Koliko stane evro

Večina globokoumnih ekonomskih razprav se tudi pri nas vedno vrti okoli gospodarske rasti ali pa inflacije. Gospodarska rast je dobra, toda skrbi zaradi inflacije naraščajo. Slovenija je konec leta 2005 izpolnila konvergenčno merilo cenovne stabilnosti in pri tem ohranila glavna makroekonomska ravnotežja. Tega cilja doslej ni dosegla nobena tranzicijska država. Tudi makroekonomske projekcije ne predvidevajo večjih tveganj pri vzdržnosti cen. Načrtovana inflacija naj bi se od letošnje ravni 2,2 povzpela na 2,6 odstotka leta 2008. Toda ali so ugodne projekcije tudi realne?

Vsa leta so se ob stabilizacijski politiki kresala tudi ekonomska mnenja. Zmagovalna kombinacija dezinflacijskega trenda v zadnjih letih naj bi bila zmerna restriktivna monetarna politika in dobra koordinacija fiskalne in drugih makroekonomskih politik. Niti vlada niti Banka Slovenije pa pri tem nista bili brez napak. Na koncu sta bila pred dvema letoma odločilna dva koraka, politični pragmatizem ob hitrem vstopu v ERM II in zmagoviti ekonomski koncept relativnega fiksiranja deviznega tečaja.

Zadnja inflacijska sporočila niso tako spodbudna. Aprila in maja so se cene povečale za blizu odstotka na mesec, medletna inflacija je narasla na 3,2 odstotka, letna inflacija pa je varna znotraj maastrichtskih kriterijev. V drugem četrtletju so bili popravki cen navzgor predvidljivi in načrtovani. Kljub temu pa so cene nafte v zadnjih dveh mesecih višje od pričakovanj. Podobno velja za cene življenjskih potrebščin.

Čeprav so sedanje cenovne spremembe pogosto sezonske narave in morebitni inflacijski trendi šibki, pa se krepijo zunanja in notranja opozorila. Trije morasti scenariji so na obzorju. Rast naftnih cen in možna energetska kriza. Inflacijska pričakovanja dviguje tudi tehnični prevzem evra. Na tretjem mestu so vidne vladne težave pri izvajanju strukturnih reform in usklajevanju ekonomskih politik. Preroki ekonomskih pogub vedno znova govorijo o političnih nevarnostih teh treh težav. Toda doslej se še nobena ni uresničila. Zato pa tudi največji optimisti priznavajo, da za noben temni scenarij nimamo prave strategije in še manj učinkovitih zdravil.

Živimo v desetletju uspešnega zniževanja inflacije na svetovni ravni. Inflacijska povprečja, dokazujejo raziskave MDS, so najnižja v zadnjih petdesetih letih. Za tem so številni razlogi. Najpomembnejši so nedvomno institucionalni napredek centralnih bank in kakovost sodobne monetarne politike. Bolj prikrit je bil politični konsenz glede ekspanzivne fiskalne politike, ki bolj prispeva k inflaciji kot pa k rešitvam razvojnih problemov. Svoje je prispevala tudi globalizacija z večjo fleksibilnostjo cen in manjšimi pribitki nad cenami. Smo na dnu inflacijskega cikla in poti vodijo bolj ali manj samo še navzgor.

Nekateri ekonomisti so prepričani, da se je medtem spremenila narava inflacijskih procesov in da smo še vedno preveč usmerjeni k brzdanju inflacije namesto k znižanju brezposelnosti in pospeševanju rasti. Inflacija je monetarni pojav, toda hkrati jo določajo predvsem psihološki dejavniki. Vrsta študij dokazuje, da na sodobno rigidnost cen vplivajo kognitivni procesi in obnašanje subjektov. Samo tako je mogoče pojasniti, zakaj na podobna gibanja cen pogosto vplivajo povsem nasprotujoče si tržne razmere in ukrepi monetarne politike. Praksa centralnih bank se je v teh letih radikalno spremenila. Zlasti v ZDA. Volcker je konec sedemdesetih pokopal keynesijansko doktrino, pri Greenspanu je bankrotiral monetarizem. Ameriška monetarna politika je postala bolj pragmatična, zavezana trgu kapitala in novi paradigmi sledenja "naravni obrestni meri". Na drugi strani pa je ECB ostala bolj doktrinarna. Zato se EU in ECB še vedno priklanjata prikritemu ciljanju inflacije, ki jo sicer javno razglašata kot politiko cenovne stabilnosti.

Zakaj je to pomembno? Zato ker dobivata evro in EMU v teh dneh v Sloveniji domala mitične razsežnosti. Toda območje evra ni optimalno valutno območje. Tudi protislovni konvergenčni kriteriji se niso v obdobju recesije posebej izkazali, čeprav so vzpostavili pravila in zagotovili večji red v javnih financah. Če je tako, potem evro dejansko povzroča razvojne stroške in lahko različno vpliva na inflacijsko vzdržnost. Čeprav ni povzročil skupnih šokov, ima povsem očitne asimetrične učinke. Irska ima višjo inflacijo in manjšo brezposelnost, Nemčija ima nasprotne trende, Nizozemska tiči med njima. Asimetrične šoke čutijo posebno v Nemčiji, Italiji in Grčiji. Vključitev v evroobmočje je v velikih gospodarstvih vidno upočasnilo strukturne reforme. Evro je še vedno predvsem politični projekt. Ne moremo mu pripisati enostranske krivde za zaostajanje rasti, toda tudi zaslug za nizko inflacijo ne.

Vlada in Banka Slovenije sta v preteklosti pri cenah delovali kot kaka srednjeveška cerkev. Njuna teleologija je uspešno zniževala inflacijska pričakovanja. Prihodnost pa bo bolj negotova in dvom postaja pomemben element makroekonomske politike. Navidezno v Sloveniji cenovna stabilnost ni ogrožena. Imamo nizko dinamiko osnovne inflacije in uspešno koordinacijo ekonomskih politik. Reči postajajo tvegane. Če bodo letošnje cene nafte na ravni nad 70 USD za sodček, bo inflacija višja za slabo odstotno točko. In to je realno tveganje. Vlada prav tako ne obvladuje trošenja države, vojaški projekti pa so zanjo pomembnejši kot naložbe v zdravstvo in šolstvo. Vzdržnost javnih financ zahteva pokojninsko in zdravstveno reformo. Vendar pa zanju nima socialnega konsenza. V ozadju državni monopolisti grozijo z dvigom nadzorovanih cen. Davčna reforma tudi že zamuja, čeprav prav njeni šoki najbolj dvigujejo inflacijska pričakovanja. Vse skupaj lahko pomeni postopen začetek novega inflacijskega cikla.

Volatilnost inflacijskih stopenj se bo v letu 2007 povečevala in ne zmanjševala. To velja za EU in tudi za Slovenijo. Ker sposobnost makroekonomskih politik pada, bo prevzem evra kratkoročno bolj prispeval k inflaciji kot pa stabilizaciji cen. Država se bo morala resneje lotiti reform. To je edina prava rešitev, ker zaloge sedanje konjunkture niso večne. In morda bomo šele takrat vedeli, koliko resnično stane evro.