Slovenija je odgovorna

Vsako vojno spremljajo žrtve, nobena vojna ni brez napak, tudi nobena vojska ni popolna. Nič drugače ni bilo med slovensko osamosvojitveno vojno leta 1991, tudi domače varnostne sile so delale napake. Predsednik vlade Janez Janša je ob letošnjem praznovanju dogodkov izpred petnajstih let ponovno obsodil ravnanje okupatorske JLA, predvsem napad letal na "civilne cilje", na kolono civilnih vozil. To se je zgodilo na Medvedjeku, ko so bojna letala JLA razbijala blokado, sestavljeno iz civilnih vozil, večinoma tovornjakov. To blokado so, z namenom zadržanja proti Ljubljani prodirajoče kolone oklepnikov JLA, postavili teritorialci. Prav zaradi civilnih žrtev iz te blokade je Slovenija že odškodninsko odgovarjala.

Blokada na Medvedjeku

Medvedjek je dolg zavit klanec na cesti med Novim mestom in Ljubljano, od narave ponujena priložnost za postavitev barikade. Pripadniki teritorialne obrambe so tam 27. junija 1991 malo pred četrto popoldan ujeli kolono vojaških vozil JLA, ki je bila na poti iz Karlovca v Ljubljano. V koloni JLA je bilo dvanajst oklepnih bojnih vozil in devet spremljajočih vozil, barikada teritorialcev pa je bila večinoma sestavljena iz civilnih tovornih vozil.

Zaradi pomanjkljivega preusmerjanja prometa je ob barikadi nastala tudi do 15 kilometrov dolga kolona, zaradi tega so bili v barikadi ujeti številni osebni avtomobili, celo avtobusi z otroki, pa karavana italijanskega cirkusa Medrano skupaj s tovornjakom, polnim cirkuških živali, ter avtobus maturantov iz Sarajeva, ki so se vračali iz Španije. Po večurnih pogajanjih med skupino voznikov tovornjakov, teritorialci in pripadniki JLA so smeli blokado zapustiti nekateri avtobusi in civilna vozila. V zmedi je v pokrajinski štab in republiško koordinacijo prispela netočna informacija o tem manevru. Na vrhu so bili obveščeni, da je barikada prebita, zato je bil izdan ukaz o rušenju bližnjega zaminiranega viadukta. Enota, ki je dobila ukaz, ga je zavrnila, saj je bilo pod viaduktom ujetih veliko civilistov, tudi otrok. Kljub temu pojasnilu je republiška koordinacija ponovila ukaz, a je vendarle ostal neizvršen.

Naslednji ukaz z vrha je zahteval napad na kolono JLA ponoči, enota na terenu pa je tudi ta ukaz zavrnila zaradi pomanjkanja primerne vojaške opreme za boj ponoči. Pogajanja med teritorialci in JLA so trajala do polnoči, a brez uspeha. Mokra in mrzla noč ter negotov položaj so zahtevali davek, od skupaj 504 teritorialcev jih je zjutraj pobegnilo več kot 70.

Zjutraj so se spet začeli pritiski z vrha, naj teritorialci vendarle že napadejo ujeto kolono. Ker so se pritiski dopoldan le še stopnjevali, so se pogajanja o vdaji okoli pol desetih neuspešno končala. Malo pred deseto dopoldan so teritorialci izpeljali prvi opozorilni napad na enega izmed oklepnikov. JLA je odgovorila iz vsega razpoložljivega orožja, medsebojno obstreljevanje je potem trajalo dobrih dvajset minut in sčasoma prešlo v občasne rafale z obeh strani. Kmalu za tem je sledil prvi napad dveh parov vojaških letal JLA. Naslednjič so letala napadla malo pred poldnevom in potem še malo pred tretjo popoldan. Barikada, kot je znano, nikoli ni bila prebita. V napadih je bilo uničenih ali poškodovanih dvajset tovornjakov. Umrlo je šest voznikov tovornjakov, še enkrat toliko jih je bilo ranjenih. Med pripadniki teritorialne obrambe je bilo pet ranjenih in ena smrtna žrtev, umrl je tudi gospodar bližnje kmetije. O človeških izgubah med pripadniki JLA ni točnih podatkov, v novomeški bolnišnici pa so sprejeli dva ranjena vojaka in enega mrtvega.

V noči s 1. na 2. julij je blokirana kolona dobila dovoljenje za odhod in kasneje dočakala svoj konec v bitki v Krakovskem gozdu.

Pretežna odgovornost

Ob praznovanju dneva slovenske policije na Holmcu je Janša med drugim dejal: "Sredi 90. let prejšnjega stoletja je postalo jasno, da v Sloveniji nihče ne bo kazensko odgovarjal za škodo, ki jo je povzročil Sloveniji, za povzročene žrtve, imeli smo mrtve tudi tam, kjer jih ne bi bilo treba. Če bi nasprotna stran dejansko spoštovala mednarodne konvencije, ne bi bilo treba raketirati kolone civilnih vozil ali radijskih oddajnikov, se pravi civilnih objektov. Šlo je za kršenje mednarodnega vojnega prava." Drža predsednika vlade glede desetdnevne vojne je znana in konsistentna, je tudi točna in povsem pravilna, vendar se zdi nekoliko pomanjkljiva. To dokazuje sodni postopek, v katerem je bila zaradi ravnanja na Medvedjeku država Slovenija spoznana za odškodninsko odgovorno, in sicer za poškodbe civilne osebe, celo tujega državljana. Sodni postopek je bil končan že sredi leta 1999, ko je vrhovno sodišče dokončno razsodilo večinoma v korist tožnika, bosanskega državljana, ki je bil ranjen ob napadu vojaškega letalstva JLA na Medvedjeku. Takšnih sodb je bilo več, najmanj pet.

Sodišče je takrat razsodilo, da za nastalo poškodbo Slovenija odgovarja v 80 odstotkih, le 20 odstotkov krivde naj bi nosil tožnik. V civilnem, še posebej v odškodninskem pravu namreč poznamo institut deljene krivde in razmerje 80 : 20 dokaj jasno krivdo za poškodbo civilne osebe pripisuje tožencu - Republiki Sloveniji. V pojasnilo, tudi razmerje 50 : 50 ne bi pomenilo, da je bil sodni postopek sprožen zaman, pač pa, da sta obe stranki enako odgovorni. V našem primeru bi to pomenilo, da je država Slovenija enako odgovorna za nastalo škodo kot tožnik in da torej brez njenega ravnanja tožnik ne bi pretrpel škode. Odškodninska odgovornost se je ugotavljala na podlagi 26. člena ustave, ki govori o pravici do povračila škode in se glasi: "Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja."

Pomemben podatek za začetek je, da ima vsak pravico do povračila škode, torej tudi tuji državljani. V tistem času veljavni zakon o obrambi je sicer resda predpisoval, da morajo za vojaške potrebe dajati na voljo vozila poleg društev in organizacij tudi posamezniki, vendarle je že po logiki stvari jasno, da to velja samo za fizične osebe s slovenskim državljanstvom, saj dolžnosti pri obrambi in zaščiti države ni mogoče nalagati tujcem. In naš tožnik je bil tujec, tudi njegovo vozilo je bilo registrirano v tuji državi. Prav iz navedenega sledi, da so bili vsi vozniki tovornjakov iz drugih držav na Medvedjeku mimo zakonov prisiljeni vključiti svoje tovornjake v barikado. In tuji tovornjaki so bili v barikadi celo v večini.

Poglejmo, zakaj je sodišče obsodilo ravnanje teritorialcev. Kot smo ugotovili, je bilo ravnanje teritorialcev protipravno že zato, ker so v postavitev barikade prisilili tuje državljane. Naslednje pomembno vprašanje pa je, ali med ravnanjem teritorialcev in posledico, nastalo za tožnika (bosanskega voznika tovornjaka), obstaja vzročna zveza. Po domače, ali bi poškodba nastala tudi, če teritorialci ne bi ravnali, kot so. Sodišče tu ni puščalo dvoma, vzročna zveza je obstajala. Sicer posledica (poškodba) ni nastala neposredno zaradi ravnanja teritorialcev, vendar je bil tožnik, predvsem pa njegov tovornjak, uporabljen za obrambo proti sovražni vojski. Škoda in žrtve pa se v spopadih vnaprej pričakujejo, predvidevajo. Teritorialci so torej vedeli, da utegnejo nastati poškodbe, a so kljub temu vztrajali pri svojem ravnanju. Jasno je, da poškodbe ne bi bilo, če bi se bosanski tovornjakar lahko odpeljal mimo barikade ali če bi bil že pred barikado izločen iz prometa. Seveda bi ga v vojnem stanju tudi kje drugje lahko zadela raketa vojaškega letalstva JLA, a v tem primeru poškodba ne bi bila posledica ravnanja teritorialcev.

Protipravnost, vzročna zveza in poškodba kot posledica so torej dejstva, elementi za odškodninsko odgovornost so dani. Dodatno je sodišče prepričalo tudi tole. Če je tujemu državljanu že bilo zaukazano braniti Slovenijo, bi mu morali teritorialci vsaj pravočasno omogočiti varno zavetje in za potrebe barikade potem sami premikati njegov tovornjak. Vendar pa so bili tudi tuji tovornjakarji prisiljeni dejavno sodelovati pri postavljanju in prestavljanju barikade in po navodilih teritorialcev sami premikati tovornjake. Prav pri tem so bili izpostavljeni neposredni nevarnosti.

Slovenija se je v postopku zagovarjala, da ni bilo mogoče pričakovati napadov vojaškega letalstva na barikado. Le zakaj ne? To se je spraševalo tudi sodišče in ta argument označilo za brezpredmeten, saj je upravičeno pričakovati, da bo sovražna vojska poskusila razbiti barikado na vse razpoložljive načine, po kopnem in po zraku. Poleg tega so bili civilisti izpostavljeni resni grožnji že s kopnega. V barikado ujeto kolono je sestavljalo tudi dvanajst oklepnikov s precejšnjo ognjeno močjo, ki bi prav tako lahko povzročili enake posledice, kot jih je posredovanje vojaškega letalstva. Toženka se je tudi zagovarjala, da so teritorialci storili vse, kar je bilo mogoče, za zavarovanje civilistov. Kot smo že zapisali, sodišče temu ni verjelo, saj so morali civilisti dejavno sodelovati pri operacijah teritorialcev. Za varno zavetje civilistov je bilo dejansko poskrbljeno šele po prvem napadu letal JLA, ko je bilo za tožnika in še nekaj drugih že prepozno. Sodišče je v argumentih toženke našlo še očitno protislovje. Toženka je med drugim tožniku pripisovala, da bi moral v vojnih razmerah pričakovati napade in se zato umakniti na varno kar sam od sebe, v svoj bran pa hkrati navajala, da letalskega napada ni pričakovala. Nazadnje tudi ni res, kot je trdila obramba toženke, da je bil tožnik edini, ki se ni umaknil s kraja vojaških operacij.