Središče ekonomskega nacionalizma

EU ob drugi obletnici velike širitve razmišlja predvsem o svoji energetski prihodnosti. Kot drugi največji svetovni porabnik energije je spoznala, da so reforme, rast in konkurenčnost odvisne od obvladovanja energetskih tokov. Tudi Slovenija je v reformnih receptih pozabila na energetske omejitve. Zato je podražitev naftnih derivatov pravi opomin za streznitev.

Energetska opozorila v zadnjih mesecih rastejo kot gobe po dežju. EU je marca predstavila svojo zeleno knjigo o novi energetski strategiji, sledila je Busheva administracija s spremenjeno energetsko politiko ZDA. Tudi MMS in SB sta na aprilskem letnem srečanju govorili o vplivu dražje nafte na svetovno gospodarstvo. Kaj se dogaja? Pred nami je naraščajoče navzkrižje med energetskimi potrebami in razpoložljivimi viri, ki povzroča strukturno neskladje na energetskih trgih. Povečuje se nezanesljivost energetskih dobav, energija pa postaja glavno stičišče globalne geopolitike.

Energetske potrebe rastejo sorazmerno z gospodarsko razvitostjo. Sedanja energetska poraba je usodno odvisna od nafte, saj zadovoljuje več kot 40 % vseh energetskih potreb, hkrati pa 95 % transportnih sredstev poganja nafta. Naftne zaloge, dokazljive in možne, so že dolgo predmet nezanesljivih ocen. Ena izmed njih govori o 1000 milijardah sodčkov, kar ob predvidljivih trendih potrošnje zadostuje za naslednjih štirideset let. C. Campbell in J. Laherrere sta v Scientific American s popravljeno Hubbertovo krivuljo ocenila, da bo svet že leta 2008 tičal za točko relativnega padanja naftnih zalog. Toda za prvi bilijon porabe nafte smo potrebovali kar 125 let, za drugega komaj še dobrih trideset. Že dvajset let količine načrpane nafte presegajo količino na novo odkritih zalog.

Čeprav so sodobna storitvena gospodarstva manj odvisna od nafte kot pred tridesetimi leti, potrošnja nezadržno raste. Leta 1970 smo potrošili 47 milijonov sodčkov, leta 2000 že 75 milijonov, leta 2030 naj bi potrošnja dosegla 125 milijonov sodčkov. Povpraševanje za nameček raste sila neenakomerno. Vzemimo na primer avtomobile in prihodnje energetske potrebe Kitajske ter Indije. Leta 1939 je 2,3 milijarde ljudi imelo 47 milijonov avtov, danes 6,5 milijarde vozi 775 milijonov avtov. Toda samo Indija in Kitajska bi leta 2030 imeli več kot milijardo vozil, za kar bi potrebovali 25 milijonov sodčkov na dan ali petino tedanje svetovne potrošnje.

Ekonomska igra številk je neusmiljena. Če želimo povečati ponudbo nafte, potrebujemo tehnološko prenovo rafinerijskih in transportnih zmogljivosti. Zato potrebujemo letno 250 milijard ameriških dolarjev in v naslednjih desetletjih še okoli 4500 milijard. In to je zgolj del celotnih energetskih investicij. Samo EU načrtuje v naslednjem obdobju več kot 1000 milijard evrov naložb v energetiko. Zelena knjiga o evropski energetski strategiji je tipičen evropski proizvod. Polna je političnih nalog in načel, ponuja več kot 30 ukrepov in stavi na trajnostni razvoj, energetsko varčnost in alternativne vire. Toda EU nima niti ekonomskih niti političnih vzvodov, da bi uresničila svojo energetsko strategijo. In tu je konec njene zgodbe.

Ekonomisti so tukaj običajno v zadregi. Energija je tiha predpostavka ekonomskega razvoja, toda energetika nikoli ni bila del ekonomske mitologije o delovanju svobodnih trgov. Cene so v zadnjih petih letih narasle za trikrat in ekonomisti pogosto sklepajo, kako bo to ogrozilo gospodarsko rast in povzročilo inflacijo. Toda ekonomska zgodovina ponuja presenetljive dokaze. ZDA so leta 1984 dosegle fantastično 7,5-odstotno gospodarsko rast ob ceni nafte med 52 in 65 dolarjev za sodček, leta 1999 pa smo imeli ob šestkrat nižji cene nafte prepolovljeno gospodarsko rast. Tudi danes višje cene nafte niso ovira za visoke napovedi gospodarske rasti. Še bolj presenetljiva je naprej zasukana krivulja povpraševanja po naftnih derivatih. Višje cene v nasprotju s pričakovanji lahko celo povečujejo potrošnjo, ker jo poganjajo demografski trendi in hitra rast. Dejansko potrošniki in gospodarstva reagirajo na cene, ki za daljši čas presegajo vsaj 85 dolarjev za sodček. Dokler so višje cene naftnih derivatov benigne, ker se ne širijo na druge cene, ni inflacijskih nevarnosti. Če postanejo maligne in začnejo lomiti inflacijska pričakovanja, lahko postanejo nevarnejše. Toda še vedno jih s pametnimi ukrepi monetarne politike lahko obvladujemo, kar dokazujejo tudi sedanje svetovne razmere.

EU je predlagala univerzalno reformno rešitev. Liberalizacijo energetskega trga, energetsko varčnost, znižanje emisij, skupno gradnjo energetske infrastrukture in dogovore z dobavitelji. Rusi stavijo na politiko, Američani na tehnološki razvoj. Vsi pa se hitro spotaknejo ob energetskih monopolih in ekonomskem nacionalizmu. Rast naftnih cen je globalno opozorilo, da stojimo na robu svetovne energetske krize. Končuje se obdobje cenene energije in razvoja industrijske družbe, ki je trajalo slabih dvesto let (1860-2040).

Lekcija je pomembna tudi za naše reformne politike. Energetika je po naravi reči središče ekonomskega nacionalizma. Povezana je z nepopolnim delovanjem trga in državnim intervencionizmom. Oboje danes podpira ceneno energijo, dopušča energetsko razsipništvo in omogoča prekomerno ekološko onesnaževanje. Slovenija goji zastarele energetske recepte, zamuja z energetskimi investicijami in ne razume najbolje mednarodne energetske arhitekture. Zato podcenjuje tudi razmere v Tržaškem zalivu.

Cene energentov bodo rasle. Toda ljudje želijo varno in ceneno energijo. Če bo slovensko deregulacijo spremljal zunanji naftni in notranji električni cenovni skok, lahko doživimo asimetrični inflacijski in posredno tudi razvojni šok. In to v izjemno občutljivem obdobju prevzemanja evra in uvajanja ekonomskih reform. Naša zastarela industrijska struktura in opotekanje z reformami lahko hitro spremenita dosedanjo zgodbo o uspehu v bitko za ekonomsko preživetje. Reforme o teh energetskih problemih preprosto molčijo.

Novo energetsko obdobje ne dopušča politične improvizacije. Zato je sedanja zmeda z reformami skupaj s pomanjkljivo energetsko politiko največja tiha grožnja slovenskega družbenega razvoja. Toda v političnih glavah o tem že danes vlada ekonomski mrk.