Krepitev nasprotovanja

Med tistimi, ki skušajo tržaško javnost seznaniti z negativnimi posledicami gradnje terminalov za uplinjanje utekočinjenega naravnega plina (kot je znano, bi moral eden stati sredi Tržaškega zaliva, drugi pa na kopnem, med Trstom in Miljami), je Comitato per la salvaguardia del golfo di Trieste - Odbor za varstvo Tržaškega zaliva. Prostovoljci iz tega odbora so že pred meseci opozorili na možne negativne učinke obeh načrtovanih terminalov. Na svoji spletni strani so zbrali najrazličnejšo dokumentacijo o utekočinjenem naravnem plinu (LNG - liquid natural gas), medtem pa so se tudi dejavno vključili v organizacijo protestnega shoda, ki bo 1. julija v Tržaškem zalivu. Na ta dan bodo slovenski, italijanski in hrvaški ljubitelji morja demonstrirali proti postavitvi načrtovanih uplinjevalnikov: nekateri na obali, drugi na krovu svojih jadrnic, čolnov in ribiških ladij.

Tržaški odbor je medtem svoje nasprotovanje potrdil tudi z javnim pismom, ki ga je poslal tržaškemu županu Robertu Dipiazzi. Opozoril je na pomanjkanje ustreznih informacij, ki vlada v tržaški javnosti, na (ne)spoštovanje italijanskih in mednarodnih zakonov. Za zdaj brez večjega uspeha. Župan se je v minulih mesecih že večkrat izrekel terminaloma v prid, zaradi česar si je nakopal marsikatero kritiko svojih političnih zaveznikov. Dipiazza je namreč predstavnik desnosredinskega zavezništva, to pa vidi v boju proti terminaloma predvsem priložnost za nasprotovanje levosredinskemu deželnemu predsedniku in najglasnejšemu zagovorniku terminalov Riccardu Illyju ...

Zanimivo je, da je javno upravo prevzelo transverzalno nasprotovanje terminaloma. Večina Illyjevih političnih zaveznikov, pa tudi njegovih nasprotnikov se je resnici na ljubo izrekla proti: tako v Miljah in Dolini, kjer vlada leva sredina, kot v devinsko-nabrežinski občini in Gradežu, kjer je na oblasti desna sredina. Ali na primer v Goriški pokrajini, ki pod levosredinsko upravo združuje kar petindvajset občin. "Naša uprava je bila poklicana, da se izreče samo o off shore terminalu," pojasnjuje Marko Marinčič, pokrajinski odbornik slovenske narodnosti. "Že po prvi širši seji večinske koalicije je bilo jasno, da bo naše mnenje negativno. Raziskava o vplivih na okolje, ki so jo predstavili načrtovalci, je namreč pomanjkljiva, nejasna in nedorečena. Nekateri bistveni problematični vidiki se povsem podcenjujejo, na primer vprašanje ohladitve in kloriranja morske vode. Da ne govorimo o družbenoekonomskih vidikih in vprašanju varnosti, ki je bilo skoraj povsem spregledano." Na vprašanje, ali je nasprotovanje Illyjevim načrtom skalilo goriške odnose z deželno upravo, je Marinčič dal razumeti, da ti že dalj časa niso ravno najboljši. "To specifično vprašanje se še ni spremenilo v nov politični problem, zato pa ima marsikdo občutek, da so se na deželnih hodnikih že odločili, da ne bodo gradili morskega terminala, temveč le tistega na kopnem ..."

Nerešeno ostaja še vprašanje tržaške občine oziroma pokrajine; obe naj bi se o terminalih izrekli te dni, kakšen bo izid, pa še ni znano.

Vprašanju plinskih terminalov je bilo minule tedne posvečenih tudi več javnih skupščin. Resnici na ljubo so bila to v glavnem srečanja, na katerih so španski investitorji (Endesa in Gas natural) predstavljali svoje načrte. Srečanja, na katerih so ugovori ali pomisleki občinstva naleteli na gluha ušesa ... in ostali povečini brez odgovorov. Ena redkih priložnosti, ob katerih je tržaško občinstvo slišalo tudi drugo plat, je bila razprava, ki jo je pred nekaj dnevi pripravil Odbor za varstvo Tržaškega zaliva. Njegov predstavnik Arnaldo Scrocco je v razčlenjenem poročilu predstavil pomanjkljivosti in negativne značilnosti obeh načrtov, sočasno pa skušal izpodbiti trditve tistih, ki v plinskih terminalih vidijo nujno zlo. Marsikdo namreč vztrajno ponavlja, da so uplinjevalniki "na domačem dvorišču" nujno potreben odgovor na vse večjo porabo plina in odvisnost od ruskih plinovodov; zaradi te se je že lani pozimi pokazalo, da lahko spor med Rusijo in Ukrajino spravi na kolena pol Evrope. Zato si je pač treba ustvariti svoje zaloge. Italija naj bi sicer celo tvegala, da bo prihodnjo zimo ostala brez kurjave ... Scrocco je navedel reportažo italijanske revije Carta, ki dokazuje ravno nasprotno: italijanski plinski lobiji naj bi bili v nekem dokumentu priznali, da v Italiji ne primanjkuje plina in da je bila lanska "kriza" povsem izmišljena. Še več, z gradnjo dveh plinskih terminalov v Italiji naj bi v treh letih zagotovili presežek petindvajsetih milijard kubičnih metrov plina.

Kakšen dobiček bi šele imeli italijanski izvozniki plina, če bi na Apeninskem polotoku res zgradili vseh enajst načrtovanih plinskih terminalov? Predvsem pa, kakšne koristi bi od tega imeli italijanski in slovenski prebivalci Tržaškega zaliva?