Nove pristranskosti

Grožnje, vlom in kraja računalnikov, pomanjkljiva policijska preiskava, zasebni sestanki med kupcem in prodajalcem, izginule evidence. To je samo nekaj sumljivih okoliščin, ki so v zadnjih treh letih spremljale postopek nakupa osemnajstih operacijskih miz za pet slovenskih bolnišnic. Epilog zgodbe še vedno ni znan: ne vemo, kdo bo dobavitelj, ali bodo mize kupljene za pošteno ceno, kdaj bodo bolniki na njih operirani in ali bo kdo odgovarjal za dosedanje napake. Ekipa ministrstva za zdravje nam iz dneva v dan postreže z novimi presenečenji. Najprej so po tihem spremenili sestavo pogajalske skupine, na njeno čelo pa postavili funkcionarja največje vladne stranke SDS, nato so razširili krog potencialnih ponudnikov operacijskih miz, nazadnje pa so še 'sfrizirali' razpisno dokumentacijo.

K pogajanjem so povabil več kot deset podjetij in ne zgolj podjetij Mollier, Sanolabor, Soča oprema in Medicoengineering (bivši Aico-med), ki so sodelovala na zadnjem razpisu za mize. Odziv je bil neverjeten. Že prvi dan je razpisno dokumentacijo dvignilo kar dvanajst potencialnih ponudnikov. Toda podatka, za katera podjetja gre, minister za zdravje Andrej Bručan ni želel razkriti. Njihova imena naj bi bila javnosti znana šele, ko bo postopek končan. Zakaj so potrebne skrivalnice, ni jasno. Tako kot tudi ni jasno, zakaj so na ministrstvu spremenili tehnični del razpisne dokumentacije, če pa je Bručan še pred kratkim zagotavljal, da dokumentacija ni problematična in da tudi ni pisana na kožo podjetjem, ki ponujajo operacijske mize znamke Maquet.

Roman Šumak, direktor podjetja Mollier, ki je bilo na zadnjem razpisu iz tekme izločeno zaradi nepravilne ponudbe, trdi, da je nova razpisna dokumentacija še bolj pristranska od stare. Kot dokaz navaja dopis, v katerem ministrstvo vse potencialne ponudnike obvešča, da mora biti osnovna plošča vsake od 18 operacijskih miz brez dodatkov dolga okoli 860 mm. "Kljub dovoljenemu odstopanju plus-minus pet odstotkov ta pogoj lahko zagotovi samo Maquet in noben drug proizvajalec," trdi Šumak. Takšno omejevanje je v diametralnem nasprotju z zagotovilom ministrstva, da so s spremembo tehnične specifikacije "želeli povečali konkurenčnost med ponudniki". Konkurenco najlažje izničiš tako, da razpisne pogoje prilagodiš konkretnemu ponudniku. V primeru operacijskih miz je takšno početje še posebej sporno, saj je dokazano, da se Maquetove mize v Sloveniji prodajajo po prenapihnjeni ceni. Spomnimo naj, da je bila na zadnjem razpisu cena najdražje Maquetove mize kar za tretjino višja od cene, po kateri enako mizo prodaja avstrijski posrednik.

Najbolj skrivnostna od vseh sprememb pa je zamenjava članov pogajalske komisije. Bručan je pred javnostjo skril, da je moral enega člana izločiti, drugega pa degradirati, ker sta v času razpisa zasebno komunicirala z enim od ponudnikov.

Kontaminirani pogajalci

Lansko pomlad je Bručan imenoval sedemnajstčlansko strokovno komisijo za izbiro najugodnejšega ponudnika operacijskih miz. Za predsednika komisije je bil imenovan pravnik Tadej Štular, sicer zaposlen v uradu za javna naročila na ministrstvu za finance, za enega od članov pa dr. Marko Hočevar, predstojnik sektorja operativnih dejavnosti na ljubljanskem Onkološkem inštitutu. Ker je bil razpis maja letos zaradi napak razveljavljen, je Bručan v začetku junija izdal sklep o začetku postopka s pogajanji, imenoval pa je tudi novo, šestčlansko pogajalsko komisijo. Iz stare v novo komisijo je vzel le Štularja in Hočevarja.

Zadeva ne bi bila sporna, če ne bi v javnost prišla novica, da sta imela Štular in Hočevar v času zadnjega razpisa individualne stike z enim od ponudnikov, s čimer sta zbudila dvom o svoji verodostojnosti, pa tudi o nepristranskosti celotnega razpisnega postopka. Za kakšne individualne stike je šlo? Marca letos je Hočevar telefoniral Annabelle Nachberger - Vidmar, predstavnici celjskega podjetja Mollier, in jo prosil za sestanek. Sešla sta se 30. marca ob enajstih pred vhodom v stavbo A ljubljanskega Onkološkega inštituta. Hočevar ji je najprej razkazal nevzdržne razmere na oddelku v prvem nadstropju, nato pa jo je povabil še v svojo pisarno, kjer je apeliral na njen čut za trpeče bolnike. V poročilu o opravljenem službenem potovanju, ki ga je pozneje pripravila Vidmarjeva, je med drugim zapisano: "Želel je pihati na človeško plat celotne zgodbe in me prepričati, kako bi se vendarle lahko ponudniki človeško dogovorili in končno končali to dve leti trajajočo moro." Tak poziv bi si lahko privoščil katerikoli zdravnik. Toda ne zdravnik, ki je hkrati član razpisne komisije. Res je sicer, da je razpisna komisija delo formalno končala že oktobra lani, ko je ministru oddala sklepno poročilo, vendar se je podjetje Mollier na odločitev pritožilo. Marca letos, ko sta se sestala Hočevar in Vidmarjeva, zahtevek še ni bil rešen. Hočevarjev poziv bi torej lahko razumeli tudi kot pritisk na družbo Mollier, naj svoj zahtevek umakne in tako ministrstvu omogoči sklenitev pogodbe s podjetjem Sanolabor.

Na Hočevarjevo napako je opozoril Drago Kos, predsednik komisije za preprečevanje korupcije. Kosu naj bi bil dokaz izročil predsednik republike Janez Drnovšek, njemu pa maja letos direktor podjetja Mollier Roman Šumak. Protikorupcijska komisija je 6. junija letos ministru Bručanu poslala dopis s priporočilom, "naj poskrbi za to, da sestava komisije, ki se bo neposredno pogajala s ponudniki operacijskih miz, ne bo povzročila dvomov o pristranskosti njenih članov, kar bi po koncu dela te komisije zaradi potencialnih pritožbenih postopkov lahko vodilo v ponovna zavlačevanja pri dobavi operacijskih miz slovenskim bolnišnicam". Pri tem se je protikorupcijska komisija oprla na načelno mnenje, ki ga je izdala že decembra 2004 in v katerem med drugim pravi, da "se morajo člani komisij za izvedbo javnih naročil v času, ko poteka postopek nabav po določbah zakona o javnih naročilih, izogniti individualnemu komuniciranju s potencialnimi dobavitelji brez ustreznega predhodnega sklepa teh komisij, ker s tem ustvarjajo videz pristranskosti pri izbiri najboljšega ponudnika". Ker Hočevar o sestanku z Vidmarjevo ni obvestil drugih članov razpisne komisije, kaj šele, da bi dobil njihovo uradno privolitev, je bil minister Bručan prisiljen ukrepati. Dva dni po prejetju dopisa je Hočevarja iz pogajalske komisije izločil. Toda tu se zgodba s komisijo še ne konča.

S predstavniki podjetja Mollier je individualno komuniciral tudi predsednik razpisne komisije Štular. Od 7. junija do 11. julija lani si je z direktorjem podjetja Mollier Romanom Šumakom izmenjal pet elektronskih pisem. Neformalna komunikacija je bila posvečena tehničnim podrobnostim razpisa. Šumak je Štularju skušal dokazati, da je razpis pisan na kožo ponudniku operacijskih miz znamke Maquet. Štular mu je v odgovoru svetoval, naj komisiji v zvezi s tem postavi jasna in nedvoumna vprašanja. "Cilj zbiranja informacij je bil, da bo razpisna dokumentacija nediskriminatorna, kar je bilo po mojem doseženo. Naročniku so bila poslana dodatna vprašanja za pojasnila glede tehničnih specifikacij, na katera je odgovorila komisija, predvsem tisti njen del, ki je pokrival tehnično plat. Ti odgovori so bili potem posredovani vsem ponudnikov, da so jih upoštevali pri pripravi svojih ponudb," trdi Štular. Toda, če je bila korespondenca res tako nedolžna in z njo ni bilo načeto temeljno načelo enakopravnosti med ponudniki, zakaj je potem minister Bručan že nekaj dni po tem, ko ga je za komunikacijo izvedel, Štularja degradiral iz predsednika v navadnega člana pogajalske skupine? Postavlja pa se tudi vprašanje, ali ni minister morda ravnal premilo, ko je Štularja sploh obdržal med pogajalci. Štular je namreč napako naredil že, ko je razpisna komisija pod njegovim vodstvom za zmagovalca predlagala Sanolabor, čeprav je bila ponudba tega podjetja zaradi nepopolne bančne garancije nepravilna.

Ko je iz pogajalske skupine na lastno željo izstopil še zdravnik ljubljanskega Kliničnega centra Matej Cimerman, je moral Bručan na hitro spremeniti sestavo skupine. Za predsednika je imenoval Mirana Straha, pomočnika direktorja Inštituta za varovanje zdravja in pooblaščenca za integralno izvajanje postopkov in ukrepov za varovanje osebnih podatkov, sicer pa tudi člana strokovnega sveta vladajoče SDS, predsednika strankine komisije za financiranje in menedžment v zdravstvu ter sekretarja Rotary cluba Ljubljana Emona. Za namestnika pogajalcev je imenoval Jurija Klepca, pravnika, ki se je v kabinetu ministra za zdravje zaposlil šele maja letos, pred tem pa je bil direktor občinske uprave v Laškem. Klepec formalno strankarsko sicer ni opredeljen, toda njegovi nekdanji sodelavci pravijo, da je v občinski upravi neverjetno hitro napredoval, kar bi bilo brez podpore desnice, ki ima v laškem mestnem svetu večino, skoraj nemogoče. Pravno stroko v komisiji zastopata še Tadej Štular in odvetnik Danilo Gril, medicinsko pa le dva od šestih članov, namreč prof. dr. Eldar Gadžijev iz Splošne bolnišnice Maribor in Marija Trošt, višja medicinska sestra iz Kliničnega centra Ljubljana. Če bo ponudbo oddalo vseh dvanajst podjetij, ki so dvignila razpisno dokumentacijo, bodo imeli pogajalci veliko dela. V pičlih treh dneh bodo morali vse ponudbe pregledati, izločiti nepravilne in začeti pogajanja. Za kako velik zalogaj gre, pove podatek, da je imela stara razpisna komisija skoraj trikrat več članov, pa je za izbiro najugodnejšega ponudnika kljub temu potrebovala dobra dva meseca. Paradoksalno je, da se Bručanu z nakupom miz na lepem izredno mudi, še pred nekaj meseci pa o naglici ni bilo ne duha na sluha.

Zakulisno dogovarjanje

Ministrstvo za zdravje je razpis za operacijske mize za pet slovenskih bolnišnic objavilo že junija 2004, ko je resor vodil še Dušan Keber. Njegov naslednik bi razpis lahko nadaljeval. Pa ga ni. Bručan je namreč februarja 2005 stari razpis razveljavil, konec junija istega leta pa objavil novega. Vmes je zapravil več kot štiri mesece dragocenega časa. Zakaj?

Kebrovega razpisa se je udeležilo več ponudnikov, med drugim podjetje Sanolabor, ki je ponudilo mize italijanskega proizvajalca OPT, in podjetje Aico-med (po novem Medicoengineering), ki je ponudilo mize proizvajalca Maquet. Dobre štiri mesece pozneje je sledil obrat. Na Bručanovem razpisu Sanolabor ni več ponujal miz znamke OPT, pač pa mize znamke Maquet. Torej mize, za katere je Aico-med ekskluzivni zastopnik v Sloveniji. To pa pomeni, da Sanolabor Maquetovih miz ne more kupiti neposredno od proizvajalca, ampak jih lahko kupi le prek podjetja Aico-med. Če je bil namen, da se kupijo mize znamke Maquet, bi bilo to najlaže doseči tako, da bi enako znamko miz ponudila dva različna ponudnika. S tem bi dosegli dvoje. Dobili bi tako zelo zaželene mize znamke Maquet, hkrati pa jim miz ne bi bilo treba kupiti neposredno pri podjetju Aico-med, ki se je kompromitiralo z afero Klinični center.

Prav to se je zgodilo, ko je razpisna komisija jeseni 2005 kot najugodnejšega ponudnika izbrala Sanolabor, in to čeprav je bila njegova ponudba za približno 200 milijonov tolarjev dražja od ponudbe celjskega podjetja Mollier. Ko je podjetje Mollier zahtevalo vpogled v ponudbo podjetja Sanolabor, je Mollierov pravni pooblaščenec naletel na zanimivo podrobnost: del ponudbe je bil popravljen s korekturnim lakom. To sicer ne bi bilo sporno, če bi bil poseg opremljen z datumom, podpisom in žigom. Toda teh elementov korektura ni imela. Mogoče bi bilo torej sklepati, da je bil popravek narejen po tem, ko ponudniki ponudb uradno niso več smeli spreminjati. Zadeva bi bila vredna temeljitega preverjanja, toda začuda korigiranje ni zmotilo nikogar.

Tako kot ni nikogar zmotilo, da se je 23. decembra 2004 minister Bručan osebno sestal z Markom Bokalom, direktorjem podjetja Sanolabor. Sestanek ne bi bil nič posebnega, če ga ne bi imela v času, ko je potekal prvi razpis. V razpisnih pogojih vsakega javnega naročila obstaja določilo, po katerem naročnik in ponudnik v času trajanja postopka javnega naročila ne smeta izvajati dejanj, ki bi kakorkoli vplivala na končno odločitev. Bručan se je branil z argumentom, da "srečanje z Bokalom ni bilo niti v enem stavku namenjeno mizam" in da je šlo le za "vljudnostni obisk". Takšni razlagi bi morda celo verjeli, če ne bi po pregledu ministrovega osebnega urnika ugotovili, da je bil sestanek ob osmih zjutraj. Ob uri, ki praviloma ni namenjena vljudnostnim obiskom. Ker so naši viri trdili, da to ni bilo edino srečanje med ministrom in Bokalom, smo raziskovali naprej. A nismo prišli daleč. Del evidenc, kamor vratar ministrstva za zdravje zapisuje vse prihode v objekt ministrstva in odhode iz njega, je skrivnostno izginil.

Kriminalni prijemi

Potem ko je ministrstvo na razpisu za najugodnejšo izbralo ponudbo podjetja Sanolabor, je poslanec vladne stranke SLS Franc Kangler ministru Bručanu postavil pisno vprašanje. Uvodoma je ministru očital, da je pozabil cenovno in tehnično preveriti tudi ugodnejše ponudnike in da so bile tehnične specifikacije razpisa pisane na kožo ponudniku Maquetovih operacijskih miz, saj stroka drugih miz sploh ne pozna. Hkrati je ministru zastavil cel kup neprijetnih vprašanj. Na primer, ali je minister ob trošenju davkoplačevalskega denarja res izčrpal vse možnosti, ki bi zagotovile čim racionalnejšo izbiro? So minimalne tehnične razlike med operacijskimi mizami res tako zelo funkcionalno pomembne? Bo zaradi izbire občutno dražjih operacijskih miz preživelo več pacientov? Bodo operacije zaradi razlike v ceni kakovostnejše? Kakšna sredstva je ministrstvo načrtovalo ob objavi javnega naročila in ali je res načrtovalo znesek v višini skoraj 600 milijonov tolarjev? Ministra je tudi pozval, naj pojasni, ali namerava definirati minimalne medicinsko-tehnične standarde.

Še pred uradnim odgovorom ministrstva je Kangler prejel anonimno grozilno pismo z očitkom, da ga plačuje direktor podjetja Mollier Roman Šumak in da obstajajo tudi fotografije druženja med poslancem in celjskim podjetnikom. Pismu je bil priložen faksimile elektronske pošte, ki jo je Šumaku marca 2005 poslal nekdanji minister Keber. Anonimka je razkrila dvoje: da nekdo v tej državi načrtno zbira fotografije zato, da z njimi lahko izsiljuje poslanca, in da ima ta nekdo tudi dostop do zasebne korespondence med nekdanjim ministrom in poslovnežem. Pričakovali bi, da bo policija zadevo temeljito preiskala. A to se ni zgodilo. "Policija ni nikoli prišla po originalno pismo, čeprav bi avtorja lahko odkrila na podlagi analize DNK sline s pisemske znamke," trdi Kangler. A tu se kriminalka še ne konča. Ko se je Šumak zaradi odločitve ministrstva glede operacijskih miz pritožil revizijski komisiji, so mu vlomili v pisarno in mu ukradli dva računalnika s podatki.

Škodljiva rešitev

V vsej tej zmedi poskuša vlada krivdo za dolgotrajni postopek nabave miz prevaliti na ramena zakonodaje. Zato je v državni zbor že poslala novelo zakona o reviziji postopkov javnega naročanja, ki naj bi jo poslanci sprejeli po skrajšanem postopku in ki bi oddajo javnega naročila omogočala kljub vloženim zahtevkom za revizijo. Takšna izjema bi bila dovoljena v treh primerih: ko bi šlo za neposredno nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, izpolnjevanje nujnih mednarodnih obveznosti države ali veliko neposredno škodo za javna sredstva. Pri tem bi se o izjemi odločila kar sama vlada na predlog naročnika. Vlada si tako želi prisvojiti funkcijo državne revizijske komisije in se postaviti hkrati v vlogo naročnika in razsodnika.

Na nevzdržnost takšne spremembe zakonodaje je na seji parlamentarnega odbora za zdravstvo opozorila tudi nova predsednica državne revizijske komisije Vesna Cukrov: "Po mojem mnenju bi bila takšna ureditev s stališča evropskega prava lahko problematična, saj naj nad to odločitvijo po dosedanjih informacijah ne bi bilo zagotovljeno pravno varstvo neodvisnega in sodnega organa. Ugoditev predlogu za nezadržanje postopka oddaje javnega naročila, kadar je vložen zahtevek za revizijo, je le trenutna rešitev položaja, saj so lahko končna posledica tega, da bi bilo zahtevku za revizijo ugodeno, visoke odškodninske tožbe proti Republiki Sloveniji."

Kako nevarna je takšna novela, najbolje dokazuje primer operacijskih miz. Minister Bručan je aprila letos državni revizijski komisiji predlagal odpravo suspenzivnosti, to pomeni, da bi lahko nemudoma podpisal pogodbo z izbranim ponudnikom, podjetjem Sanolabor, ne da bi čakal na odločitev državnih revizorjev o revizijskem zahtevku celjskega podjetja Mollier. Če bi takrat že imeli novo zakonodajo, bi Bručan svoj predlog odnesel vladi, ta bi ga potrdila, Mollier pa bi od države lahko iztožil večmilijonsko odškodnino. Državna revizijska komisija je Mollieru namreč ugodila, ministru Bručanu pa predlagala, naj razpis zaradi napak v vseh štirih ponudbah razveljavi.