Razcepljena Koroška

Na začetku tedna je slovensko notranjo politiko zdramil zunanjepolitični udarec. Konkretneje, zdramil jo je evropski poslanec in vodja opozicijske LDS Jelko Kacin, ki je na tiskovni konferenci ministru Ruplu očital, da je med sabo sprl koroške Slovence. "Kar ni uspelo Haiderju leta in leta, je uspelo našemu zunanjemu ministru," je v mikrofone grmel Kacin. Ruplu in njegovim zaveznikom naj bi bilo skratka uspelo razbiti enotnost koroških Slovencev in po načelu "Deli in vladaj!" predlagati rešitve, ki so iz načelnih razlogov za suvereno državo enostavno nesprejemljive. OK. Kaj je jedro spora? Avstrijske politične stranke so skupaj z delom slovenskih manjšinskih organizacij začele pisati zadnje vrstice domnevno zgodovinskega kompromisa o dvojezični topografiji. Po dogovoru naj bi imelo 141 krajev dvojezično ureditev, dogovor pa temelji na formuli 15 plus 10. Krajevne table naj bi se postavile v tistih občinah, kjer je delež slovenske manjšine najmanj 15 odstotkov, in to v krajih, kjer je slovensko govorečega prebivalstva najmanj 10 odstotkov. Za vsako dvojezično tablo veljata torej ta dva pogoja, odločitev pa naj bi bila v Avstriji sprejeta kot ustavni zakon. Ruplu se je takšna rešitev že na samem začetku zdela "najbrž najboljša doslej" in se je z okvirnim dogovorom strinjal, Kacin pa je v ponedeljek vse skupaj označil kot "šokanten faux pas, napako brez primere v zgodovini naše samostojne države". Zaradi dvojezičnih tabel se je v Sloveniji začelo politično obračunavanje, sprli pa so se tudi Slovenci v Avstriji.

Velika, evropska priložnost

Bernard Sadovnik je predsednik Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk (SKS), institucije, ki je nastala pred tremi leti. Sadovnik je nekoč vodil Narodni svet koroških Slovencev, a se je z njim kasneje razšel, nekateri manjšinci pa mu očitajo, da je postal Haiderjev lobist, podtaknjenec, da je pravzaprav izvoljen na čelo nelegitimne organizacije. Sadovnik takšne očitke zanika, politika, za katero se je odločil, pa po njegovih besedah ne temelji na nacionalizmu, pač pa na multikulturnosti. Upravni odbor SKS-ja je na dan, ko je Kacin v Ljubljani sklical tiskovno konferenco, ponujeni avstrijski predlog "kot skrajni možni politični kompromis, ki ga premore slovenska narodna skupnost" podprl.

"Nismo se odpovedali sedmemu členu, strinjamo se z rešitvijo, ki je skladna z avstrijsko državo pogodbo, a povedati moram, da nismo ravno navdušeni, mene osebno pa ob misli na ta predlog stiska v trebuhu," je v sredo popoldne v pisarni SKS-ja razlagal Sadovnik. SKS ima prostore v samem središču Celovca, na Novem trgu, tik ob spomeniku Mariji Tereziji. "Seveda bi si želel več dvojezičnih napisov, a če bi na pogajanja odšli z maksimalističnimi cilji, potem ne bi dosegli ničesar. Zato smo se odločili za dialog in hkrati zahtevali klavzulo." Zaradi klavzule, če bo ustavni zakon o dvojezičnih napisih sprejet, naj bi po nekajletnem moratoriju na Koroškem po Sadovnikovem predvidevanju stalo več kakor 300 dvojezičnih napisov. Torej še enkrat več, kot jih za izhodišče določa sporni ustavni zakonski kompromis. "Poglejte, dvojezični napisi so bili desetletja simbolika nacionalne biti ene in druge strani. Nemške nacionalne sile so vedno govorile o tem, da je vse do jugoslovanske meje nemški teritorij, Slovenci pa smo govorili nasprotno, češ mi lahko dokažemo, da slovenski nacionalni teritorij sega prek Drave. Upam, da smo sedaj premostili takšno razmišljanje, da vsega skupaj ne občutimo kot nečesa, kar je naše ali kar naj bi bilo njihovo, pač pa da se tudi skozi kompromis prikaže neko razumevanje Koroške kot dežele dveh jezikov in dveh kultur." Dvojezičnost naj bi se po Sadovnikovem mnenju razumela evropsko, kot izraz jezikovnega, kulturnega soglasja regije, ne pa kot oblika osvajanja ozemlja. "Treba se je zavedati, da na Koroškem zadnja tri desetletja obstaja tristrankarski pakt; vse stranke v Avstriji na račun slovenske manjšine delajo politiko." Politika se dela tudi v Ljubljani, kar je nekaj normalnega, ampak ali ni tako, da manjšina s popuščanjem politiki in z iskanjem kompromisa v času, ko se obe, Avstrija in Slovenija, pripravljata na volitve, poslabšuje pogajalska izhodišča, da manjšina popušča tam, kjer ne bi bilo treba? "Povedal bom zelo brutalno," je Sadovnik odgovoril na očitke kritikov iz Slovenije in Celovca. "Priti v Ljubljano, biti borec za vse pravice in tam razpravljati o tem, kako bomo po svetu pridobili Busha in Putina, da se bosta zavzela za koroške Slovence, je nekaj. Realnost je nekaj drugega. Mi se iz Ljubljane vračamo v naše vasi in razpoloženje po teh dvojezičnih občinah je pač takšno, da vse, kar gre v internacionalizacijo, kar diši po radikalizmu in agresivnosti, da je vse to v škodo slovenske nacionalne skupnosti. Nacionalizem ni pravi odgovor, slovenski in nemški nacionalizem sta rodila konflikt in hkrati prispevala k temu, da danes tukaj Slovencev skorajda ni več." Sadovnik pravi, da je manjšina šibka, utrujena, da je čas revolucij in velikih demonstracij iz sedemdesetih let minil, da je prava pot le tista, kjer bodo vsi Korošci, Slovenci in Avstrijci, topografijo sprejeli kot izraz skupnega kulturnega bogastva. "Najslabše, kar bi se nam lahko zgodilo, je to, da bi v obeh državah postali predmet političnih sporov. Če bo ponujeni kompromis propadel in se bo manjšinska tematika še enkrat izkoristila za volilni boj, ki bo že tako ali tako zelo brutalen, bo šlo vse spet na škodo manjšine." V četrtek je Sadovnik obiskal Ljubljano. Skupaj z Ruplom je z zadržkom podprl ponujeni ustavni zakon, vesel, da je lahko tudi v Ljubljani razložil, da predlog ne predvideva revizije avstrijske državne pogodbe, nečesa, s čimer je grozil Jelko Kacin.

Danes topografija, jutri uradni jezik

Z obiskom pri ministru pa ni bila zadovoljna druga stran. "Jasno je, da gre za vsebinsko revizijo avstrijske državne pogodbe," pravi Matevž Grilc iz Narodnega sveta koroških Slovencev (NSK). "Avstrijsko ustavno sodišče je sklepalo, da je 10 odstotkov slovensko govorečega prebivalstva na nekem območju tisto, kar so si kot mešano prebivalstvo predstavljali podpisniki državne pogodbe. In če sedaj z avstrijskim ustavnim zakonom 10 odstotkom v vasi dodamo še 15-odstotni prag v celotni občini, s tem dejansko revidiramo državno pogodbo." Matevž Grilc ne opozarja le na politično podlago, ampak tudi na pravne zakonitosti. Kar je razumljivo. Grilc ni samo predsednik Narodnega sveta, ampak tudi odvetnik, dela skupaj z Rudijem Voukom, koroškim Slovencem, ki je zaradi kazni za prometni prekršek sprožil ustavno tehtanje dvojezične politike na Koroškem. "Ni mi jasno, kako je lahko vaš zunanji minister že pred dnevi pozdravil uradni predlog avstrijske vlade, ki takrat še ni obstajal."

Teza, da gre za politiko majhnih korakov in odpiranje, se mu zdi naivna. Še več, zdi se mu nevarna. "Ne vem, kakšne korake imate v mislih. Ko je imel v nedeljo deželni glavar Haider zbor tukaj v Celovcu, je govoril o tem, da bo po tem dogovoru zadeva zanj absolutno zaključena in da s tem ne bo več možno, da bi koroški Slovenci še kdaj postavljali kakšne zahteve. Vem, da so to politični govori, a politika se je pri nas vpela v zakonski predlog." Grilčeve zadržke o tem, da je klavzula le mrtva črka na papirju, je v četrtek potrdil tudi minister Rupel, ko je v Ljubljani dejal, da dogovor o klavzuli, ki predvideva potrditev koroške deželne vlade, pač ni sprejemljiv. Nekaj dni poprej Rupel takšnih zadržkov ni poznal. "Rupel ima enostaven motiv. Slovenija ima že sedaj spore z Italijo in s Hrvaško in si ne želi še sporov z Avstrijo. Slovensko manjšino žrtvuje za dobre odnose z Avstrijo. Slovenija se pripravlja na predsedovanje EU leta 2008 in pri tem projektu pričakuje veliko, močno pomoč Dunaja."

Če se zdi, da je Sadovnik politični realist, pa Grilc argumente išče v podrobnem branju pravnih paragrafov. "Navsezadnje mi je čisto vseeno, ali gre za 141, 142, 158 tabel. Problem je ustavni zakon. Danes državna pogodba postavlja uradni jezik in topografijo na isto raven. Če se bo z ustavnim zakonom spremenila meja za postavljanje dvojezičnih tabel, bodo lahko po analogiji jutri za slovenščino kot uradni jezik prav tako zahtevali 15 odstotkov. Zgodil se bo efekt domin, ne smemo pozabiti, da je Haider nekajkrat dejal, da državna pogodba spada na smetišče zgodovine. In z dogovorom se delajo prvi koraki k temu smetišču." Narodni svet v svojem boju išče čim več zaveznikov, tudi politikov, pač lobira, na podoben način izkorišča politiko kot politika izkorišča njega. "Seveda smo v povezavi s slovensko opozicijo, zakaj pa ne bi bili. Tako pač je. Jelko Kacin, Mojca Drčar Murko, pa tudi Lojze Peterle so nam zelo veliko pomagali na evropski ravni."

A za zdaj se zdi, da NSK-ju ne bo uspelo. Slovenska politika njegovih zadržkov ne sliši, avstrijske stranke pa so se odločile, da ne bodo nasprotovale rešitvam, ki jih podpira matična država in vsaj del manjšine. "Avstrijci komunicirajo z Ljubljano in ne z narodno skupnostjo. Politični boj ni enostaven, nikakor ne bomo sprejeli te predlagane rešitve. Obstaja evropsko sodišče in pravni boj bo trajal še leta, še enkrat pa opozarjam, da je ta kompromis lahko prvi korak in da Haiderjevi govori napovedujejo, kam bodo peljali še drugi." Mnenje NSK-ja je torej jasno, odredba o 141 dvojezičnih napisih bi bila lahko korak v pravo smer, a ustavni zakon ta korak obrne na glavo. NSK napoveduje, da bo z vprašanjem dvojezičnih napisov seznanil podpredsednika evropske komisije Fratinnija. Enakega mnenja kot NSK je tudi Enotna lista, samostojna politična stranka koroških Slovencev.

Proti nacionalizmu 19. stoletja

"Po mojem je Narodni svet iz taktičnih razlogov naredil velik škandal in se šel neresno politiko. Mobiliziral in senzibiliziral je Slovence in na žalost ima Slovenija takšne novinarje, da me je kar sram, ker padajo na vsako neumnost," pravi Marjan Sturm, ki je že več kot ducat let predsednik tretjega velikega manjšinskega združenja, Zveze slovenskih organizacij (ZSO), ki je nastala kot naslednica Demokratične fronte delovnega ljudstva. Prostori ZSO-ja imajo še zmeraj inventar s socialističnim pridihom.

Sturm zase pravi, da je levičar in da se zato menda bolje razume s Kacinom kot z Janšo, a v praksi takšne etike ne veljajo. Kacin je, ko je bil še predsednik parlamentarnega odbora za zunanjo politiko, govoril drugače, kot govori danes, z nekdaj opozicijskim Janšo pa je enako. Sturm podpira ponujeni predlog racionalno in, kot pravi, tudi zaradi okolja, ki se je v petdesetih letih zelo spremenilo. "Kaj imata skupnega seks in člen sedem? Velike frustracije zaradi previsokih pričakovanj. Avstrija je člen sedem in državno pogodbo vedno štela za nekaj vsiljenega, Slovenci pa smo ju vedno imeli za našo zmago. Ta dva koncepta se po letu 1955 vseskozi spopadata. Obe opciji sta napačni; odkar smo v EU, člen sedem ne more biti ofenziven, pač pa je defenziven pogajalski element. Hladna vojna je končana."

Sturm zavrača govorjenje o začetku konca in učinku domin. Nekoč je bila slovenščina kot upravni jezik resnično eksistencialnega pomena, danes pa, ko po slovenskih vaseh ni več ljudi, ki ne bi znali nemško, ima to vprašanje velik kulturni in ne toliko eksistencialni pomen. "Na Koroškem je največji problem to, da oba tabora stojita v nacionalnih tradicijah 19. stoletja." Koncept, ki govori o enotnem slovenskem kulturnem prostoru, je napačen; če filozofija Slovencev temelji na enotnem kulturnem prostoru, bodo Avstrijci trdili enako. "Sem del avstrijskega kulturnega prostora in hvala bogu tudi del slovenskega kulturnega prostora. To je privilegiji. Kaj pa bi rekla Slovenija, če bi Avstrijci trdili, da je spodnja Štajerska avstrijski kulturni prostor? Slovenci bi ponoreli, pojavili bi se trije Haiderji. Imam vtis, da Slovenija do Avstrije goji homoerotičen odnos. Nekoč mi je Ivo Vajgl na Dunaju kazal Schoenbrunn in razlagal, da je tam tudi kakšna slovenska opeka, češ Slovenci smo sezidali Dunaj. Slovenija na eni strani Avstriji očita, da ne spoštuje slovenske manjšine, na drugi pa je bil Dunaj nekoč tudi slovenska metropola, ki je imela Cankarja in množico slovenskih rektorjev ..."

Manjšina se ne bi smela še enkrat zaplesti v Haiderjevo igro ustvarjanja konfliktov, napadanja in žaljenja, Haider je politik, ki ve, kako se na čustvih gradijo politične zmage. "Treba se je pogovarjati, če smo na napise čakali petdeset let, bomo pač še pet, tako ali tako pa Haider nazadnje razdere vsak dogovor." In ustavni zakon? Pravni institut, ki je nad odločbo ustavnega sodišča, ki ga ni mogoče preverjati? "Kolikor vem, imate tudi v Slovenji odločitev ustavnega sodišča, ki je večinska politika ne spoštuje, in razmišljate o ustavnem zakonu, ki bi po desni prehitel odločitev ustavnega sodišča. Pravzaprav se avstrijskim pogajalcem čudim, da tega ne izkoriščajo." Sturm ima v mislih izbrisane.

Kako se varuje manjšina

Dominik Pipp je predsednik Koroške dijaške zveze, organizacije mladih, ki je nedavno pred poslopjem koroške deželne vlade v Celovcu pripravila proteste. Predlagani sporazum se mu zdi absolutno nesprejemljiv, absolutno nesprejemljiva je tudi ponujena klavzula, ki ne obljublja ničesar. "Že 51 let imamo državno pogodbo in sedmi člen, pa se nič ne dogaja. Če pogledamo zgodovino, vidimo, da število Slovencev upada in da po vsej verjetnosti ne bo večje. Čez dvajset, trideset let ne bomo dobili novih napisov, ker ne bomo tako močni kot danes. Kar bomo podpisali tokrat, bo držalo zelo dolgo." Pipp je prepričan, da težava ni v ljudeh, pač pa v politiki, na avstrijski strani v kanclerju Schuesslu, ki popušča glavarju Haiderju, na slovenski pa v zadnjem času v Janši in Ruplu, ki slovensko manjšino varujeta tako, da ohranjata dobre sosedske odnose. Manjšina se varuje drugače.

Krivi pa niso samo ti štirje, pač tudi politiki manjšinskih organizacij, ki javno podpirajo ponujeni sporazum. "Domnevam, da bosta Sturm in Sadovnik dobila neko finančno odškodnino od avstrijske države. Sturm je v Die Presse že zapisal, da nam bo kompromis v te kraje prinesel milijon do dva milijona evrov. OK, načeloma bo priteklo za slovensko manjšino, za organizacije, morda pa lahko kaj kane tudi v kak žep." In rešitev, pot iz političnega pakta? Pipp pravi, da bi deloval le močen, usklajen pritisk slovenske države in slovenske manjšine. Tega žal ni in tako se bo manjšina, če bo ustavni zakon v Avstriji sprejet, znašla pred veliko težavo.

Pippova srednja šola je v kraju, ki se mu po nemško reče Klagenfurt, po slovensko pa Celovec. Pot do doma ga vodi skozi Ferlach oziroma Borovlje. Živi v vasi, ki ji Avstrijci rečejo Tratten, Slovenci pa Trata. Če bo obveljal ustavni zakon, nobeden izmed teh treh krajev še dolgo ne bo dobil dvojezičnega napisa.