Nezakonito zaprti

Prejšnji teden smo objavili zgodbe treh nekdanjih pripadnikov JLA, ki jih je Slovenska vojska oziroma so jih njeni varnostni organi, kot so se imenovali sami, aretirali nekaj mesecev po desetdnevni osamosvojitveni vojni. Šefket Suljević, Vladimir Popović in Ivan Miketič so povedali, da so jih 17. oktobra 1991 brez razloga aretirali in jih zaprli za devet dni. Devet dni so bili zaprti v stavbi na Medvedjaku, skriti v kočevskih gozdovih. Nihče jim ni povedal, zakaj so zaprti, nobeden od njih ni smel obvestiti družine, da je zaprt, nobeden ni smel obvestiti svojega zagovornika, nobeden ni bil obravnavan pred sodno vejo oblasti. Vladimir Popović je bil celo ranjen. Stražar je brez razloga izstrelil rafal proti neoboroženemu Popoviću, ki si je prižigal cigareto. V bolnišnico so ga odpeljali šele naslednji dan, ko so videli, da rane niso tako nedolžne.

Vendar omenjeni trije niso bili edini, ki so doživeli tako ravnanje. Kot je povedal vir, ki je sodeloval pri teh aretacijah, je bilo navodilo, ki naj bi ga bil dal Andrej Lovšin prek načelnikov pokrajin, takšnole: "Poloviti vse, ki se bodo znašli zunaj, jih prijeti, zapreti in odpeljati." Zaupni vir je še povedal, da so bile samo na Vrhniki zaprte štiri osebe. Najprej so jih odpeljali na Pokojišče nad Borovnico. "Tam smo jih zaslišali in zadržali, dokler niso prišli fantje, ki so jih odpeljali v Kočevsko Reko," je povedal udeleženec akcije. "Šlo je za presing oziroma pritisk na vojsko, da bi šli čim prej domov in da bi jih šlo čim več, sočasno pa smo hoteli tudi dobiti informacije, kaj jugoslovanska vojska namerava."

Uradne institucije nam niso odgovorile, zakaj so bili ti ljudje zaprti, zakaj so jih aretirali pripadniki vojske in ne policije, zakaj jih ni v nobenih evidencah. Uradne institucije molčijo tudi o tem, zakaj so bili ti ljudje zaprti v Kočevski Reki in ne v za to namenjenih zaporih. Uradne institucije ne povedo, zakaj so bili ljudje devet dni zaprti brez sodnih odločb. Pridobili smo edini dokument, ki kaže, da so bili ti ljudje res zaprti, edini uradni dokument, ki govori o tem, da je slovenska država zaprla te ljudi. Vsi drugi so ostali brez dokazil. Na dokumentu se vidi, da je pripor odredil pomočnik ministra za obrambo Andrej Lovšin. Ivan Miketič naj bi bil priprt zaradi "neupravičenega sporočanja uradnih podatkov" in upravičene bojazni, "da bo kaznivo dejanje ponovil oziroma z njim nadaljeval". Ker ni bilo sodnega postopka, ne vemo, ali je Miketič res neupravičeno sporočal uradne podatke, dokazi niso bili predstavljeni, obtoženi se ni mogel braniti. Kot kaže, je bil Lovšin policist, tožnik in sodnik v eni osebi, zato so dolgotrajne sodne postopke kratkomalo preskočili. Vprašanje pa je, ali so imele vojaške osebe pravico in zakonsko podlago za aretacije in za pridržanje teh ljudi več dni.

V sklepu o priporu, ki ga je dobil Miketič, se Lovšin sklicuje na 3. odstavek 80. člena zakona o obrambi in zaščiti, ki je takrat veljal in ki pravi: "Določeni starešine in delavci varnostnega organa imajo pri opravljanju nalog iz prejšnjega odstavka enake pravice in pooblastila kot pooblaščene osebe organov za notranje zadeve." Torej so imeli delavci varnostnega organa enake pravice in pooblastila kot policisti in bi potemtakem lahko tudi opravili kakšno aretacijo. Lovšin pa je spregledal malenkosti, ki so zapisane v 2. odstavku istega člena zakona o obrambi: "Varnostni organ iz prejšnjega odstavka izvaja ukrepe za odkrivanje in preprečevanje dejavnosti, ki merijo na nasilno rušenje z ustavo določene ureditve in ogrožanje varnosti republike, če gre za tako dejavnost v upravnih organih, pristojnih za obrambne zadeve, v oboroženih silah ali proti navedenim organom in silam. Varnostni organ opravlja tudi druge varnostne naloge, pomembne za delovanje oboroženih sil oziroma za preprečevanje dejavnosti, ki meri na odkrivanje zaupnih obrambnih podatkov oziroma načrtov uporabe oboroženih sil. Če varnostni organ odkrije dejavnost v skladu s tem členom izven oboroženih sil in upravnih organov, pristojnih za obrambne zadeve, o tem obvesti pristojne organe za notranje zadeve, ki izvedejo potrebne varnostne ukrepe."

Torej bi morali osebe, ki naj bi neupravičeno sporočale uradne podatke, čim prej izročiti organom za notranje zadeve. "Pooblastila oseb iz 3. odstavka 80. člena zakona o obrambi so bila enaka kot pooblastila takratne policije (organov za notranje zadeve), torej med drugim tridnevni pripor po 1. odstavku 196. člena takrat veljavnega ZKP samo, če so ugotovili, da je podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, pa/da je pripor, ki so ga odredili, nujen zaradi preverjanja alibija, ugotovitve istovetnosti ali zbiranja podatkov, ki so nujni za (kazenski) postopek zoper priprto osebo, in je podan kateri od pripornih razlogov (begosumnost, ponovitvena nevarnost ali nevarnost uničenja sledov in vplivanja na priče), in se s tem zagotavlja varnost ljudi ali je to nujno za potek kazenskega postopka," je razložil Primož Gorkič, asistent na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. "Pripor se odredi s pisnim sklepom in ta se izroči tistemu, ki mu je odvzeta prostost, da se lahko na sklep pritoži. Če sklepa ni, je tak odvzem prostosti nezakonit." Nekateri so takšen sklep dobili, drugi ne. Vsi pa so bili priprti več kot tri dni, čeprav brez odločitve sodne veje oblasti ne bi smeli biti. Tudi če bi jim bila prostost odvzeta zakonito, bi bili lahko v priporu le tri dni, kot je to predvideval 196. člen zakona o kazenskem postopku: "Pripor, ki ga je odredil organ za notranje zadeve, je smel trajati največ tri dni, računano od trenutka, ko je bila priprtemu vzeta prostost." Gorkič o devetdnevnem priporu pravi: "Ker so imeli podlago za odvzem prostosti samo za tri dni, je preostali čas odvzema prostosti nezakonit."

Zanimivo je še, da je tudi takrat veljavni zakon o kazenskem postopku predvideval: "O tem, da je odredil pripor, mora organ za notranje zadeve takoj obvestiti javnega tožilca, v primeru iz drugega odstavka tega člena pa preiskovalnega sodnika, ki lahko zahteva, naj organ za notranje zadeve priprtega nemudoma pripelje k njemu." Torej tudi, če bi Uprava za varnost na Ministrstvu za obrambo RS upoštevala 80. člen zakona o obrambi, bi morala najprej obvestiti pristojne organe za notranje zadeve, javnega tožilca in preiskovalnega sodnika. Žal uradne institucije nočejo povedati, zakaj so bili zaprti prepeljani iz novomeških zaporov v kočevske gozdove. Kdo je to ukazal in zakaj? Kateri javni tožilec jih je obravnaval? Ali so obstajala tajna sodišča, ki so te ljudi izgnala iz Slovenije? So jih hoteli likvidirati?