Obsojeni na uspeh?

Petnajstletnica slovenske države je imenitna priložnost za zgodovinske bilančne obračune in razvojne ocene. Vrednostni sklepi so razmeroma preprosti. Slovenija, najrazvitejša postsocialistična država, je najbolje opravila s tranzicijo. Najhitreje je razvojno presegla tranzicijski šok, dovolj učinkovito in samosvoje je izpeljala institucionalne spremembe. Bila je najuspešnejša pri makroekonomskih konvergenčnih kriterijih EU in med prvimi pri uveljavljanju strukturnih reform. Z velikim širitvenim pokom je skupaj z drugimi postala članica EU in Nata, zato pa prva prevzema evro. Kot da se uresničuje stara preroška napoved Aleksandra Bajta, da je Slovenija dejansko obsojena na ekonomski uspeh.

Seveda obstaja nekaj objektivnih razlogov, ki bolje osvetljujejo odličnost prehojene poti. Slovenija je bila kot del nekdanje komunistične Jugoslavije najbogatejša in do Zahoda najbolj odprta socialistična republika. S slabo desetino prebivalstva je obvladovala petino jugoslovanskega BDP in četrtino celotnega izvoza. Slovensko gospodarstvo je bilo po stopnji razvitosti primerljivejše z zahodnoevropskimi gospodarstvi kot z gospodarstvi drugih srednjeevropskih socialističnih držav. BDP na prebivalca je bil bližje grškemu in portugalskemu, zato pa skoraj trikrat višji od češkoslovaškega, madžarskega ali poljskega. Želje po združitvi z EU so se pojavile že leta 1989, kmalu po sprejetju evropskega programa Evropa 1992. Takoj po osamosvojitvi, junija 1991, pa je to postalo osrednje razvojno vodilo nove države.

Slovenska ekonomska osamosvojitvena dediščina ni bila lahka. Visoka, več kot 2200-odstotna letna inflacija, izguba četrtine prodajnih trgov, razpad podjetniške mreže na jugoslovanskem trgu, visok zunanji dolg brez deviznih rezerv so povzročili klasičen tranzicijski šok.V dveh letih smo izgubili skoraj 15 odstotkov BDP in šele leta 1996 je Slovenija prvič presegla raven razvitosti pred osamosvojitvijo. Toda v drugi polovici devetdesetih let se je njena makroekonomska podoba povsem spremenila. Dosegla je stabilno in razmeroma visoko gospodarsko rast, inflacija se je hitro zniževala, brezposelnost je ostala na vzdržni ravni, predvsem pa je vlada dodobra obvladovala fiskalna in zunanjetrgovinska ravnotežja. Strategija preživetja se je tako v nekaj letih prevesila v strategijo razvoja.

Posebnosti slovenske tranzicije so povsem jasno prepoznavne. Najprej smo klasično postsocialistično tranzicijsko reformo zamejili z makroekonomsko stabilizacijo in zunanjetrgovinsko liberalizacijo. Druge postsocialistične države so se izraziteje osredotočale na privatizacijo in tržno deregulacijo gospodarstva. Slovenija je z osamosvojitvijo opravila tranzicijo od regionalne ekonomije k vzpostavljanju nacionalnega gospodarstva. To je povečevalo vlogo in pomen države. Analize OECD sredi devetdesetih let so opozorile na presenetljivo dejstvo. Slovenija je zaradi posebnosti lastninske reforme dejansko vzpostavila in celo povečala pomen in delež države v gospodarstvu. Tretja temeljna razlika je v endogenem gospodarskem razvoju in postopnosti sprememb. Slovenija je nasprotovala tranzicijski formuli Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada. Namesto velikega poka hitrih sprememb je zagovarjala postopnost reform, namesto hitrega odpiranja gospodarstva za tuji kapital se je raje usmerila k lastnim razvojnim virom. In nazadnje je bila odločilna tudi politična stabilnost, kakršne druge tranzicijske države niso poznale. V Sloveniji smo imeli razmeroma široke in politično raznovrstne koalicijske vlade, toda z desetletno prevlado vodilne stranke in karizmatičnim predsednikom vlade. V Sloveniji so tranzicijo izpeljale stare politične in poslovne elite. Oboje je utrjevalo razmeroma visok socialni konsenz glede razvoja in tranzicijskih reform.

Toda ključna sta bila dva upravljavska vzvoda slovenske tranzicije. Na eni strani političnoekonomska vloga centralne banke, na drugi menedžerska vodstva pri obvladovanju kriznega menedžmenta in podjetniških sprememb. Banka Slovenije je po nemškem zgledu hitro dosegla visoko stopnjo notranje strokovne avtonomije in politične suverenosti. Postala je ključni element makroekonomske stabilizacije in pragmatična mešanica monetarističnih prijemov in postkeynesijanskega pogleda na gospodarski razvoj. Drugi vzvod prihaja od spodaj navzgor. Tržni socializem s samoupravnim ustrojem podjetij je ustvaril potrebno poslovno kulturo, ki je menedžmentu omogočila uspešno prestrukturiranje slovenskih podjetij. Prevladal je menedžerski in ne lastniški način upravljanja podjetij. Prvi vzvod je omogočil makroekonomsko stabilizacijo, drugi pa veliko odprtost malega gospodarstva, ki je domala deset let dve tretjini BDP ustvarjalo z izvozom.

Toda nobeno kosilo ni zastonj. Gradualistična tranzicija je z leti povzročila visokoodporen ščit pred hitrejšimi spremembami ekonomskega sistema, ki jih zahtevata globalizacija in evropski razvojni projekt. Evropska recesija, korporativna konsolidacija lastništva in omahovanje pri poslovnem reinženiringu so privedli do zmanjšanja konkurenčne sposobnosti podjetij. Država je na koncu postsocialistične tranzicije obvladovala polovico podjetniškega sektorja in je postala osrednja ovira za hitrejše spremembe. Stare politične in poslovne elite so z leti ustvarile mreže, ki so nazadnje želele več žeti kot sejati. Slovensko gospodarstvo postaja zaradi drage socialne države vse okornejše. Trg dela je generator visokih stroškov in premajhne podjetniške prilagodljivosti. Toda brezposelnosti ne ohranja toliko izguba dela, temveč bolj pomanjkanje zaposlitvenih možnosti. Glede na odlično lokacijo, raven razvitosti in konkurenčnosti podjetij smo ostali zunaj tokov tujih podjetniških naložb. Slovenija postaja svojevrsten otok, ki se vedno manj znajde na globalnih trgih in znotraj nesrečnih evropskih reform.

Pred dvema letoma so sociologi izdali knjigo o razpokah v slovenski zgodbi o uspehu. Ekonomisti smo jih skušali zapolniti s predlogi novih reform. Najpomembnejše reči v življenju nimajo cene. Toda stroške moramo vedno poravnati. To velja tudi za vzpostavitev in gradnjo samostojne države. In prav zato moramo dobro ekonomizirati z njenim prihodnjim razvojem.