Bodo sodili zgodovinarji?

V potencialno najtežjem sodnem primeru z najhujšo obtožbo v zgodovini slovenskega sodstva naj bi po predlogu vrhovnega državnega tožilstva, ki so ga zapisali v zahtevi za preiskavo, glavno vlogo odigrala skupina zgodovinarjev. Odločila naj bi, ali je Mitja Ribičič kriv ali ne. V primeru, ki bi ga namesto sodnikov reševali zgodovinarji, je zagrožena najmanj 10-letna zaporna kazen, možen pa je izrek tudi najvišje kazni zapora 30 let. Kot je znano, je Ribičič obdolžen kaznivega dejanja hudodelstva zoper civilno prebivalstvo po 374. členu Kazenskega zakonika.

Če bi se preiskovalna sodnica odločila za oblikovanje "skupine izvedencev zgodovinske stroke", bi šlo gotovo za pravni precedens. Niti teorija niti praksa ne poznata oblikovanja takšnih skupin, ki podajajo mnenje kolektivno in celo odločajo. Po tem namreč niti ni potrebe, saj lahko sodišče vedno pokliče posamezne strokovnjake, tokrat pač zgodovinarje, za razjasnitev določenih zgodovinskih vprašanj. Odločitev, koga in kdaj bo pozvalo, je v rokah sodišča, stranke pa seveda lahko povejo svoje predloge.

Predlog tožilstva je sicer povsem nedodelan, ne omenja, koliko zgodovinarjev bi komisija štela, kot tudi ne, kdo in kako naj jo sestavi. Izbor zgodovinarjev torej prepuščajo sodišču, ki gotovo ni poklicano, da odloča, kateri zgodovinarji so najbolj usposobljeni za podajanje mnenj v tem primeru. Sodnih izvedencev zgodovinske stroke pa ni. Presenetljivo pa je tudi dejstvo, da je omenjeni nenavaden in neizdelan predlog dalo vrhovno državno tožilstvo, torej najvišji tožilski organ v državi na čelu z Barbaro Brezigar.

Predlog razkriva še nekaj: da se je vrhovno državno tožilstvo znašlo v praznem prostoru, povsem zmedeno, in ne ve, kako naprej. Kot vemo, so v tem primeru po ukazu z vrha v javnost takoj pricurljale informacije, da je Ribičič obdolžen kaznivega dejanja genocida. Pozneje je bilo tožilcem pojasnjeno, da tako ne bo šlo, in očitano dejanje so prekvalificirali v kaznivo dejanje hudodelstva zoper civilno prebivalstvo. Zdaj pa v zahtevi za preiskavo morebitni zgodovinski komisiji nalagajo iskanje odgovorov na naslednja vprašanja: "Kaj v registru pripornikov pomeni znani zaznamek 'glasom mape tov. Majorja Mitje'" in "Ali zapis Ribičičevega imena nujno pomeni, da je sodeloval pri odločanju o usmrtitvi aretiranih". Ker zahtevajo preiskavo, očitno menijo, da imajo utemeljen sum za začetek preiskave. V omenjenih nalogah komisije pa kar sami demantirajo, da tak sum obstaja. Želijo, da se v preiskavi ugotovi, kaj sploh pomenijo dokumenti, s katerimi ves čas mahajo kot z dokaznim gradivom. Za izurjeno oko pravne stroke dokaj komična situacija. Da niti ne omenjamo tega, da tožilstvo v očitni paniki zgodovinski komisiji nalaga rešitev pravnih vprašanj oziroma kar bistva cele zadeve. Če ne bo posredovala politika, je zdaj že najbolj verjeten scenarij tisti, po katerem preiskovalna sodnica sploh ne bo uvedla preiskave. Vsaj ne na podlagi dosedanjega dela tožilstva.

Oblikovanje takšne komisije bi bil, kot že rečeno, edinstven primer v domači in malo da ne v celotni sodobni evropski pravni praksi. Res je bivši tožilec Anton Drobnič v preteklosti že angažiral zgodovinarko in zgodovinarja, ki naj bi s svojo ekspertizo pomagala razjasniti okoliščine Rožmanovega procesa in utemeljiti njegovo obnovo. Tudi Pučnikova parlamentarna komisija je angažirala nekaj zgodovinarjev na čelu z dr. Jero Vodušek Starič, ki je mimogrede na osebno zahtevo premiera Janeza Janše postala direktorica Inštituta za novejšo zgodovino. Vendarle v obeh primerih ni šlo za kolektivni organ s konkretno, praktično kriminalistično nalogo.

V predlagani komisiji ne vidijo smisla tudi zgodovinarji. Ena izmed največjih avtoritet za čas, v katerem naj bi se dogajala Ribičiču očitana kazniva dejanja, dr. Božo Repe s Filozofske fakultete, meni, da to ni delo za zgodovinarje, pač pa za kriminalistične strokovnjake in grafologe, zgodovinarji pa lahko "zgolj pojasnijo okoliščine, v katerih se je kaj dogajalo, delovanje posameznih institucij, 'duh časa'. O tem je bilo pa napisanega že precej in si preiskovalci lahko sami ustvarijo mnenje. Doslej je le politika nekako skušala prelagati izrazito politične odločitve na zgodovinsko stroko, sedaj se to očitno širi še na pravosodje. Zgodovinarji niso ne tožilci in ne sodniki". Oblikovanje komisije ostro zavrača tudi dr. Jože Dežman, direktor Muzeja novejše zgodovine. Je privrženec ponovnega presojanja zgodovine na podlagi novih dejstev in meni, da je mnenje zgodovinarjev lahko relevantno le, če bodo angažirani kot sodni izvedenci, če pa bodo opravljali delo posvetovalnega organa, njihovo mnenje ne bi smelo šteti. Dežman sicer meni, da bi glede na pogostnost zapisa, ki navaja "majorja Mitjo", identifikacijo drugih zasliševalcev ter glede na poznavanje takratnih razmer lahko logično sklepali, da je bil Ribičič "suveren gospodar nad življenjem in smrtjo ljudi, ki so mu prišli v roke oz. mape".

Vendar logično sklepanje ni zadosten standard za dokazni postopek pred sodiščem, zato Dežman svetuje, kako naj poteka korekten sodni postopek: "Če se preiskovalna sodnica odloči za izvedbo preiskave, ima možnost povabiti kateregakoli zgodovinarja na zaslišanje in mu postaviti konkretno vprašanje o konkretnem dokumentu za konkretni dogodek, osebo. Mnenja so seveda lahko različna, v sodnem postopku pa bo padla odločitev, katero je bolj ustrezno. To bi bilo s strani pravosodja bolj odgovorno kot pa skrivanje za nekakšno široko in nedefinirano komisijo. Poleg tega pa se krog strokovnjakov, ki se ukvarjajo z vprašanji sistemske boljševistične kriminalitete, širi in se bo verjetno v prihodnosti sodstvo lahko oprlo še na vrsto strokovnjakov. Bi pa bilo dobro, da bi vedelo, s čim se pravzaprav res želi ukvarjati."