Črna luknja sredi časopisa

Druga stran Sobotne priloge, ki je izšla 29. aprila, je izgledala na moč nenavadno. Hkrati pa se je zdelo, da smo to nekje že videli. Nekoč zdavnaj. Stran je bila čudaško prazna. Tam, kjer navadno stoji besedilo, je bila zgolj ilustracija. Ilustracija Meduze, ki jih iz glave ne lezejo kače, pač pa kačasto zvita nalivna peresa. Ali pa ilustracija Ludvika XIV., Sončnega kralja, monarha, ki je dejal: "Država, to sem jaz."

Vendar bi moralo biti na drugi strani časopisa objavljeno tudi besedilo. Urednik Sobotne priloge Ervin Hladnik Milharčič, ki je bil sicer s 1. majem odstavljen, je napisal zadnji uredniški komentar. Ideja komentarja je bila preprosta: v par vrsticah je želel pojasniti, kaj so bila temeljna vodila uredniške politike. H kratkemu besedilu bi bil pripet še seznam oseb, ki so v času, ko je časopis urejal Hladnik, za Sobotno prispevale besedila,fotografije ali ilustracije. No, izkazalo se je, da seznam ni ravno kratek. Spisek je bil dolg kakšnih 80 računalniških vrstic. Na seznamu je bilo več kot 300 imen in priimkov. 360, če smo povsem natančni. Celotno besedilo s seznamom vred bi obsegalo slabih 7.000 znakov - toliko jih gre navadno na eno časopisno stran.

Vsebino komentarja, ki je pojasnjeval uredniško politiko časopisa, lahko povzamemo v eni vrstici: Skozi časopis naj bi družba komunicirala sama s seboj.

Ker so uredniki javne osebnosti, je v navadi, da v trenutku, ko pridejo na uredniški položaj, javno razložijo, kakšni bodo orisi uredniške politike. Zato so prvi uvodniki novih urednikov predvidljivi. Razložijo prioritete. Kako in kaj bomo počeli?

Tako kot so napovedi uredniške politike legitimna tema uvodnikov, med legitimne teme uvodnikov sodijo tudi rekapitulacije. Kako in kaj smo počeli? Konec koncev, občinstvo ima pravico izvedeti, kakšne bo in kakšna je bila temeljna ideja ljudi, ki so zadolženi za preskrbo informacij in stališč.

V petek, 28. aprila, pa sta do uredništva Sobotne priloge prišla novi odgovorni urednik Peter Jančič in predsednik uprave Dela Danilo Slivnik. Vztrajala sta, da Hladnikov članek ne bo objavljen. Ker je bil Hladnik medtem na več mesecev načrtovani poti v Sudanu, je časopis urejala izvršna urednica Tadeja Zupan Arsov. Izvršna urednica je prosila za pojasnilo, kaj na sestanku počne predsednik uprave Slivnik. Statut namreč pravi, da uprava časopisne hiše ne more posegati v uredniško politiko. Kakorkoli že, besedilo urednika Sobotne priloge je letelo ven. Odgovorni urednik Jančič je namreč vztrajal pri načelu, da bi bilo neprimerno, če bi notranja razhajanja, do katerih je prišlo ob Hladnikovi odstavitvi, prenašali tudi na strani časopisa.

Stališče, da z javnim pranjem internega umazanega perila ne kaže obremenjevati časopisnih strani, se zdi do neke mere smiselno. Do neke mere. Po eni strani je namreč novinarstvo gospodarska dejavnost in korporacije skrbijo za to, da notranja nesoglasja ne pridejo v javnost. Po drugi strani pa je novinarstvo javno početje. Zato javnost bolje razume časopis, ki ga drži v rokah, če pozna tudi "notranja razhajanja". Če javnost razume časopis, ki ga drži v rokah, bolje razume tudi vsebino, ki jo ta isti časopis obdeluje.

Že v trenutku, ko je novi odgovorni urednik Jančič napovedal odstavitev urednika Sobotne priloge Hladnika, je aktiv Delovih novinarjev napisal izjavo, v kateri je izrazil nestrinjanje s potezo, in jo je želel objaviti. Vendar je odgovorni urednik Jančič sporočil, da je lahko izjava objavljena le, če bo aktiv zakupil oglasni prostor in izjavo objavil kot oglas. Potem pa je Hladnik izjavo aktiva vendarle objavil v Sobotni prilogi, v rubriki Prejeli smo.

Vendar se Hladnikovo besedilo, ki bi moralo biti objavljeno 29. aprila, ni ukvarjalo z javnim pranjem internega umazanega perila. Hladnik ni pisal o intrigah, ki so pripeljale do njegove odstavitve. Brez polemičnih tonov je pojasnil, kako in kaj je zadnji dve leti počel.

Po drugi strani pa Hladnikova gesta ni bila otroško naivna. Predčasne odstavitve urednikov, ki nimajo težav z gospodarskimi kazalci, so namreč eminentna politična dejanja. Hladnikovo odločitev, da objavi seznam oseb, ki so sodelovale pri pisanju časopisa, je povezana z bojem za interpretacijo političnega dejanja, torej odstavitve. Ena od možnih interpretacij bi bila, da je časopis, ki ga je urejal, zapiral vrata določenemu delu javnosti. Da, skratka, časopis v resnici ni omogočal, da bi družba komunicirala sama s seboj. Iz druščine, ki nastopa na neobjavljenem seznamu sodelujočih, je razvidno, da je bila ta druščina zelo pisana. Dejstvo, da gre za pisano druščino, s seboj nosi tudi interpretacijo.

In potem je bila časopisna stran naenkrat prazna. In ta praznina se zdi še kako znana. Znana je iz osemdesetih let. Recimo iz leta 1982. Ko naj bi revija Problemi objavila besedila dveh punkerskih bendov, Otrok socializma in O'kulta, je cenzorska mašinerija preprečila objavo besedil. Zato so uredniki Problemov na mestu, kjer naj bi bila besedila, pustili kričeče črne plahte. V osemdesetih se je še nekajkrat zgodilo, da je v časopisih zijala črna luknja. Javnost v osemdesetih letih je sporočilo razumela: če je v časopisu črna luknja, to pomeni, da je besedilo požrla cenzura.