Neokolonializem velikih korporacij

Kako ste postali zaščitnik Kvarnerja in njegovih prebivalcev?

Na Krku smo živeli prekrasno in mirno, dokler niso tu skušali uresničiti načrta Družbe Adria, ki je želela izvažati rusko nafto prek pristanišča Omišalj na Krku. Marsikdo je bil prepričan, da bi ta načrt povzročil katastrofo, saj bi v Kvarner na leto izteklo pet milijonov ton balastnih vod. Ko je javnost izvedela za načrtovano gradnjo plinskega terminala v Omišlju, se je zbrala skupinica dvajsetih odraslih. Uvideli smo, da imamo tri možnosti. Prva možnost je bila odseliti se, druga ostati pasivni, čakati, da se kaj zgodi, in iskati uteho v vinu, tretja pa začeti boj. Odločili smo se, da se moramo poskusiti boriti, pri čemer nismo bili prepričani, da nam bo uspelo. Jasno pa nam je bilo, da je to naša moralna dolžnost, saj se ta svinjarija dogaja na našem domačem dvorišču. Sprva smo bili veliki pesimisti, usoda pa je hotela, da so bili med nami pomorščaki, ljudje, ki so delali v industriji, in različni strokovnjaki, tako da smo lahko sami opravili ekspertizo na kraju samem. Sam sem se takrat prvič ukvarjal z vprašanjem balastnih vod; ko sem ugotovil, koliko gradiva o tem je najti na spletu, sem se kar sesedel. Poleg tega je ravno takrat doživel brodolom tanker Prestige (pred Galicijo) in prepričan sem bil, da se tudi pri nas ne bi mogli izogniti podobni katastrofi.

Vaše združenje je nastalo na Krku, na strogo krajevni ravni.

Nastalo je na kraju samem, v središču problema, kjer smo se odločili, da se bomo borili do konca. Začeli smo štiriletno kampanjo in zmagali. A še pomembnejše je, da je na začetku kampanje javnomnenjska raziskava pokazala, da je načrtu nasprotovalo 72 odstotkov Hrvatov, 83 odstotkov pa jih je bilo prepričanih, da se proti temu ne da nič narediti. Poanta je bila v tem, kako ljudi prepričati, da se razmere lahko spremenijo. Mislim, da je pozitivna plat zgodbe ta, da smo v Republiki Hrvaški doživeli kvalitativni preskok in veliko spremembo. Ko ti uspe ustaviti izvajanje tako pomembnega načrta, kot je bil načrt Družbe Adria, začnejo verjeti v uspeh tudi tisti, ki pripravljajo veliko manjše akcije. Še danes sicer poslušamo, da se proti velikim korporacijam ne da narediti nič. Sam pa pravim, da je moja udeležba na različnih predavanjih in srečanjih dokaz, da to ni res. Najprej zato, ker sem še vedno živ, čeprav smo skazili načrte ruski naftni mafiji, drugič zato, ker je bil ta projekt ustavljen. Mislim, da je Družba Adria lahko simbol uspešnega boja proti politični in ekonomski eliti.

Najbrž se je tudi zato vaše delovanje kmalu razširilo.

Poleg načrta Družbe Adria se je pojavilo vsaj sedem ali osem novih. Ti predvidevajo "betoniranje" obale, se nanašajo na težave s tuni, kamnolomi. To so projekti, ki načenjajo vprašanje azbesta, kancerogenih snovi. Naše združenje sodeluje tudi pri teh kampanjah, predvsem tako, da sorodnim organizacijam pomaga s svojimi izkušnjami in ekspertizami.

Kot rečeno, sem po poklicu informatik, delam na Krku v dveh manjših podjetjih, eno se ukvarja z računalništvom, drugo s turizmom. Sem tudi oče štirih čudovitih otrok. Delovanje v sklopu Udruge Eko Kvarner je zame kot virus, zaradi katerega sem porabil ogromno prostega časa, ampak v zameno sem spoznal veliko prijaznih ljudi in kakovost mojega življenja se je nedvomno izboljšala.

Eko Kvarner nasprotuje tudi načrtovani gradnji dveh plinskih terminalov v Tržaškem zalivu.

Najprej morate vedeti, da je INA februarja letos skušala izrabiti "plinsko krizo" med Rusijo in Ukrajino in hotela v Omišlju postaviti LNG-terminal, to je terminal za uplinjanje utekočinjenega naravnega plina (Liquid Natural Gas). Tu že imamo petrokemijski obrat in naftovod. Gradnja LNG-terminala bi omogočila dobavo velikih količin cenejše energije. Težava je v tem, da bi terminal stal v neposredni bližini obeh obratov, zaradi česar bi dobili "sinergijo tveganja".

Poleg tega so pri omenjenem projektu energetsko krizo tako zelo izrabljali, da so lagali premieru Sanaderju. Ali drugače povedano: energetski lobiji lobirajo za načrte, ki pomenijo potencialno nevarnost za okolje, v samem državnem političnem vrhu. INA je na primer v posebni predstavitvi, namenjeni hrvaškemu ministrskemu predsedniku, zapisala, da bi terminal prinesel tisoč novih delovnih mest, najoptimističnejše napovedi so govorile celo o deset tisoč delovnih mestih. Za tem projektom je stal konzorcij šestih velikih družb: od vsega začetka je bilo jasno, da so pri vseh parametrih načrta upoštevane zgolj njihove želje, prebivalci Kvarnerja pa so bili žrtve.

Naši aktivisti in trije fantje, ki pri nas civilno služijo vojaški rok, so pregledali vse, kar je bilo doslej zbranega o utekočinjenem naravnem plinu. Njegovi zagovorniki stalno ponavljajo, da pri teh projektih ni nič spornega. Bil sem tudi na predstavitvah posameznih terminalov, ki naj bi bili po njihovem mnenju varni. Vendar pa na spletu odkriješ, da jim nasprotujejo od Sahalina do Kalifornije, kjer protestirajo zaradi neprimernih lokacij, bližine obale in naselij itd. Tu sta dve realnosti, dva povsem različna svetova. Kdo sedaj laže? Jasno je samo to, da se izbrana lokacija vedno najbolj splača investitorjem, nihče pa se ne zmeni za interese lokalnih skupnosti in varnost. Pri tem je najbolj tragično, da se država in paradržavni organi postavljajo na stran investitorjev.

Zdi se, da je tako tudi pri tržaških uplinjevalnikih.

Seveda, podobno kot se je dogajalo na Hrvaškem, predsednik Furlanije - Julijske krajine Riccardo Illy lobira za terminal sredi Tržaškega zaliva. Iz poročila naše skupine, ki je preučila tržaško lokacijo, izhaja, da je voda v zalivu preplitva. Za proces uplinjanja utekočinjenega plina je potrebna voda, ta pa bi ob ponovnem izlitju v morje ohladila zaliv, kar bi povzročalo težave morskemu ekosistemu. Poleg tega pripluje vsako leto v Tržaški zaliv tristo tankerjev, ki prevažajo okrog trideset milijonov ton nafte. K tem bi morali po novem prišteti še dvesto tankerjev, ki bi prevažali utekočinjeni naravni plin. To je absolutno preveč in prenevarno.

Kaj torej predlagate?

Poudaril bi rad, da nismo a priori proti vsakemu projektu. Vsak načrt pa lahko izpeljemo tako, da bo sprejemljivo tudi za okolje. Težava je v tem, da se najpogosteje izvajajo načrti, ki so najbolj všeč investitorjem. In na načine, ki jim najbolj ustrezajo. Težava je torej v tem, kako načrte spremeniti, da bi upoštevali tudi potrebe prebivalstva in okolja. Če imamo off shore terminal sredi plitvega in prometnega zaliva, drugi tržaški terminal na kopnem, tretji terminal v Omišlju in še četrtega v bližini italijanskega Roviga, bi morali najprej premisliti o integraciji. Namesto da postavljamo štiri nove terminale, bi lahko v ta namen uporabili že postavljene plinske platforme v Jadranskem morju. V Jadranu so pred leti uvedli poseben prometni režim, neke vrste avtocesto za tankerje: en pas vodi vzdolž hrvaške obale do Trsta, drugi pa ob italijanski obali proti jugu. Nekje vmes so plinske platforme; v globokem morju, daleč od pomorskega prometa, predvsem pa daleč od naseljenih območij. Kajti čeprav načrtovalci trdijo, da LNG-terminali niso nevarni, je na koncu filma Siryana, za katerega je igralec George Clooney dobil oskarja, dovolj poveden prizor: mlad nadobuden terorist Al Kaide se s čolnom zaleti v ladjo, ki prevaža naravni utekočinjeni plin. Vojni scenariji in nevarnosti so realni ...

Je po vašem mnenju integracija načrtov uresničljiva?

Najpametneje bi se mi zdelo, ko bi načrte združili in terminal uredili na že postavljeni ploščad južno od Pulja, kjer imamo poseben koridor za tankerje in se gradi podvodni plinovod do Kopra. To bi moralo biti zanimivo tudi za investitorje. Če držijo hipoteze, po katerih ta del Evrope potrebuje plin, potem je najmanj nevarno, če plinski terminal postavimo na to lokacijo; glede varnosti, vplivov na okolje in vsega drugega je ploščad, ki že stoji, najprimernejša. Ta načrt podpira tudi evropska stranka zelenih.

Kako se uradna Hrvaška ukvarja z vprašanjem LNG-terminalov?

Pred nekaj meseci je hrvaška vlada ustanovila tehnični odbor, ki preučuje takšne terminale. Priznati ji je treba, da je to storila brez fige v žepu in tudi naši organizaciji dodelila mesto v njem. Prihajamo v situacijo, ko bomo imeli vpogled v vse podatke. Kajti na Hrvaškem je bila težava v tem, da so neznani ljudje po neznanih merilih in na podlagi kdo ve od kod pridobljenih podatkov odločali, kje naj stojijo LNG-terminali. To je substitucija demokracije, pomanjkanje demokratičnosti, negiranje možnosti, da krajevne skupnosti same odločajo o svoji prihodnosti ...

Trenutno so torej razmere na Hrvaškem razmeroma dobre. Omenjeni odbor bo analiziral vse možne lokacije na Jadranu. Projekt je dejansko ustavljen. Formalno sicer ne, če pa se veča nasprotovanje načrtu, se manjša tudi zanimanje investitorjev.

Javno mnenje v Italiji v zvezi s terminaloma ostaja mlačno.

V zvezi s tržaškim načrtom me je presenetilo pomanjkanje demokratičnosti, ki vlada v Italiji. Leta in leta smo živeli v prepričanju, da je na Zahodu več demokracije in idealov ..., sedaj pa vidimo, da je možnost samoodločbe tamkajšnjega prebivalstva zelo majhna.

Presenetil me je tudi neverjetno mlačen odziv slovenske vlade, čeprav je očitno, da bosta imela terminala čezmejne vplive na okolje. Logično bi torej bilo, da bi zahtevali vse podatke o čezmejnih vplivih, predvsem pa izvajanje konvencije Espoo, pravnega mehanizma, ki onemogoča, da bi se negativni vplivi na okolje "selili" čez mejo. Hrvaška vlada nam je že obljubila, da bo v zvezi s tržaškima terminaloma zahtevala spoštovanje te konvencije.

V zvezi z javnim mnenjem bi dejal tole. Povsod je veliko dezinformacij in mistificiranja. Energetski imperij ima odlično piarovsko službo, ki vodi pravo protikampanjo. Za dosego svojih ciljev je pripravljen narediti marsikaj, na primer tudi podeljevati radodarne donacije različnim politikom ... V vseh dosedanjih akcijah nismo doživeli tako surove kampanje kot v zvezi z LNG-terminali; zaslužki so tu očitno res ogromni.

Poleg tega se danes naša družba in večina medijev raje ukvarja z novimi ustnicami te ali one manekenke, z nogometaši in z Velikim bratom kot z nevarnostjo plinskih terminalov. Zato se ne čudim, da se na ulicah Kopra ali Trsta ni zbralo pet tisoč protestnikov; čudim se, da obalne občine niso dovolj dobro opravile svojega dela. Na voljo imajo dovolj zmogljivosti, mehanizmov in denarja, da zavarujejo naše interese. Krajevne politične elite pa se žal, kadar niso podkupljene, raje kot dolgoročnim rešitvam za varstvo Jadrana posvečajo temu, kako bi ostale na oblasti. To je poanta celotne zgodbe ...

Občutek imam, da se v resnici gremo čisti neokolonializem. Večina ljudi se ne sprašuje, kdo bo imel dobiček od plinskih terminalov. Koliko odstotkov plina s tržaških terminalov bo ostalo prebivalcem Furlanije - Julijske krajine in Slovenije? Najbrž malo. Svoje naravne vire v bistvu poklanjamo velikim korporacijam. Te imajo s tem izredne dobičke, mi pa težave ...