Paradržavni nateg

Vladajoča opcija se še naprej igra z milijardami, zbranimi v paradržavnih skladih, toda zadnje dogajanje po skupščini Kapitalske družbe, ki upravlja 300 milijard tolarjev vredno osnovno premoženje, zna resno zamajati že tako ne preveč trdno koalicijo. Izkazalo se je namreč, da je prvak Desusa svojega predhodnika na čelu upokojenske stranke Antona Rousa razrešil s položaja zaradi podpore odločitvi, ki je sploh ni bilo. Predsednik uprave Kada Tomaž Toplak je Karlu Erjavcu namreč poslal SMS-sporočilo, da za Desus tako sporno preoblikovanje Kada, ki je ključni del dolgoročne strategije razvoja Kada, na skupščini sploh ni bilo potrjeno.

Skupščina Kada na čelu z Gregorjem Gomiščkom je torej le načelno podprla dolgoročno strategijo, ni pa potrdila nobenih mehanizmov za izvajanje te strategije. Erjavec je Rousa zaradi podpore (nesprejetemu) preoblikovanju Kada razrešil s položaja člana nazornega sveta Krke in nato na vprašanje, kako lahko politična stranka nekoga sploh odpokliče iz nadzornega sveta zasebne družbe, odgovoril, da je šlo za nesporazum z novinarji. Poleg tega je vladi predlagal, naj Rousa odstavi iz skupščine Kada in s položaja državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade, Rous pa je takoj zatem izstopil iz stranke. Vlada zdaj razmišlja, kaj storiti z vročim kostanjem. (Se spomnite izjave člana Desusa Mirka Miklavčiča za Mladino, da mu je Rous dejal, da ne bo minister, ker je manj dela pa več denarja na drugih položajih, in da si bo že zagotovil nekaj nadzornih svetov ali kakšno direktorsko mesto kje drugje, nato pa še dodal, da "zdaj Janša tala"?)

Karavana pa gre veselo dalje. Zelo lepo je njeno pot opisal Jože P. Damijan, kot nekdanji minister za razvoj v vladi Janeza Janše zagotovo dober poznavalec. Po njegovih besedah sta Kad in Sod ne samo nepotrebni specifično slovenski instituciji, ampak predvsem izjemno škodljivi instituciji, prek katerih je vsaka oblastna garnitura izvajala nadzor in škodljiv politični vpliv na gospodarstvo. "Vlade LDS so to počele bolj prikrito, sedanja vlada pa odkrito brutalno. Vzorec delovanja je povsem enak, rezultati pa podobni - manjša učinkovitost in rast od države kontroliranih podjetij v primerjavi s podjetji v povsem zasebni domači ali tuji lasti."

Damijan je prepričan, da sedanje vodstvo Kada skuša s predlaganim preoblikovanjem samo upravičiti svoj nadaljnji obstoj in omogočiti vladi, da še naprej izvaja škodljiv vpliv na gospodarstvo. "Z ekonomskega vidika in primerjalno glede na razvite države je neumno imeti državno institucijo, ki bi upravljala premoženje sedanjih in bodočih upokojencev, saj povsem običajne institucije na kapitalskih in finančnih trgih to počnejo bistveno bolj učinkovito." Za povečanje donosnosti upravljanja premoženja Kada in prilivov v pokojninsko blagajno bi po Damijanovem mnenju morali narediti dvoje: prvič, zelo jasno definirati letne obveznosti Kada do pokojninske blagajne, in drugič, premoženje Kada, ki izvira iz privatizacije, dati v upravljanje zasebnim finančnim družbam (enako upravljanje premoženja od tekočih naložb javnih uslužbencev za bodoče pokojnine) in v skladu z jasno definiranimi obveznostmi do pokojninske blagajne od upravljavca zahtevati določen donos. Ta možnost je po njegovem daleč najoptimalnejša, omenja pa tudi drugo možnost, če se država za to ne bi odločila. "V tem primeru bi od Kada morali zahtevati, da najprej zmanjša svoje naložbe v posameznem podjetju na največ 5 odstotkov lastniškega kapitala in da se nato preoblikuje v kapitalski sklad z globalno razpršenim portfeljem." Dodaja, da bi institucijam v državni lasti morali prepovedati konkuriranje pri naložbah glede bodočih kapitalskih varčevanj posameznikov in tem omogočiti prosto izbiro zasebnega upravljavca v skladu z njihovo lastno percepcijo tveganosti in donosnosti naložb. "Tako delujejo pokojninski skladi v vseh normalnih razvitih državah." Povsem enaka logika delovanja bi morala veljati za Sod.

Kritičen je tudi njegov kolega Matej Lahovnik. Sam koncept preoblikovanja Kada (o katerem je sicer razmišljala že prejšnja uprava na čelu z Borutom Jamnikom) je po njegovem smiseln, težava pa je v tem, da je vlada vzporedno uvedla pokojninsko "antireformo". Na eni strani se torej povečujejo obveznosti pokojninske blagajne, na drugi pa se nič ne premakne v smeri učinkovitejšega upravljanja premoženja. "Morda je tudi ta nekonsistentnost eden od razlogov za nasprotovanje Desusa preoblikovanju Kada, ob tem, da upokojenska stranka tudi sicer očitno ne razume, zakaj je preoblikovanje tako nujno." Kot je znano, se Desus boji, da bi premoženje Kada ob preoblikovanju v zavarovalnico, družbo za upravljanje in dotacijsko družbo enostavno izginilo.

Enako oster je direktor Ljubljanske borze in član vladnega strateškega sveta Marko Simoneti. "Dolgoročni načrt razvoja Kada je predvsem nadaljnji korak pri utrjevanju prevlade državno kontroliranih institucij na vseh finančnih trgih v Sloveniji. Težava ni v tem, da bo premoženje 'izginilo', ampak da bodo ogromna sredstva za pokojnine tudi naslednja desetletja upravljali ljudje, ki jih nastavlja politika." Simoneti pojasni tudi problem Soda, ki ima veliko večino naložb skoncentriranih v delnicah slovenskih podjetij. Za njegove obveznosti implicitno jamči proračun, ta pa je odvisen od uspešnosti istih slovenskih podjetij. "Taka naložbena politika ni konservativna, ampak prav nasprotno, je v nasprotju s temeljno finančno logiko, ki zahteva globalno razpršitev naložb. Če je Sod začel prosta sredstva nalagati bolj 'tvegano' z namenom, da doseže globalno razpršitev in s tem zmanjša svojo izpostavljenost do slovenskega gospodarstva, potem je na pravi poti." Tudi Lahovnik meni, da si Sod lahko privošči bolj tvegane naložbe, če jih bo ustrezno razpršil na mednarodne trge kapitala. Dodaja, da bi morala država portfelj Kada že zdavnaj prepustiti v upravljanje nekaj vzajemnim skladom, izbranim na mednarodnem razpisu, saj bi tako namesto državnih uradnikov premoženje upravljali strokovnjaki z znanjem, izkušnjami.

"Seveda si ne delam nobenih utvar, da bi ta ali naslednja oblastna garnitura bila pripravljena narediti te preproste potrebne korake za normalizacijo razmer na kapitalskem trgu in za zagotovitev ustreznih optimalnejših prilivov v pokojninsko blagajno. To pomeni, da od države kontrolirana podjetja še dolgo ne bodo tako učinkovita kot primerljiva tuja podjetja, Slovenija pa še dolgo ne bo država z razvitim kapitalskim trgom," še pravi Damijan.