Jeklena doba

Še nedavno je prevladovalo mnenje, da je treba jeklarsko industrijo opustiti in delavce odpustiti. Kdaj se je zgodil preobrat?

Globalno gledano je bila pred desetletji vsa jeklarska industrija po svetu predimenzionirana. Tako rekoč vsaka država je hotela imeti svoje strateško jeklarstvo. Že s samim koncem hladne vojne, če malo banaliziram, so se potrebe po jeklu bistveno zmanjšale. Svoje je prispevala tudi tehnična revolucija, z nastankom nekaterih novih materialov (plastika ...) pa so se potrebe dodatno zmanjšale. Zato so imele pred desetletjem vse tradicionalno jeklarske države velike težave. Proizvodne zmogljivosti so bile velike, potrebe pa so se bistveno zmanjšale. Začele so se redukcije, odpuščanje, kot veste, je tudi železna lady imela v tistem času največ težav prav z rudarji in jeklarji. Podobno je bilo v Ameriki. Nova tehnološka revolucija in novonastale strateške, politične ali vojaške razmere v svetu so pripeljale do tega, da so se kapacitete zmanjšale. Tako je bila ta industrija nekaj let v zatonu in prisiljena izpeljati sanacijo in prestrukturiranje.

Potem sta prišla dva vala, ki sta pripeljala do boljšega položaja. Prvi val s pospešenim razvojem v jeklarski industriji doživljamo zadnjih deset let. Z razvojem novih tehnologij, uporabo žlahtnih primesi skozi termične postopke in mehanske obdelave se neprestano porajajo novi izdelki in stotine novih možnih aplikacij. Jeklo postaja najbolj vsestransko uporaben in trajnostno zanesljiv material, dostopen človeštvu. Najdemo ga v izdelkih, s katerimi se srečujemo oziroma jih uporabljamo vsak dan, pa četudi je to le pločevinka paradižnikove mezge ali pa avto, brez katerega si dandanes ne moremo predstavljati življenja. V vsakem novem jeklarskem izdelku je reciklirano jeklo, pravzaprav je jeklo edini material na svetu, ki ga je mogoče v celoti ponovno predelati. Globalno gledano je ta industrija spet začela pridobivati veljavo. Z razmahom avtomobilske industrije, kemije in petrokemije, farmacije, živilskopredelovalne industrije, strojegradnje in konstrukcij, gradbeništva, bele tehnike itd. se je povpraševanje dodatno ponovno okrepilo. Drugi val pa pomeni odprtje in že nekaj let trajajočo naglo rast azijskih trgov, predvsem Kitajske in v zadnjem času tudi Indije, Rusije in Brazilije.

Kaj pa se je zgodilo v Sloveniji?

Tu je bila zgodba malo drugačna. Naša industrija je bila precej oddaljena od vsega tega in ekonomija precej zaprt sistem. Bili smo v Jugoslaviji, kjer tržna ekonomija ni imela potrebne teže in veljave. Slovenske železarne so do leta 1991 prodale tako rekoč vse, kar so naredile. Merilo kakovosti in cene ni igralo nobene vloge, ker ni bilo konkurence. Nekaj malega so sicer izvažali, vendar le v ekonomije, ki so bile prav tako netržne, recimo v Sovjetsko zvezo. Izvoza na Zahod tako rekoč ni bilo. Pred letom 1991 je bilo najtežje izpolniti naročila kupcev in izdelke pravočasno dobaviti. Ali si proizvedel kakovostno in poceni, ni bilo tako pomembno. Našim prodajnikom se je bilo v tistih letih, kot mi sedaj pripovedujejo, najtežje skrivati pred kupci, ki so želeli tvoje železo, jeklo, ti pa ga nisi mogel proizvesti toliko, kolikor so ga želeli.

Stvari so bile dogovorjene ...

To se je potem leta 1991 zelo poznalo, ko tega trga kar čez noč ni bilo več.

Zaprl se je tudi ruski trg?

Tudi ruski trg se je zaprl. Kot veste, se je pojavil problem kliringa, ko je imela Jugoslavija presežke pri klirinški menjavi, veliko tega tudi Slovenija. Kolikor vem, danes vprašanje večine tega dolga še ni rešeno. Obstajali so še trgi, ki so bili vezani na vojsko oziroma takratni SDPR, takrat pooblaščeno agencijo za izvoz v takrat prijateljske arabske države, kot so bile Libija, Irak ... To je drugi segment, ki ni bil plačan. Slovenske železarne so imele nekaj izvoza v države, kjer je bila vojaška industrija precej močna oziroma potrebe velike. Del proizvodnje specialnih jekel je temeljil na razvoju novega tanka, to je bil t. i. projekt Kapela. Menda dober razvojni koncept, utemeljen na ruskem, vendar se je vse ustavilo in propadlo. SIJ ima še danes razmeroma visoko terjatev iz projekta Kapela, predvsem do Đure Đakovića in do zvezne direkcije.

Kaj je to pomenilo za Slovenijo?

Za mlado državo Slovenijo je bila izguba tega trga in s tem nastale ogromne izgube v železarnah grožnja manjše socialne in finančne bombe. V Slovenskih železarnah je bilo takrat več kot trinajst tisoč zaposlenih. Samo za primerjavo naj povem, da so takrat odlili približno toliko jekla, kot ga danes tri tisoč ljudi. Proizvodnja jekla na zaposlenega je danes približno štirikrat večja, vrednostno sedemkrat, dodana vrednost na zaposlenega pa je celo 12-krat večja kot leta 1991 in 1992. Takrat so naše železarne proizvajale predvsem ceneno železo. Žice, pločevino, ki je bila uporabna v glavnem za gradbeništvo. Premalo je bilo specialnih, kakovostnih jekel. Bili so sicer zametki, ki so imeli podlago v vojaškem programu, kot so cevi za tanke, topove in kupole, to se je delalo na Ravnah. Vojaška industrija je zahtevala kakovostno jeklo. V glavnem pa je bilo zelo malo kakovostnih oziroma specialnih jekel. Z zaprtjem železarn oziroma s stečajem bi verjetno zelo hitro šle v stečaj ali bile zelo ogrožene tudi tri banke - Gorenjska banka, Koroška banka in Banka Celje. Bila je sprejeta odločitev, da se ne sme kar tako pustiti, da to propade. To bi bil konec neke panoge, ki je imela nekajstoletno tradicijo. Hkrati bi se zelo zamajal oziroma oslabil celoten bančni in finančni trg. Leta 1992 je bilo odločeno, da se izdajo tiste famozne železarske obveznice. S temi obveznicami so se poplačali vsi dolgovi do bank. To pa je bil osnovni pogoj, da so se lahko železarne ohranile in da so lahko začele poslovati v zmanjšanem obsegu. Država je še nekaj let vlagala v socialne programe financiranja presežkov, ni pa se mogla kot lastnik vključiti v večje investicijske projekte, saj bi to pomenilo povečevanje njenega deleža in vlaganj, ta pa so bila že brez tega velika. Podoben razvoj so doživele tudi druge tradicionalne in močne jeklarske države v Evropi in svetu. V takih okoliščinah se mi zdi vloga države kot lastnika potrebna in pozitivna za uspeh sanacije in prestrukturiranja.

Ko se govori o jeklarskem razcvetu, vsi najprej pomislimo na Kitajsko. Kolikšen odstotek svetovne jeklarske proizvodnje živi od razcveta Kitajske?

V Šanghaju je znano, da je aktivnih več žerjavov kot v vseh petih največjih ameriških mestih skupaj. Tu ne gre samo za tri stadione, ki jih bodo zgradili zaradi olimpijade. Resnica je, da sta gradnja infrastrukture in selitev predelovalnih zmogljivosti iz razvitega sveta po vsej Kitajski generirali toliko povpraševanja, da se je sprožil ta bum. Kitajci so imeli že pred tem veliko kapacitet v svojih številnih in razmeroma majhnih jeklarnah, ki so bile zastarele, nekonkurenčne in ekološko povsem sporne. Začeli so graditi tudi nove jeklarne. Nove jeklarne, ki so jih zgradili v zadnjih desetih letih, so tisto, kar nas skrbi. Te jeklarne so že povsem sodobne, opremljene z najnovejšo tehnologijo. Sicer še ne za vsa specialna jekla, za masovna jekla, po katerih je največ povpraševanja, pa že. Čeprav je bilo zgrajenih toliko novih jeklarn, je bila Kitajska do pred kratkim neto uvoznica, lani pa je postala neto izvoznica jekla. To pomeni, da prihajajo s temi količinami v Evropo.

Kitajci so zdaj lahko resna konkurenca?

Naučili se bodo tudi bolj sofisticiranih postopkov. Denar imajo in lahko kupijo najnovejšo tehnologijo. Za zdaj je bilo pri njih povpraševanje po masovnih jeklih tako veliko, da se niso osredotočali na specialna jekla, vendar mislim, da imajo potencial, da se naučijo. Pri njih je še ena konkurenčna prednost, ki jo imajo pred drugimi, tudi pred nami. Pravzaprav nimajo nobenih zahtev do okolja. To, kar pri nas postaja zelo drago, kuriti elektriko, onesnaževati, povečevati emisijo toplogrednih plinov, vse to nam v bodoče nalaga velike stroške. Njim tega ni treba. Teh standardov ne spoštujejo, kot veste, tudi kjotskega sporazuma niso podpisali in verjetno ga še nekaj let ne bodo. Enako velja za Ruse, Indijce ... Glede na to, da penalizacija toplogrednih emisij postaja tako draga, lahko to postane odločilna prednost, ki jo bodo Kitajci imeli pred preostalim svetom. Ali pa vsaj pred ekonomijami, kakršna je evropska, ki drago specifiko morajo plačati. Zaradi tega so toliko nevarnejši.

Vaše podjetje pa kljub vsemu skoraj nič ne proda na Kitajsko?

Tako rekoč nič.

Kako to, glede na to, da vsi govorijo o razcvetu jeklarske industrije zaradi razvoja Kitajske, vi pa jim ne prodate nič?

Tu sta dve resnici. Ena je ta, da sta v tistih segmentih, kjer smo mi dobri oziroma močni, v njihovi soseščini dva zelo močna proizvajalca, to so Japonci in Korejci. Druga stvar pa je, da smo na tem trgu, ki ga imamo (tj. pretežno trg EU in ZDA), prodali tako rekoč vse, kar smo proizvedli. Lahko rečem celo vse. Evropski trg pa je cenovno boljši od kitajskega. Pri masovnih jeklih so veliki evropski proizvajalci našli ta interes in izvažajo na Kitajsko, ker v Evropi povpraševanja po masovnih jeklih ni dovolj. Za naša specialna jekla pa je povpraševanje v Evropi in ZDA za zdaj zadovoljivo. Smo na primer prvi slovenski izvoznik v ZDA.

O razvoju Kitajske vemo tako rekoč vse, vi pa ste omenjali še Indijo in Brazilijo.

Indija je velik trg, ki ima kar nekaj predelovalne industrije. In kar je manj znano, imajo precej močno avtomobilsko industrijo. Njihov trg se prebuja in naglo raste. Drugo največjo stopnjo gospodarske rasti za Kitajsko ima Indija. Potem je tu Brazilija, kjer spet govorimo o ogromnem trgu. Precejšnja populacija, kjer so tudi precej bogati z rudo. To so ekonomije, ki vsaj v sektorju povpraševanja po jeklu veliko obetajo. Kitajska je lani povečala proizvodnjo in porabo jekla za 14 odstotkov. V Evropi pa je 3,6 odstotka minusa glede na leto poprej. Tu je odgovor, zakaj so nekateri veliki evropski proizvajalci veliko prodali na Kitajsko, mi pa ne.

Rekli ste, da v Evropi proizvodnja upada, na Kitajskem raste, kako pa je v Sloveniji?

V Sloveniji poraba jekla raste. Največji porabnik je Gorenje. Tisti, ki od nas največ kupujejo, pa so proizvajalci elektromotorjev, to so Rotomatika, Domel, Danfoss. Danes se poraba elektromotorjev enormno povečuje. V avtomobilu srednjega cenovnega razreda je danes že 27 različnih elektromotorjev. Vsak od teh motorjev ima lamele na rotorjih. Potem so tu še jekla, ki jih mi ne proizvajamo, to so cenena jekla, ki se potrebujejo v gradbeništvu, porabljajo pa se predvsem pri gradnjah avtocest, stanovanjski gradnji ipd.

Kaj prodajate v Brazilijo?

Začeli smo prodajati industrijske nože, glede na to, da imajo razmeroma močno lesno industrijo.

Slovenski nož krči gozdove okoli Amazonke?

Pri krčenju naši noži ne igrajo nobene vloge, samo pri predelavi oziroma proizvodnji furnirja. V Indiji pa smo zdaj začeli z Acronijem, razmišljamo tudi, da bi šli tja z Metalovim programom, ker mislimo, da bodo kapacitete, ki jih potrebuje predelovalna industrija, prišle do izraza in želimo biti zraven. Tudi famozni Mittal, ki je največji na svetu in ima povsod po svetu svoje tovarne, je pa Indijec, v programu nima teh boljših, kakovostnejših jekel, temveč po večini le navadna jekla. Njihova proizvodnja specialnih jekel ni na kaki posebej visoki ravni in tukaj je naša priložnost.

Rekli ste, da prodate vse, kar proizvedete. Ali lahko proizvedete še več?

Lahko proizvedemo še več. V naši strategiji pa ni zapisano, da bi zelo povečevali količino. Prodajati želimo vse bolj dodano vrednost in vse manj tonažo. Do leta 2011 bomo količino povečali le za 30 odstotkov in nič več.

Torej imate zmogljivosti, da povečate proizvodnjo?

Imamo te zmogljivosti, vendar jih ne bi radi aktivirali za sedanjo programsko strukturo. Čeprav danes proizvajamo specialna jekla, še vedno zaradi lastne ekonomije proizvajamo tudi nekaj navadnih jekel. Ta segment želimo krčiti, ker vemo, da dolgoročno ne moremo obstati kot proizvajalci navadnih jekel, temveč moramo to, kar imamo, še bolj specializirati, se še bolj približati razvojnim zahtevam in potrebam končnih uporabnikov. Moramo vložiti še več znanja, da bomo v teh tržnih nišah, kjer danes smo, še bolj specializirani, ker vemo, da bodo tudi drugi prišli v te niše, ko bo globalno povpraševanje manjše od ponudbe. Takrat se bodo tudi vsaj srednje veliki začeli ukvarjati s programi, ki jih mi danes že imamo.

Pri nas pa se bolj kot o globalnih težavah jeklarjev govori o privatizaciji. Kdaj naj bi se ta začela, zakaj, kakšni so različni modeli privatizacije, kdo naj bi kupil Slovensko jeklarsko industrijo?

Po jeklarnah v Evropi vzhodni interesenti kar veliko povprašujejo. Presežek proizvodnje, precejšnje kapacitete na Kitajskem in to, da je Kitajska postala neto izvoznica, pomeni, da bodo proizvajalci z Vzhoda vse bolj potrebovali evropski trg. Do zdaj ga niso, ker sta vse absorbirali Kitajska in Indija. Na evropski trg pa ni tako enostavno priti, ker so ovire oziroma kvote, saj so se evropski jeklarji in tudi druge industrije oziroma panoge zavarovale. Te kvote so razmeroma majhne. Presežki, ki prihajajo z Vzhoda, pa so razmeroma veliki. Imeti nekoga znotraj EU, in to razmeroma dobro podjetje, ki še dopolni tvoj programsko-tržni asortiment, pa je lahko zelo zanimivo. Drugo je, da je skozi vse te konsolidacije, povezovanje jeklarskih družb v zadnjih letih razmeroma malo jeklarskih podjetij, ki so še na voljo za nakup. V Evropi je velika večina podjetij povezana v sisteme. Kot veste, je Arcelor pred leti izvršil konsolidacijo francoskih, luksemburških, belgijskih in španskih jeklarn. Ne vseh, vendar številnih. To je druga največja grupacija na svetu. Thyssen Krupp je naredil svojo konsolidacijo, Finci so naredili svojo, Avstrijci prav tako. Italijani so nekako bolj zunaj teh povezav, vendar so večji pokupljeni, srednje veliki pa so nekako še svoji. Veliko ni več na voljo, zato je logično, da je precej zanimanja za naše podjetje. Prvi poskus privatizacije je bil leta 2001, ko so hoteli vse družbe prodati, holding pa likvidirati. Ta poskus je propadel.

Zakaj?

Zato, ker smo dobili zelo slabe ponudbe. Finančno in po vseh drugih merilih. Pri prodaji želimo doseči več ciljev. Kupnina ni edino merilo. Želimo, da bi bil tisti, ki bo to družbo kupil, potem dober gospodar in jo tudi vsestransko razvijal. Da bi vložil potreben denar, da bi ohranjal zaposlenost, da bi bil odgovoren do okolja. Veliko zahtevamo, zato je razmeroma drago pri nas kupiti tako podjetje, ker ta jamstva poleg kupnine lahko pomenijo še eno kupnino. Hvala bogu smo danes v položaju, ko nam ni treba prodajati na silo ali za vsako ceno ali zato, da bi imeli ljudje zaposlitev. Lahko tudi ne prodamo ali pa to izpeljemo v fazah, ker imamo finančno moč, tehnologijo, znanje in trg, da lahko funkcioniramo tudi sami, če je treba. Čeprav nisem zagovornik državne lastnine v tem smislu, sem proti alternativi, da te nekdo kupi pod slabimi pogoji, da lahko jutri špekulantsko uporabi tvoje zmogljivosti, tvoj dobiček ali tvoj trg, v takem je tudi državna lastnina boljša od zasebne. Zanimivo, da med ponudniki leta 2001 ni bilo nikogar z Vzhoda. To so bila podjetja iz Evrope ali domači ponudniki.

Torej sta dve možnosti, da zadevo prodate tujcem ali pa domačim podjetjem, ker država očitno noče biti več lastnik?

Država je lahko le pasiven lastnik in še to le za neko obdobje. Lahko te pusti celo pri miru, da delaš, vendar za velike poteze, velike investicije in projekte, akvizicije, te država ne bo dokapitalizirala, ker želi iz gospodarstva. K temu se je Slovenija zavezala, ko je podpisala pridružitvene sporazume ob vstopu v EU. To je v Evropi kot trend osvojeno in v praksi priznano in tudi po ekonomski teoriji se ve, da so družbe, ki niso v državni lasti, učinkovitejše. Zato ima država težave, če hoče ostati dalj časa lastnik, čeprav bi bilo, kot v našem primeru, to lahko še nekaj časa čisto v redu.

Ampak vaša privatizacija se kljub vsemu bliža?

Vlada je sprejela program, ki je različen od prejšnjega programa prodaje, saj se ne bodo prodajale naše družbe, temveč holding kot tak. Prodajal se bo delež države v holdingu. To je precejšen zasuk od prejšnjega programa. V primeru SIJ - Slovenske industrije jekla gre za celotno panogo v Sloveniji. Zato je treba biti zelo pozoren, ta privatizacija ni enostavna. Danes smo že med največjimi družbami v državi. V dveh slovenskih regijah je lahko slab razvoj naših družb usoden za regiji. Na Koroškem prav gotovo, saj smo na žalost priča slabemu trendu, vidimo, kaj se je zgodilo do včeraj največji družbi na Koroškem, to je Preventu. Tudi na Gorenjskem je Acroni družba, ki bo danes ali jutri vodilna. Če bi pri privatizaciji šlo kaj narobe, bi bil lahko to velik problem za ti dve regiji. Privatizacija celotne panoge v razmeroma majhni ekonomiji, kot je Slovenija, je zelo občutljiva. Ne smeš narediti napake. Nepremišljena prodaja bi lahko bila usodna.

Je jeklarska industrija s temi rezultati in s to perspektivo že tako draga, da jo v Sloveniji težko kupimo?

Lahko bi rekli tako. Pred petimi leti so bile opravljene cenitve, ki so bile temelj za takratni poskus privatizacije. Če bi to primerjali z današnjimi številkami, je razlika ogromna. Projekt kupiti prevladujoči delež v SIJ-ju pred petimi leti ali danes je povsem druga zgodba. Za slovenske kupce je to lahko zdaj problem, ker je treba najti zadostno količino denarja za kupnino in treba je imeti zadostno količino denarja oziroma jamstev za nadaljnji razvoj. Največji porabnik pločevine v Sloveniji je Gorenje, vendar ne kupi grama pločevine pri nas, ker mi te vrste pločevine ne proizvajamo. Če bi Gorenje kupovalo pri nas, bi bil ta interes lahko močan. V Sloveniji nimamo nobenega posamično tako močnega poslovnega partnerstva, ki bi bilo vezano na naše proizvode. Je pa več posamičnih, vendar manj močno izraženih interesov, kjer je vprašanje, ali se lahko finančno in tudi sicer tako močno najdejo kot skupina, da bi bili lahko ekvivalent močnim tujim ponudnikom.

Kdo ima največ možnosti, govorilo se je o Ukrajincih, govorilo se je o Indijcu, govorilo se je o Rusih!

Interesi so in se še kažejo, veliko slišimo, dobivamo povpraševanja, ali je res, da se privatizirate, kdaj boste začeli postopke, kaj se prodaja.

Hočete reči, še nič resnega?

Tega ne morem reči. Kako resna so povpraševanja, se bo izkazalo šele takrat, ko bo razpis.

Kdaj bo razpis?

Junija ali septembra. Šele takrat, ko bodo imeli ponudniki možnost odkupiti informacijski memorandum, to je predstavitvena dokumentacija o predmetu prodaje, šele takrat lahko rečeš, da je nekdo resen. Pa še takrat ne moreš z gotovostjo trditi. Ko se odda zavezujoča ponudba, lahko govorimo o resnih ponudnikih. Do takrat pa je veliko takih, ki se malo informirajo, malo pokličejo, kaj se sploh prodaja, ni pa nujno, da so vsi ti sploh zainteresirani, da kaj kupijo. Lahko pa pritrdim, da je za zdaj več zanimanja z Vzhoda kot z Zahoda.

Kaj bi bilo po vašem najboljše?

Najboljše bi bilo imeti lastnike, ki bi si želeli razvijati naše podjetje na dolgi rok.

Pa vidite take?

Vidimo. Poznamo nekaj renomiranih jeklarskih podjetij, s katerimi se izredno dobro dopolnjujemo. V takih primerih vidimo najboljšo možnost. Z nekom torej, ki ni tako dominanten, da bi mi postali le eden izmed proizvodnih obratov v njegovi shemi, kjer je lahko jutri kdo drug iz teh ali onih razlogov bolj konkurenčen in se nam lahko tudi "odpovejo". Tega ne želimo. Želimo biti v shemi takih lastnikov, ki z našim programom dopolnjujejo svoj program in hkrati s svojimi uresničujejo tudi naše interese na dolgi rok. Da lahko skupaj z njimi racionaliziramo vlaganja, želimo nekoga, ki lahko potem dejansko skupaj z nami uresničuje te sinergije. To pomeni, da bo vlagal v razvoj, da bo vlagal v okolje ter ohranjal in razvijal znanje. Takih si želimo. Ali bo to eden, ali bo to skupina, ali bo to mešana skupina, nekaj slovenskega kapitala, nekaj tujega, nekaj nevtralnega finančnega, kakor so zadnje čase zelo prisotni močni pokojninski skladi z Zahoda, ki vlagajo v to panogo, ker tu dolgoročno vidijo primerne donose in varnost. Ne želijo tveganih potez. Odpovedujejo se visokim in rizičnim dobičkom v zameno za stabilen donos za svoje vlagatelje. Zelo lep je primer svetovno najuspešnejše jeklarne, ki proizvaja orodna jekla, avstrijsko-švedske jeklarne Boehler Udeholm, podobno zelo uspešna je jeklarna Voest Alpine. V teh primerih imajo znaten del lastništva zahodnoevropski in ameriški pokojninski skladi. Uspešno so privatizacijo, čeprav še ne v celoti, izpeljali tudi Finci. V omenjenih državah je prevzem, ki bi ga izpeljali "veliki", že vnaprej onemogočen. Posrečena se mi zdi torej kombinacija domačih interesentov skupaj s tujimi strateškimi partnerji na eni ter finančnimi skladi na drugi strani. Ob tem pa je lahko za krajše obdobje z manjšim deležem prisotna tudi država. Tak model se mi zdi še posebej primeren v okoliščinah, ko gre za celotno panogo znotraj razmeroma majhne ekonomije.