Privatizacija NLB

Slovenski bančni sistem se je letos znašel v primežu dveh sprememb. Na eni strani zamenjava politične oblasti očitno spreminja nekatere strateške usmeritve glede privatizacije bančnega sistema. Na drugi pa prevzem evra in ekonomska konvergenca radikalno spreminjata pogoje poslovanja v bankah. Problem s privatizacijo NLB se je tako znašel v središču teh sprememb in izbira pravega kompasa razvoja postaja ena od pomembnejših odločitev sedanje politične oblasti.

Vlade tudi v najliberalnejših ekonomijah vprašanja bank ne prepuščajo naključjem. Države se razlikujejo med seboj bolj glede politične instrumentalizacije bančnega sistema. Obstajata dve skrajni možnosti. Pri prvi je država preprosto lastnica osrednjih bank. Pri drugi prevladuje zasebno bančništvo, ki ga skrbno nadzira državni regulator. V razmerah liberalizirane globalne ekonomije bančni sektor ostaja otok trde državne regulacije in nacionalnega protekcionizma. Angleška centralna banka je po letu 2001 ocenila, da stroški morebitne bančne krize lahko znižajo angleški BDP za 16 odstotkov. Nekatere izkušnje Švedske pa Japonske in kajpada Argentine to dodobra potrjujejo. Če želimo preprečiti tveganja, potrebujemo trdno regulacijo in vsaj posreden nadzor nad lastništvom bank.

V državah z normalno ekonomsko zgodovino je lastništvo podjetij in bank večinoma sestavljeno iz prepleta institucionalnih lastnikov. V Nemčiji, Franciji, Španiji in na Japonskem imajo podjetja razmeroma pomemben delež v bankah, v večini držav pa je delež nefinančnih lastnikov prepovedan ali pa je nezaželen. Tako so druge banke in finančne institucije najpogostejši del lastniške strukture bank. Prepletenost osrednjih lastniških mrež je navadno razmeroma zaprta, zato so vsaj v EU bančne integracije in prevzemi ostali omejeni, v bankah pa prevladuje "nacionalna lastnina". Ali kot je šaljivo povzel angleški The Economist: "East, west, home's best!"

Lastništvo bank v tranzicijskih postsocialističnih državah je posebna zgodba. Ker bančni sektor ni bil saniran in ni bilo razvitih kapitalskih trgov, so banke pristale v večinski tuji lasti. Deset tujih bank obvladuje danes več kot tri četrtine bančnega sektorja v devetih novih članicah EU. Izjema je Slovenija. Tu so reči potekale drugače. Slovenija se je sama lotila sanacije bank z zamenjavo slabe aktive za državne obveznice, NLB in NKBM sta ostali v večinski državni lasti, centralna banka pa je izvajala obsežno in strogo regulacijo. Od tod izhajata dve težavi. Na eni strani so banke plen političnega intervencionizma in nikoli niso dosegle potrebne menedžerske avtonomije. Prav tako pa od samega začetka velja, da bomo morali s prodajo oziroma privatizacijo saniranih bank pokriti javni dolg. Privatizacija državnih bank je torej neizbežna in potekala bo zagotovo od zgoraj navzdol.

Prvi program privatizacije NLB je slovenska vlada sprejela maja 2001, drugi korak želi izpeljati pet let kasneje. Načeloma je mogoče voditi postopek privatizacije na dva načina, prek državnih institucij v imenu lastništva ali pa od spodaj navzgor ob pomoči bančnega menedžmenta. Ker je pred tem spolitizirala celotno upravljavsko strukturo državnih bank, se je v obeh primerih odločila za prvo pot. Bistvena razlika pa je v želeni strukturi lastništva. Stara levičarska vlada se je odločila za tujega strateškega lastnika, ki bi NLB dejansko prevzel po petih letih. Nova, desna vlada se je odpovedala belgijski banki KBC in daje prednost domačim lastnikom. Katera možnost je boljša?

Mednarodne raziskave dokazujejo, da krepitev EMU in direktive Basla 2 povečuje možnosti bančnih integracij. Radikalnejše odpiranje bančnega trga je samo vprašanje časa. Hkrati pa dokazujejo, da zaradi prepletenosti lastništva ni dobro deliti bank na tuje in domače glede na pretežno lastništvo, temveč glede na sedež poslovanja. Presoja glede prednosti in slabosti tujega ali domačega lastništva tudi ni enoznačna. Tuji lastnik načeloma znižuje stroške in omogoča poglabljanje storitev ter širitev trgov, toda hkrati ni naklonjen notranji integraciji bančnega sistema, manj podpira tiste razvojne projekte, ki sodijo med politične prioritete. Tuji lastniki torej izboljšujejo ekonomske vzvode bank, toda slabijo njihovo politično dimenzijo. In ta je v prerivanju na evropskem trgu še vedno pomembna in lahko v občutljivem obdobju razvoja EU zmanjšuje političnoekonomski prostor za izpeljavo želenih reform in konkurenčnih strategij. Izbira je torej odvisna od konkretnih okoliščin.

In te so glede NLB razmeroma jasne. Privatizacija NLB je bila zapeljana leta 2001 in tega preprosto ni mogoče spremeniti, ne da bi povečali transakcijske stroške in tveganja za poslovni razvoj NLB. Iskanje domače lastniške skupine je legitimno, toda neproduktivno. Pri tem je pomembno, da novi lastniki postanejo finančne institucije in da imamo dovolj likviden finančni trg, ki omogoča normalno izvedbo finančne operacije. Toda domači zasebni poslovni prevzem banke se nikakor ne bo mogel izogniti političnim interesom, zato tudi ne bo mogel avtonomno upravljati in voditi banke. Modeli financiranja nakupa bodo zaradi plitkosti finančnega trga razmeroma dragi, zato bodo kasneje prek dividendne politike izčrpavali banke. Prav tako nimajo sredstev za nujno kapitalizacijo banke in še manj znanja za notranji reinženiring (informatizacijo) poslovnih procesov in širitev trgov. Povečujejo se tveganja, da bo ves privatizacijski proces izpeljan nepregledno in po nižjih cenah, kot so tržno mogoče. Skratka, na konkretni ravni je vsaj pri NLB pomanjkljivosti domačega lastništva več kot njegovih prednosti.

Negotovost je največji sovražnik bančnega sistema, ki ima tudi merljive narodnogospodarske stroške. Privatizacija NLB bi jih morala zmanjševati, ne pa povečevati. Nočna mora slovenskih regulatorjev bančnega sistema se bo povečevala. Morda bodo izbrali pravo možnost. Večjo transparentnost, večjo konkurenčnost in odprtost bančnega trga ne glede na lastništvo. Pomembna sta sedež in vpetost banke v nacionalne razvojne strategije. Samo tako bodo zaživeli pravi spodbujevalci slovenskega gospodarstva, varčevalci, potrošniki in inovativna podjetja.