Rekla - kazala

29. marca 2006 Barbara Žgajner Tavš, poslanka SNS, vladi postavi poslansko vprašanje o preverjanju primernosti kandidatov za vodilne položaje. Ob koncu vprašanja je bilo zapisano: "Prav tako sprašujem, ali držijo trditve, da ima varuh človekovih pravic, torej funkcionar, ki naj bi v okviru svojega delovanja ščitil človekove pravice in opozarjal na njihove grobe kršitve, resnično prepoved stika z lastnimi otroki zaradi svojega neprimernega vedenja in odnosa do družine?" Se vam zdi to vprašanje malce nenavadno? Poslansko spraševanje o družinskem življenju nekega funkcionarja? No, predsedniku državnega zbora Francetu Cukjatiju se to ni zdelo nič nenavadnega in je vprašanje posredoval vladi. 4. aprila je proti poslanskemu vprašanju protestiral Matjaž Hanžek, sklicujoč se na 240. člen poslovnika DZ, ki piše o tem, da se poslanska vprašanja lahko nanašajo le na področje delovanja vlade, ministrstev oz. vladnih služb. Cukjatiju se vprašanje še vedno ni zdelo prav nič nenavadno, da gre za nesporazum, je razlagal in "prenagljene očitke" ter da poslanskih vprašanj pač ne bo krajšal, da so bili Hanžkovi otroci omenjeni v kontekstu vprašanja, kako vlada odloča o primernosti posameznika, ki kandidira za vodilni položaj. To se vam pa že mora zdeti zelo čudno, kaj ne? Najprej zato, ker te na razgovoru za službe pač ne smejo spraševati o podrobnostih iz zasebnega življenja. Drugič zato, ker nikakor ni razumljivo, kako naj vlada odgovarja o zasebnih zadevah državljanov.

Vlada pa je vendarle odgovorila: "Glede konkretnega vprašanja, ki se nanaša na varuha človekovih pravic, pa Vlada Republike Slovenije ugotavlja, da odgovor na zastavljeno vprašanje presega njene pristojnosti. Varuh je namreč pri svojem delu neodvisen in samostojen, izvoli pa ga državni zbor na predlog predsednika republike." Se pravi, da bi z veseljem odgovorili, če bi bil ombudsman vladni funkcionar?

No, poslansko vprašanje Barbare Žgajner Tavš bi lahko sodilo v kategorijo rekla - kazala. Saj veste: imam prijateljico od prijatelja od znanca od kolegice, ki ima sosedo, ki je prej živela pet ulic naprej od tega in tega in vse ve. In kaj je boljšega, kot frcniti v javnost tako informacijo, tako ali tako je čenčanje slovenski nacionalni šport, pa ni nič hudega, če to počnejo tudi v parlamentu.

No, do preteklega tedna je veljalo, da je obrekovanje nekaj neprimernega, da so ljudje, ki opravljajo, nekulturni, vsaj če to počnejo v javnosti. Edino opravičljivo javno opravljanje je bilo v rumenem tisku, ki brez tračarij niti ne bi obstajal. Pa še to se lahko regulira s sodnimi odškodninskimi postopki posameznikov, ki so se počutili razžaljene ali obrekovane zaradi informacij, objavljenih v medijih. In v tem smo bili vsi državljani enaki: kdor je obrekoval v javnosti, je vedel, da ga bo to lahko udarilo po denarnici. Kaj kmalu pa se lahko zgodi, da bodo nekateri bolj enakopravni od drugih. 10. maja je Matjaž Hanžek na tiskovni konferenci obelodanil, da je na okrožno javno tožilstvo v Ljubljani dal predlog pregona zaradi kaznivega dejanja obrekovanja zoper pet poslancev SNS, zaradi oblikovanja poslanskega vprašanja, ki se je nanašalo na njegovo družinsko življenje. Prav tako je napovedal, da bo vložil tudi civilno odškodninsko tožbo. To se je v naši kratki parlamentarni zgodovini že zgodilo: Ivo Hvalica je bil spoznan za krivega obrekovanja. A kaj lahko se zgodi, da bo Hanžkova ovadba zadnja te vrste.

Le dan pozneje je namreč ustavna komisija državnega zbora predlagala začetek postopka za spremembo ustave v 83., 100. in 167. členu ustave, ki se nanašajo na poslansko imuniteto. In kaj predlagajo? Da bi bili poslanci pod okriljem imunitete tako za kazenske kot odškodninske postopke za mnenja, ki jih povedo pri opravljanju poslanske funkcije. Ja, prav ste slišali, ne samo v parlamentu, tudi v javnosti, kadarkoli pač nastopajo kot poslanci, kar pa tako ali tako vedno. Ergo ... izbranci ljudstva bodo lahko rekli karkoli, pa jim nihče nič ne bo mogel. Še huje, če bo poslanec ljudstva po spremembi ustave rekel, da je XY kretenski čefur in posiljevalec otrok, ga ta ne bo mogel tožiti zaradi razžalitve, če pa bom to isto izrekel navaden državljan, me bo razžaljeni lahko tožil.

Ob tem se sicer poraja vprašanje, ali ne obstaja neki drug člen ustave, 63. člen, ki prepoveduje spodbujanje k nasilju, narodno, rasno, versko ali drugo nestrpnost. Zato so poslanci LDS predlagali, da bi imuniteto omejili na področju odškodninske odgovornosti v zvezi z žalitvami, a predlog ni bil sprejet. Če bo res prišlo do spremembe ustave, bodo imeli poslanci zeleno luč za nebrzdano in neomejeno žaljenje ter podpihovanje nestrpnosti, ker jih za to nihče ne bo mogel tožiti.

Kulturna norma

Poslance k lepemu obnašanju sicer zavezuje etični kodeks, kjer so obrekovanje, nestrpnost in žaljenje odsvetovani, a kaj, ko nam pretekli primeri iz tega sklica parlamenta kažejo, da se nekateri poslanci arogantno požvižgajo na pravila politične korektnosti ter da mimogrede bleknejo vrhunske blesavizme, nespodobnosti in čveke.

Ja, čveke so sedaj postale legitimno politično orožje. Tako kot ni bila sankcionirana Ruparjeva nestrpnost do nasprotnega spola, se je tudi v primeru obrekovanja Hanžka predsednik DZ le namuznil, češ saj ni bilo nič hudega. Po morebitnih popravkih ustave se mu še namuzniti ne bo potrebno. Kaj lahko bi se zgodilo, da bomo morali popraviti tisto znamenito panjsko končnico Hudič babi jezik brusi in jo spremeniti v Hudič poslancu jezik brusi. Ker obrekovanje je kljub svoji priljubljenosti (menda ima slovenščina 60 sopomenk za opis te dejavnosti) greh. Saj se spomnite osme božje zapovedi: Ne pričaj po krivem! V to pa sodijo vsi grehi jezika: bahanje, laži, predrzne sodbe, opravljanje in obrekovanje. Slednja dva sta še posebno huda greha. Morebiti je na tem mestu pravi hip, da si končno razjasnimo pojme, katera izmed disciplin tračarij je najhujša. Torej širjenje govoric pomeni govoriti slabo o nekom, ki ni navzoč, pogovor pa teče o zadevah, ki jih vsi govorci poznajo. Po domače bi to pomenilo čenčati. Opravljanje so zlonamerne izjave, čeprav resnične, o nekom, ki ni navzoč in mu s tem jemljemo ugled. Po domače bi temu rekli tračarjenje. Najhujša hudičeva skušnjava pa je obrekovanje, se pravi govoriti laži o nekom, ki ni navzoč, in to samo zato, da bi mu škodovali. Za to se gre naravnost v pekel ali kot je v Svetem pismu rekel Pavel: "...obrekljivci ne bodo dediči božjega kraljestva." Seveda se še lahko prebijejo v raj, če se spokorijo. Recimo tako, kot je to naložil sveti Filip neki rimski obrekljivki: osem dni je morala hoditi po Rimu in skubiti kokoš, potem pa še osem dni pobirati vsa prej oskubljena peresa. Odpustki v sodobni družbi so drugačni: v penezih, iztoženih na sodišču. Seveda če niste poslanec. Če smo sedaj malce hudobni, se potemtakem poslanci ne bodo več mogli odkupiti za naglavni greh obrekovanja in bodo obsojeni na večne blodnje po Hadu.

Zakaj je torej nekaj, kar je v krščanski civilizaciji, na katero se tako radi sklicujejo, eden največjih grehov, poslancem dovoljeno? Kdo bi vedel. Vem pa, da bodo imeli poslanci neizčrpen vir informacij, ki jih bodo lahko kot vrhovni opravljivci izstrelili v javnost. Poglejmo si recimo primer našega Maxa. Ta pravi ga imajo v želodcu, ker zagovarja liberalen pogled na seks, pornografijo in podobne nespodobne zadeve. 20. aprila je nastopil v oddaji Trenja, ki je govorila o goloti v oglasih. Med drugimi gosti je bila tudi uršulinka Meta Potočnik, tudi pesnica, ki se ji zapišejo taki verzi: "Raztrgati si hočem bose noge na kamnitih tleh, razgaliti noči, ki ne najdejo pokoja, goreče hrepenenje mi v težkih tli očeh, in ni mi žal krvi ne solz ne znoja." Da ne bo pomote - niso grešni, so gorečni. Skratka debata o rentgenskem seksu na nekih jumbo plakatih je bila vroča, kot vedno sta se udarila konzervativna in liberalna struja. A glej ga, zlomka: teden dni kasneje sestra Meta jezuitu Silvu Šinkovcu, aktivnemu članu Društva katoliških pedagogov Slovenije, pošlje mail, v katerem osira našega Maxa in njegova otroka: "Včeraj sem izvedela, da ima g. Max Modic oba otroka vpisana v naš vrtec (uršulinski Angelin vrtec, op. a.). Zdaj vem, zakaj se ni odzval na moje razmišljanje o dvojni morali. Le kaj se v njem dogaja? Morda mu bosta otroka enkrat rekla: "Ati, to kar ti slikaš, pa ni lepo." Pater Silvo mail posreduje Francu Mihiču, ribniškemu borcu proti pornografiji, kot "zanimivo informacijo". Gospod Mihič pa pismo, opremljeno s subjectom mladina-max modic-cenzura-NSi-pornografija-pedofilija, pošlje na adremo izbranih naslovov - od medijev Ognjišča, Družine, Demokracije, Dnevnika, Nedela do ministrov Drobniča in Bajuka, nadškofije in apostolskega nunciata in poslancev Jožeta Tanka (SDS), Antona Kokalja (NSi) ter predsednika državnega zbora Franceta Cukjatija. Vse skupaj opremi z dopisom: "Zelo zanimiva in pomenljiva informacija, ne samo zame, temveč je do nje opravičena slovenska javnost. Gotovo to informacijo ne more posredovati sestra Meta Potočnik! Lahko pa bi se le končno našel pošteni in dobronamerni don Kihot, ki bi slovenski javnosti to pošteno iskreno in dobronamerno sporočil, da se prekine manipulacija z javnostjo in tako podpre tiste, ki doživljajo/mo javni pornografski linč ..." Poslanci, poslanci, hitro dvignite roke in recimo s poslanskim vprašanjem pobarajte vlado, kaj bo storila z ubogima dušicama Maxovih otrok, ki naj bi bili razdvojeni zaradi očetove vzgoje. Samo mimogrede: kolikor mi je znano, naš Max ne slika nagih bab. To zanj počnejo drugi. Kaj pa počneta njegova otroka, me pravzaprav prav nič ne briga. Tako kot me ne zanima, kako se s svojimi otroki razume ombudsman. Me pa recimo zelo zelo matra firbec, kdo je prva dama Slovenije, ker glede na to, da sta predsednik in premier uradno samska, na mnogih sprejemih pa protokol zahteva tudi spremstvo prve dame, me kot davkoplačevalko zanima, kateri dajem denar za dobre večerje. A tega poslanci verjetno ne bodo vprašali, ker to bi pa bilo tračarjenje, kaj ne?Najbolj smešno pri vsej zgodbi o Maxovih otrocih pa je, da je to informacijo pred kakšnim letom objavila Demokracija. Zraven so še zapisali, da z otrokoma tudi zapoje nabožne pesmi ter da je njegov liberalni odnos do seksa le za javnost, da v resnici je pa čisto drugačen.

A kaj nam, navadnim državljanom, v takih primerih sedaj ostane drugega, kot da sledimo napotkom apostola Petra, ki vam predlaga: opravljivcem "odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem, iz dobre vesti, da bodo tisti, ki sramotijo vaše dobro življenje v Kristusu, osramočeni prav v tem, v čemer vas obrekujejo".