Ovinek do lustracije?

Predlog rešitve sodnih zaostankov s spremembo ustave in uvedbo začasnih sodnikov, ki so ga pripravili na ministrstvu za pravosodje, formalno sicer ne posega v trajni sodniški mandat, v praksi pa pravosodni minister za sodnike predlaga poskusno dobo petih let.

Predlog ni povsem nov, saj so se z idejo o poskusni dobi pred imenovanjem v trajni sodniški mandat na ministrstvu poigravali že dalj časa, predlaga pa jo tudi SNS. Poskusna doba, ki naj bi reševala probleme v sodstvu, oblasti ponuja tudi možnost tako želene lustracije nezaželenih sodnikov in hkrati možnost imenovanja oblasti naklonjenih sodnikov. Zakaj? Zaradi določbe, da bodo pri imenovanju v trajni sodniški mandat imeli prednost prav sodniki, ki so bili imenovani v petletni mandat za potrebe odprave sodnih zaostankov. Vlada bi po Šturmovem predlogu namreč imela kar pet let časa, da temeljito preveri obnašanje in delo posameznih sodnikov. Učinkoviti in ubogljivi bi seveda imeli prednost pred drugimi začasnimi sodniki. Z upokojevanjem starih sodnikov bi torej dobili nove preverjene kadre, ki bi iz začasnega zgolj prestopili v trajni mandat. Pravosodni minister Lovro Šturm prepričuje, da bi možnost političnega imenovanja preprečila določba, da začasnih sodnikov, ki se bodo odločili za trajni mandat, ne bo imenoval državni zbor, pač pa sodni svet. Da gre v resnici le za poskusno dobo, jasno izhaja že iz dejstva, da bodo v trajni mandat lahko imenovani le določeni izbrani sodniki. Gre torej za sito, ne glede na to, da naj bi primerne kandidate izbiral sodni svet. In ureditev tudi ni primerljiva s sedanjo, ko sodni svet odloča o primernosti sodnikov za napredovanje, kot zatrjuje Šturm. Že zato ne, ker sedaj sodniki, ki ne napredujejo, tudi ne nazadujejo, po novem pa bodo z izjemo elite vsi ostali sodniki, tudi dobri in povprečni, izgubili delo. Kakšno popotnico daje neizbrani večini sodnikov dejstvo, da očitno niso dovolj dobri za sodnika, čeprav so to delo opravljali pet let? Sploh pa je vprašanje, kako bi potem to področje dejansko uredil potrebni zakon, bi res odločal sodni svet?

V težkem položaju se bodo znašli tudi sodniki, ki se niso odločili za službo začasnega sodnika. Ti bodo očitno drugorazredni kandidati za trajni mandat. Mednje bi recimo sodili vsi vrhunski pravniki, ki si takoj po opravljenem državniškem pravniškem izpitu želijo v sodstvo, v času hitrega zaposlovanja začasnih sodnikov pa še niso izpolnjevali pogojev. Začasni sodniki naj bi se po Šturmovem predlogu namreč imenovali kar se da kmalu po morebitni spremembi ustave. Hitenje kar veje iz Šturmovega govora; po seji vlade, na kateri so sprejeli njegov predlog, je Šturm na tiskovni konferenci namreč povedal, da gre za načrt odprave sodnih zaostankov do leta 2010, zato pa bi bilo treba kar se da hitro imenovati vsaj 125 začasnih sodnikov. Toliko sodnikov naj bi v odmerjenem času, do leta 2010, znatno pripomoglo k zmanjšanju zaostankov, seveda če bi bili imenovani že jutri. Tako bi pet let imeli dovolj sodnikov, začasni sodniki pa bi imeli še tri leta zatem prednost pri imenovanju, torej osem let čakanja za kandidate, ki se niso odločili za status začasnega sodnika.

Po Šturmovem predlogu naj bi začasni sodniki, kot je razumeti, razbremenili izkušenejše sodnike, ki bi lažje reševali zapletene primere, ki jih je med sodnimi zaostanki največ. Veliko število novih sodnikov obenem pomeni problem tudi zato, ker bi šlo gotovo za večinoma neizkušene sodnike, ki pa pri svojem delu niso takoj najbolj učinkoviti, in še pomembneje, se jim pogosteje pripetijo napake. Napake pa spet le podaljšajo sodne postopke, so razlog novih in novih postopkov in tudi sodnih zaostankov. Tako ali tako pa je veliko vprašanje, kako bo Šturmu sploh uspelo privabiti tolikšno število kandidatov za sodnike, če vemo, da se ob aktualnih pogojih za vstop v sodniško funkcijo, ki naj bi sicer ostali nespremenjeni, že sedaj na razpise za določena sodniška mesta tudi po večkratni ponovitvi razpisa ne prijavi nihče. Šturm pogumno in nekoliko naivno odgovarja, da na ministrstvu že opažajo "interes za ta sodniška mesta tudi s strani izkušenih odvetnikov, pa tudi bivših sodnikov. Zato smo prepričani, da bi s tem institutom privabili tudi veliko število izkušenih pravnih strokovnjakov".

Šturmove udarniške akcije so ponovno razočarale predvsem sodnike. Okrožna sodnica na okrožnem sodišču v Celju in članica glavnega odbora slovenskega sodniškega društva Teodora Glušič Terbovc pravi: "Sodniki moramo imeti enak položaj, zlasti z vidika pravne varnosti. 129. člen Ustave RS nam zagotavlja trajno funkcijo in največjo možno raven neodvisnosti. Zato je argumentacija, da se z uvajanjem omejenega mandata ne posega v to določbo in da se ohranja trajni mandat in neodvisnost sodstva, najmanj smešna, različen status sodnikov pa nedopusten. Poleg tega iz predloga Ustavnega zakona ne razberem in niti osebno ne morem povezati sodnikov z omejenim mandatom kot rešitev za sodne zaostanke. Ker predlagana sprememba odpira tudi vrsto pravnih in praktičnih vprašanj, na katere zaenkrat ni odgovorov, se sprašujem, ali gre zgolj za nevešč poskus napada na trajni mandat in kakšna bo usoda slovenskega sodstva."

Zakaj sploh uvajati začasne sodnike in spreminjati pravno tako svet dokument, kot je ustava, ki se po parlamentarno-demokratični doktrini spreminja le v najresnejših primerih? Namesto začasnih sodnikov bi lahko brez pretresov spreminjanja ustave preprosto zaposlili več sodnikov s trajnim mandatom in bi čez čas po potrebi zmanjšali ali ustavili imenovanje novih, kar bi ob neizbežnem upokojevanju dokaj hitro zmanjšalo število sodnikov na sedanjo raven.

Vedeti moramo tudi, da Šturmov predlog od državnega zbora zahteva dvotretjinsko večino, kar pač ni pogoj alternativne rešitve zaposlovanja več sodnikov s trajnim mandatom. LDS in SNS sta že sporočili, da Šturmove rešitve ne bosta podprli. LDS ne zato, ker je predlog preveč radikalen, SNS pa ne zato, ker je premalo, saj se zavzemajo za odkriti model osemletne poskusne dobe. Bi pa vladna stran lahko nabrala dovolj glasov, če bi premamila Desus, ki koleba, oba poslanca narodnosti in seveda SD. To ob podpisu partnerstva za razvoj niti ne bi bilo tako presenetljivo, saj verjetno ni naključje, da je Šturm predstavil svoj predlog le nekaj dni po prvem sestanku razvojnih partnerjev. Vendar pa so poslanci SD odločeni, da Šturmovega predloga ne bodo podprli.