja. Na našo zahtevo je bil razrešen direktor sklada za zdravstvo, pa tudi šest sodnikov, ki so bili vpleteni v koruptivna dejanja. Na našo zahtevo se je spremenila ustava. Prav ta je namreč onemogočala neodvisno sodstvo, ker je bilo pod prevelikim nadzorom izvršne oblasti, ki imenuje in razrešuje sodnike. Na leto dobimo okoli 6000 prijav državljanov. Spoznali so pač, da drugi pristojni organi ne opravljajo svojega dela. Dogaja se, da predstavniki političnih strank prihajajo na komisijo in pri nas pripravljajo tiskovne konference ter predlagajo komisiji v preverjanje politike drugih političnih opcij. V šali rečemo, da bomo čas v Makedoniji razdelili na obdobje pred komisijo in po njej, saj se lotevamo vprašanj, ki so do sedaj veljala za tabu. Menim, da imamo kar velika pooblastila. Edini v državi imamo recimo pooblastilo, da lahko pridobimo podatke o stanju na bančnih računih brez naloga sodišča. Prav tako imamo le mi pooblastilo, da spremljamo financiranje političnih kampanj, kar je glavni generator politične korupcije v državi. Na našo pobudo je bil sprejet zakon o financiranju političnih strank, kjer pa vendarle ni določeno, kako se financirajo kampanje.

Makedonija je kljub temu znana kot ena izmed držav z največjo stopnjo korupcije ...

Pri nas je korupcija označena kot endemična, to pomeni, da jo je najti povsod. Na lestvici dojemljivosti za korupcijo, ki jo objavlja Transparency International, smo na 103. mestu z 2,8 indeksne točke, deset pa je najboljši rezultat. Ko smo dobili status kandidatke za vstop v EU, je bila v poročilu EU korupcija nekakšna rdeča nit celotnega poročila. Je pa delo naše komisije zelo dobro ocenjeno v vseh poročili Sveta Evrope in Evropske komisije, seveda s priporočilom, da morajo drugi organi več in bolje sodelovati z našo komisijo, da bi se vzpostavil sistem vladavine prava.