Obleganje gradu

Jože Antonič ni zadovoljen s predlogom ministrstva. Prepričan je, da je Simoniti napak razumel svojega šefa. Navkljub izjemno ugodni ponudbi še vedno vztraja pri prenosu upravljanja Blejskega gradu na občino." SIG="Arhiv Mladine">

Pogodba, ki je nastajala na relaciji pravnih pooblaščencev kulturnega ministrstva in blejske občine, je nezakonita in v večini členov škodljiva za državo. Če bo štiristranska pogodba med državo, občino, zavodom in Narodnim muzejem podpisana, bo tak podpis pomenil protipravno dejanje, ki bi ga morali pod drobnogled vzeti organi pregona in nadzora.

8. člen: Novemu, občinskemu upravljalcu naj bi pripadlo kar 85 % vseh prihodkov, aktualnemu državnemu upravitelju (na papirju) pa le 15 %.

14. člen: Ministrstvo in občina sporazumno ugotavljata, da nimata medsebojnih terjatev in da je, navkljub nasprotnim dokazom, občina z Blejskim gradom (prek svoje firme) upravljala zakonito in prihodke usmerjala namensko.

23. člen: Republika Slovenija se zavezuje, da bo umaknila tožbo proti občini. S tem se tudi nepreklicno odpoveduje približno milijardi tolarjev možnih finančnih terjatev iz preteklosti." SIG="Arhiv Mladine">

Blejski kot, mitsko vozlišče slovenstva in arhetipska zibelka podobe raja, v katero sta se zatekla tako Prešeren kot Plečnik, je zadnja leta postal kraj prestižnih političnih bojev. In kraj priložnosti za velike zaslužke. V tem znamenitem kotičku se dogajajo čudne reči. Bolje rečeno: čudaštva se dogajajo v trikotniku, ki ga sestavljajo lokalna, državna in cerkvena oblast. Blejski trikotnik, ki rojeva pretirane emocije in glavne akterje sili v preračunljivost, se zdi nerešljiv. Od reprezentančnih nepremičnin na Bledu je zadovoljivo rešen le status Vile Bled. Vila Prešeren hira, blejska Pristava sameva, Riklijeva vila nezadržno propada. Da je s komunikacijo med oblastmi nekaj zelo narobe, pričata dva državna spomenika. Blejski otok je po štirinajstletnem pravdanju med blejsko župnijo in ministrstvom za kulturo ostal v državni lasti. Šteje za neodtujljivo javno dobro. Devetega marca je Vrhovno sodišče RS zavrnilo zahtevek župnije Bled za vrnitev otoka v last in posest župnije. Sodba v imenu ljudstva je pravnomočna in ogorčeni predstavniki RKC so prek pooblaščenega odvetnika Danijela Starmana sprožili ustavni spor. Borili se bodo do konca, četudi na evropskem sodišču za človekove pravice.

Zmagovalec v denacionalizacijskem maratonu, minister za kulturo, ob razveseljivi novici ni niti trznil. Ni se mu zdela vredna skromne opombe pod črto, kaj šele izjave ali komentarja. To bi moralo državljanke in državljane krepko zaskrbeti, kajti s pravnomočnostjo odločbe je blejskemu župniku Janezu Ambrožiču prenehala pravica do začasnega upravljanja otoka, ki mu jo je podaril prvi kulturni minister v samostojni Sloveniji, Andrej Capuder. Bo Vasko Simoniti v duhu skrbnega gospodarja državnega premoženja razpisal ponudbo za upravljanje otoka? Ali le pritajeno čakal na ukaz nadrejenega? Tako kot pri Blejskem gradu?! Ko je 12. oktobra lani ob delovnem obisku vlade na Gorenjskem ministrski predsednik Blejcem obljubil, "da bo Blejski grad dan v upravljanje in vzdrževanje občini, sklenjena bo ustrezna pogodba", se je minister zmigal in uradništvo je pričelo tuhtati, kako uresničiti Džejdžejev veličastni načrt. Blejski župan si je oddahnil in radostno zaukal: "Gre za odlično novico, ki bo končala agonijo, občini pa se bo ... v proračun vsako leto nateklo vsaj sto milijonov čistega dobička." Da misli Simoniti resno in namerava izvršiti poveljnikov ukaz, priča njegova napoved, da bo predvidoma še pred poletjem podpisana štiristranska pogodba o prenosu upravljanja Blejskega gradu. Kaj torej namerava kult-minister prepustiti v upravljanje? Za kakšno ceno? In na kakšen način?

Lastniki brez posesti

Predmet pogodbe o prenosu javne kulturne infrastrukture v upravljanje so vse nepremičnine Blejskega gradu, spomenika državnega pomena. Slikoviti grad, ki stoji na prepadni objezerski steni in ga anali prvič omenjajo 10. aprila 1004, ni le simbolna razgledna točka slovenstva, je tudi uresničenje dolgoletnega bitja romarjev po zvonu želja in neomadeževan ponos domačinov. Blejci so, tako kot RKC glede otoka, prepričani, da z gradom gospodarijo uspešno. Že vsaj tisoč let. V bistvu imajo hudičevo prav, saj država očitno ne ve in ne zna uveljaviti svojih posestnih pravic - kaj šele s primernimi javnimi postopki izbrati najboljšega upravitelja. A zadeva je bolj zapletena, kot se zdi. Po dvanajstletnem trudu občine, da bi Blejski grad z nepremičninami v skupni tlorisni izmeri okroglega hektarja prevzela od države v trajno last in posest, je ugotovila, da morda to ne bi bilo zakonito dejanje. Morda pa se taka poteza tudi ne bi splačala. Prebrisani Gorenjci zelo dobro vedo, za kaj gre. Denar ne smrdi. Najlepše je gorenjsko pamet ponazoril pravni zastopnik občine, odvetnik Mitja Ulčar, na 8. redni seji občinskega sveta 1. oktobra 2003: "Na pogajanjih se je treba pogovarjati o upravljanju gradu, saj je potencial v tem, lastnina je samo breme." Najstarejši slovenski grad, ki je bil po drugi svetovni vojni izropan in deloma požgan, v petdesetih letih pa z državnimi sredstvi temeljito obnovljen in leta 1957 naseljen z muzejskimi predmeti Narodnega muzeja Slovenije, je namreč druga najpomembnejša slovenska turistična destinacija. Z 200.000 obiskovalci na leto ga prekaša le še Postojnska jama. Jama, ki jo upravlja gospodarska družba v večinski lasti Istrabenza in ki nestrpno čaka na podaljšanje koncesije za drugi najbolj dobičkonosen grad na Slovenskem, Predjamo.

Nekateri gradovi so očitno lahko tudi kapitalsko zanimivi. Sedanji nezakoniti upravljavec Blejskega gradu, Javno podjetje Infrastruktura, d. o. o., ki je v stoodstotni lasti Občine Bled, z vstopninami in najemninami na leto zasluži vsaj 240 milijonov tolarjev. Z večino prihodkov razpolaga občinski proračun, z integralnimi proračuni pa je križ. Namesto da bi bila pridobljena sredstva namenjena le tekočemu in investicijskemu vzdrževanju gradu z okolico in dopolnjevanju stalne muzejske zbirke, se denar nenamensko pretaka v vse mogoče dejavnosti: Grajsko kopališče, Festivalno dvorano, Športno (drsalno) dvorano, smučišče Straža in Mini golf. S temi objekti namreč gospodari podjetje, ustanovljeno leta 2000. Takoj po tistem, ko je postalo dokončno jasno, da je boj za "naš" grad izgubljen. Petega novembra 1999 je z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini grad nepreklicno prešel v last Republike Slovenije. A grad ni le spomenik državnega pomena v lasti države, od leta 2001 je razglašen tudi za javno kulturno infrastrukturo na področju kulture. To pomeni, da ga je bilo mogoče sočasno, 12. decembra 2001, de iure in brez javnega razpisa izročiti v upravljanje Narodnemu muzeju Slovenije. Muzej je v imenu vlade sicer upravljavec gradu še danes, a brez vsakršnih pristojnosti, čeprav mu je Ropova vlada z ustanovitvenim aktom 24. junija 2003 naložila skrbništvo za večino grajskih nepremičnin. Nepremičnine (brez premičnin!), ki so ovrednotene na skupno pošteno vrednost 765.736.233 SIT, so še vedno v nelegalni posesti Infrastrukture.

Da bi bila zgodba še pestrejša, so poskrbeli sami Blejci ob pomoči gorenjskih poslanskih mediatorjev. "Nacionalizacija" gradu leta 1999 ni bila prva. Prvo podržavljenje se je zgodilo že leta 1996, ko je začel veljati Zakon o lastninjenju spomenikov in znamenitosti v družbeni lastnini. Leta 1998 je na lepem prijazni Jožef Školč (LDS) v pogodbi z občino sklenil dogovor o začasnem upravljanju, a že takratni župan in zdajšnji občinski svetnik Vinko Golc (ZLSD - SD) ni spoštoval ministrove odločbe, v kateri je izrecno navedena obveznost namenskega trošenja prihodkov (za spomenik, stalno zbirko in kulturne objekte v občini). A če je kdo predvideval, da se bodo nezakonita ravnanja "sovražnega" prevzemnika nehala s kristalno čistimi predpisi v naslednjih letih, se je preklemansko motil. Nedobroverni posestnik je nagajal še naprej in strnil lokalpatriotske vrste. Občinski svet je brez glasu proti 24. septembra 2003 sprejel sklep, da se ne strinja s sklepom vlade o prenosu upravljanja na Narodni muzej in da pooblašča župana, da se z lastnikom začne pogajati o prenosu upravljanja Blejskega gradu na Občino Bled. Pogajanja so sicer stekla, a so bila neuspešna. V vseh teh letih in po stotinah sestankov, urgenc, upravnih in ustavnih sporov ni uspelo državi podpisati niti najnavadnejšega primopredajnega zapisnika, ki bi bil stvarna podlaga za njena posestna upravičenja. Iz korespondence je razvidna zavlačevalna taktika, ki so jo ubrali lokalni politiki. Čeprav je kazalo, da bo dogovor vendarle sklenjen, so bili lokalci fantastično kreativni: enkrat je bil župan nepooblaščena oseba, drugič hospitaliziran, tretjič pa odsoten kar tako. Ob pomoči poslanca Dušana Vučka (LDS), prebivalca sosednjega, Bohinjskega kota, in zaradi trmastega vztrajanja župana Jožeta Antoniča (SLS) je takratna ministrica Andreja Rihter (ZLSD - SD) morala popustiti in vlada je 16. septembra 2004 sprejela omiljeni sklep in naložila ministrstvu za kulturo, da začne postopek javnega razpisa za izbiro novega upravljavca Blejskega gradu. Poudarjamo: pogoj prejšnje vlade je bil nedvoumen - javni razpis.

Gorenjska naveza sicer deluje ne glede na letne čase, a imperij je vseeno vrnil udarec. Nenapovedano. V pravno-premoženjsko farso se je na pobudo Rihterjeve in v letu blejskega milenijskega praznovanja vpletlo državno pravobranilstvo in vložilo tožbo proti občini zaradi neizročitve nepremičnin gradu v posest državi. Tožba še ni doživela sodnega epiloga in tudi ni bila dopolnjena v tistem delu, ki predvideva povračilo nenamensko porabljenega denarja, s katerim je nezakonito, od 4. maja 2000, razpolagala Občina Bled. Razlog je preprost: občina ni hotela izročiti vse potrebne listinske dokumentacije. Po približnih ocenah bi z zakonitimi obrestmi dolg znašal okoli milijardo tolarjev. S temi sredstvi bi lahko ministrstvo v celoti prenovilo grad, usposobilo stalno zbirko, zvišalo standard ponudbe in omogočilo dostop do grajskih prostorov gibalno oviranim osebam. Nekaj sto milijonov bi ostalo za proračunski sklad, namenjen obnavljanju državnih spomenikov. To bi ob tem, da se "kulturni tolar" uresničuje le četrtinsko, pomenilo dodaten vir financiranja tudi v bodoče. Dobri nameni so seveda splavali po vodi, predvidena evropska sredstva tudi in počastitev tisočletnice omembe gradu je bila bistveno okrnjena. Bogata, a prezadolžena občina bremena, ki presega polovico letnega občinskega proračuna, preprosto ne bi zmogla. To so vedeli politiki prejšnje koalicije in tega se zaveda tudi Janševa ekipa. Obljube so bile torej dane vnovič, vprašanje je le, kako jih uresničiti. V pravno godljo je bilo treba zabresti. Nemudoma. Ukaz je ukaz.

Precedenčni primer

A kaj, so že zdavnaj ugotovili pravni elastikarji, ko 62. člen Zakona o varstvu kulturne dediščine prepoveduje vsakršno odtujitev dvainštiridesetih državnih spomenikov. Vsaj to je jasno. A jasno je tudi to, da bomo morda še letos doživeli novo branje zakona, ki bo ponudil lokalnim skupnostim drugo možnost: upravljanje spomenikov državnega pomena. Načeloma je sicer to mogoče že danes, a le v skladu z Uredbo o pridobivanju, razpolaganju in upravljanju s stvarnim premoženjem države in občin. Toda nesrečna uredba vsebuje droben problem: pri prenosu upravljanja med javnimi oblastmi je upravljavec dolžan pokrivati stroške najema in vzdrževanja stavbe. Predrago! Ne smemo se torej čuditi, da je pristojna "Cvelbarjeva komisija" marca presodila, da morda to ni najboljša možnost za rešitev problema, in ministrovi ekipi vrnila žogico, češ naj poskusi z drugačnimi pravnimi zvijačami in uporabi 74. člen Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK). Ta namreč ministru daje absolutno pooblastilo za odločitev. In Simoniti je zagrizel. Oprl se je na odlok o ustanovitvi javnega zavoda na področju kulture v blejski občini, Zavoda za kulturo Bled, ki ga je 25. novembra 2004 (tik pred konstituiranjem nove vlade) ustanovila občina za "trajno in nemoteno izvajanje upravljanja kulturnega spomenika Blejski grad, drugih kulturnih spomenikov državnega pomena in ostale javne kulturne infrastrukture na območju občine Bled". Če pustimo ob strani nepomembne malenkosti - da bi namreč moral minister po nadzorstveni liniji sklep razglasiti za protipraven in ničen, saj se občina prek svojega zavoda ponovno polašča gradu; da namig za ustanovitev zavoda ni bil njegov, temveč prejšnje ministrice (z glavnim uradniškim akterjem Dušanom Krambergerjem na čelu) in da bomo v prihodnosti morda doživeli še eno srečno naključje, upravljanje edinega "drugega kulturnega spomenika državnega pomena" , Blejskega otoka -, postane občutljivo politično kupčkanje še zanimivejše.

Blejci so si po nastopu Janševe vlade umislili novega lobista, Pavla Ruparja (SDS): hokejista, ideološkega ginekologa težke kategorije in predsedujočega parlamentarnemu odboru za lokalno samoupravo in regionalni razvoj. Izbrali so gorenjskega poslanca in tržiškega župana, ki se v lokalnem časopisu Blejski vestnik še letošnjega januarja ni strinjal z odcepitvijo kasneje referendumsko potrjene občine Gorje, in sicer zato, ker je bil "gorjanski nameri naklonjen vse do tedaj, ko sta ministrstvo za kulturo in predsednik vlade odločila, da bo občina Bled upravljala z Blejskim gradom, kar pomeni, da občini vsako leto ostane od 200 do 300 milijonov tolarjev in velik del tega denarja naj bi namenila tudi krajevni skupnosti Gorje". In gladko pogorel. Leto prej je poskusil v prid sorojakom doseči ugodno ponudbo in se je 14. februarja 2005 sestal s Simonitijem. Blejska trojka, župan Jože Antonič, podžupan Bojan Žerovec (esdeesovec, predsednik Odbora za turizem, sicer tudi vodja turističnega dela Infrastrukture, d. o. o.) in Mirko Ulčar (direktor nezakonitega upravljavca gradu), je medse sprejela še Matjaža Završnika, v. d. direktorja Zavoda za kulturo Bled (bivšega uslužbenca občinskega podjetja LTO Turizem Bled). Blejski četverec je bil nared za veslaški šprint.

Zaželeli so si vse: neposredno pogodbo o upravljanju, brez predhodnega javnega razpisa (bojte se Neblejcev!), ki naj bi bila v skladu z Zakonom o javnih financah (4. točka 2. alineje člena 80i) in 2. odstavkom 74. člena ZUJIK-a; brezplačno uporabo javne kulturne infrastrukture, ki naj bi našla pravni žegen v 1. odstavku 75. člena ZUJIK-a; odpis vsakršnih terjatev države za nazaj in umik tožbe, za katero se je odločilo državno pravobranilstvo, ter delitev prihodkov po formuli "85 odstotkov nam, 15 odstotkov vam". Ali bodo želeno dobili, je odvisno od prižgane zelene luči v vladni službi za zakonodajo. To je namreč naslov, ki sme (mora?) preveriti čudežna pota pravnega vrvohodstva, ki mu načeluje pravni pooblaščenec ministrstva, uslužni podsekretar Nikola Todorović. Predviden podpis štiristranske pogodbe o prenosu upravljanja bi bil precedenčen primer iz več razlogov. Prvič, ker ne zdrži pravna podlaga. Občinski javni zavod ni državni javni zavod in tudi ne organizacija, ki deluje v javnem interesu po 80. členu ZUJIK-a (društva, ustanove, zavodi, zadruge in druge nepridobitne osebe zasebnega prava). Smiselna vsebinska uporaba zakonodaje ima pač svoje meje. Drugič, ker ni res, kot je navedeno v 14. členu osnutka pogodbe, da je imela Občina Bled kot dosedanji upravljavec od leta 2000 do 2005 "skupne odhodke iz naslova rednega tekočega in investicijskega vzdrževanja, investicijskih naložb ter izvajanja programov ... enake skupnim prihodkom, pridobljenim iz naslova upravljanja Blejskega gradu v navedenem obdobju". Protipravno in nenamensko je razpolagala s čistim dobičkom in to dobro ve tudi Vasko Simoniti, sicer ne bi Džejdžeja opozarjal na kršitve in še lani vztrajal pri nadaljevanju tožbe proti občini. Tretjič, pogodba ne vsebuje jasne določbe o obdobju upravljanja. In četrtič, priložnostni fantomski javni zavod, ki naj bi prevzel upravljanje gradu na podlagi pogodbe med zastopniki ministrstva, občine, Narodnega muzeja in Zavoda za kulturo Bled, je le mrtva črka na papirju. Enoletni mandat je vršilcu dolžnosti direktorja v skladu s 24. členom odloka o ustanovitvi že zdavnaj potekel, občina še ni imenovala sedemčlanskega sveta zavoda in zavod sploh nima sprejetega statuta. Kredibilen pogodbenik, ni kaj.

Če bo minister pogodbo podpisal, bo oškodoval državno premoženje, demontiral pravno državo, morda (končno) zbudil radovednost računskega sodišča in organov pregona in poskrbel za skušnjave, ki bodo sledile prevzemom drugih graščin. Tovrstna zakotna pravna praksa po domače me bo prepričala, da je povsem mogoče postati na primer legalni upravitelj gradu Snežnik. Izkoristimo priložnost! Sledimo rajski desakralizaciji! Stopajmo po poteh lokalne samouprave! In ne bodimo neumni.