Davčne improvizacije

Svoboda posameznika in fiskalni interes države sodita med temeljne vzvode kreposti sodobne demokracije. Toda hkrati posamezniki in država že od nekdaj zlorabljajo obe instituciji. Izogibanje davkom je za ljudi prav tako legitimno kot čudaško obnašanje države, da si jih prisvaja na grabežljiv način. Očitno smo se pri tem navadili, da vse skupaj sprejemamo kot nekaj povsem normalnega, domala vsakdanjega. Poglejmo dva primera.

V začetku tedna sta davčna uprava in finančno ministrstvo objavila prvo poročilo o lanski odmeri dohodnine. V četrtek je evropski svet odprl predzadnja vrata pri vstopu v evroobmočje. V prvem primeru je vlada po šestih mesecih prikrito priznala, da so bili jesenski popravki davčnega sistema slabo pripravljeni in izpeljani. V drugem primeru za navidezno svetlečo kuliso konvergenčnega programa tudi pred EU vedno težje prikrivamo, da vlada ne obvladuje dolgoročnih trendov javnofinančnih odhodkov.

Prvi rezultati lanskih tragikomičnih dohodninskih zapletov so pričakovani. Novi vladi v lanskem letu ni uspelo poenostaviti katastrofalno zapletene davčne reforme prejšnje Ropove vlade. Delno ji je to uspelo na kapitalskem področju, ko je uvedla cedularno obdavčitev kapitalskih dohodkov. Ekonomske analize so namreč pokazale, da Haig-Simpsonov koncept skupne obdavčitve kapitala in dela sicer prinaša več vodoravne pravičnosti, hkrati pa zmanjšuje učinkovitost obdavčevanja. Zato sodobne davčne reforme vse bolj uveljavljajo dualni (dvojni) davek na dohodek glede na ločene dohodke od kapitala in dela. Tako so ravnale nordijske države, podobno je storila tudi Slovenija. Začeten korak vlade je bil torej dober in pravilno usmerjen.

Toda spotaknila se je pri drugem. Ker ministrstvu za finance ni uspelo razviti konsistentnih popravkov pri obdavčevanju delovnih dohodkov, davkoplačevalci niso razumeli svojih davčnih obveznosti. Domala polovica davčnih zavezancev je za lansko leto oddala napovedi, ki so pravilne in skladne z nadzornimi podatki države, druga polovica pa je zgrešila. Očitno so jih zmedle hitre davčne spremembe, slaba in obsežna navodila. Krivda za napačno oddajo davčnih napovedi je seveda obojestranska, toda največjo in ključno odgovornost za nastalo zmedo nosi država.

Zmeda pa ni samo formalna. Nosi tudi finančne posledice. Lanska odmera davčnih akontacij je bila po naravi reči neprilagojena popravljeni davčni reformi, zato je nastalo veliko nesorazmerje med novimi doplačili in vračili. Tako je letos odločb z vračilom domala trikrat več kot odločb z doplačili. Še večja je njuna nominalna razlika. Država bo morala vrniti nekaj več kot štiristo tisoč davčnim zavezancem nekaj več kot 19,5 milijarde tolarjev, z doplačili pa bo dobila petino tega zneska. Iz njune razlike je mogoče izračunati, koliko kdo v letu dni brezobrestno kreditira. In sklep je tudi na dlani. Država je bila v razmerju do davkoplačevalcev bolj spretna in se je za okoli 15 milijard brezplačno zadolžila pri svojih državljanih. Hkrati pa jim na drugi strani rada zaračunava visoke zamudne obresti pri njihovih plačilih. Očitna veljata zanjo dvojna morala in pravica močnejšega.

Nauk je preprost. Če bi bile razmere v okviru davčnega sistema stabilne, predvidljive in dobro načrtovane, potem takšna nesorazmerja ne bi obstajala. Davčne improvizacije so najslabša možna popotnica davčnim reformam. In nič ne kaže, da bi se letos pri tem kaj izboljšalo. Priprava davčne reforme stoji, ker čakamo izračune, ki bodo nared konec junija. Ko bo jeseni pripravljen sveženj vladnih davčnih reform, bomo sredi volilne kampanje in razgretih strasti socialnih partnerjev. Kakšna je lahko kakovost davčne razprave in končni rezultat davčnih sprememb v obdobju volitev, bi se nova oblast lahko naučila od stare, ki je zadeve povsem zavozila. In za nameček ter v posmeh nam vlada in Durs že sredi leta ponujata nov dohodninski obrazec in program za informativni izračun dohodnine. Hkrati napovedujeta jesensko spremembo davkov, toda že danes predstavljata način za njegov izračun po starem. Zmeda je popolna in tudi novo vodstvo Dursa ne more kljub dobri volji popraviti sistemskih in strateških napak vodenja davčne reforme. Če imamo težave z izpeljavo popravkov obstoječega sistema, bomo z veliko verjetnostjo najbrž povsem odpovedali pri izvedbi celovite davčne reforme. In to je neizpodbitno slabo znamenje.

Zadrege s prihodkovne strani javnih financ se nadaljujejo tudi na odhodkovni. Medtem ko se vlada na prihodkovni strani zapleta v klobčič davčne reforme, hkrati ne uspeva uresničevati načrtovanih prihrankov pri stroških države na odhodkovni strani. Še več, struktura odhodkov se nevarno spreminja. Krepijo se nesmiselni vojaški in zaradi schengenske meje nujni policijski izdatki, pred nami je predsedovanje EU, povečujejo se jamstva države pri cestnem programu, pri sodnih zaostankih in podobno. Prihranki so še vedno hipotetični, naraščajoči stroški države pa postajajo kratkoročna realnost. Hkrati se zapirajo dolgoročne fiskalne škarje pokojninske in zdravstvene reforme. Očitno z davčnimi improvizacijami najprej znižujemo legitimnost fiskalnega sistema, hkrati pa povečujemo tveganja javnih financ.

V celotni zgodbi ni jasnega načrta, kako in do kam zmanjševati javne izdatke. Ekonomista V. Tanzi in L. Schuknecht sta pokazala, da bi v večini držav OECD pravilno izpeljane strukturne in socialne reforme lahko pripeljale do radikalnega znižanja državnih odhodkov v BDP, ne da bi pri tem slabili družbeno blaginjo. Toda sedanja vlada je že pristala v političnem konformizmu in na reformni status quo. Brez reform pa se fiskalna tveganja nevarno povečujejo. Brez stabilnih javnih financ v evroobmočju ni mogoče zagotoviti vzdržnosti ostalih makroekonomskih ravnovesij. Z njimi pa pada tudi konkurenčna sposobnost podjetij in vsakič bomo za krog bližje Dantejevim vratom ekonomskega pekla.

Pred desetletji si je ameriški predsednik Harry Truman zaželel enorokega ekonomista, ki bi nehal z dvema rokama tehtati med alternativami in bi že enkrat prišel do končnih odločitev. Ronald Reagan je to misel pozneje nadgradil. Nevarnejši se mu zdijo dobrodušni finančni ministri, ki shajajo z brezrokimi ekonomisti. In zdi se, da smo v Sloveniji na tej poti.