Jure Trampuš

27. 7. 2006  |  Mladina 30  |  Politika

Dedinja policijske države

Brez neodvisne preiskave se seveda ne da ugotoviti, ali so policijski specialci zakrivili smrt aretiranega in vklenjenega osumljenca

Ovadba zaradi nasilja policistov, sledi so vidne na slikah, je na policiji ležala več kot pol leta, šele potem so jo predali na tožilstvo

Ovadba zaradi nasilja policistov, sledi so vidne na slikah, je na policiji ležala več kot pol leta, šele potem so jo predali na tožilstvo
© Borut Peterlin

Spomladi leta 2000 se je v enem izmed ljubljanskih stanovanj zgodila nedojemljiva tragedija. Ne, ni šlo za navadno družinsko nasilje, kakšnega je Slovenija polna, šlo je za policijsko nasilje, za poskus aretacije, hišno preiskavo, ki se je končala s smrtjo. Kaj se je zgodilo? Policisti, ali bolje specialci, so domnevali, da se bo v stanovanju zgodila preprodaja droge. Okoli 12h so vdrli v stanovanje, osumljenca podrli na tla, ga pretepli in vklenili. S prisilnimi sredstvi so odvzeli prostost tudi ženi osumljenca in gostu, ki naj bi v stanovanje prišel po drogo. Domnevni preprodajalec, sicer tudi sam odvisnik, ki je pretepen in vklenjen nemočno ležal na tleh, se je začel dušiti. Kot hud astmatični bolnik je doživel napad. Namesto da bi mu policisti pomagali, se je dušil kakšnih 20 minut. Ker policisti niso dovolili, da se mu pomaga z zdravilom, je umrl. Če bi vklenjenemu astmatičnemu bolniku kdo pomagal, bi bilo drugače, zdravilo bi razširilo dihalne poti. Najbližji zdravstveni dom je od stanovanja, kjer se je zgodila tragedija, oddaljen petsto metrov. Intervencija bi bila dovolj hitra. Eden izmed policistov je, kakor razkriva magnetogram, operativno-komunikacijskemu centru po dogodku sporočil: "Ja, sranje je, ne. Umrl nam je."

Ker je državni tožilec že na samem začetku šest let dolgega postopka zavrgel kazensko ovadbo, sta žena in oče umrlega kot subsidiarna tožilca vložila zahtevo za preiskavo zoper policiste. Sumila sta jih storitve kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti, nekaj policistov pa tudi kršitve nedotakljivosti stanovanja. A do preiskave sploh ni prišlo, različna sodišča so na različnih stopnjah zavrnila zahteve po preiskavi dogodka. Na koncu jima je ostalo samo še ustavno sodišče. Sodna oblast vseskozi sploh ni odločala o dejanju policistov, pač pa samo o možnosti preiskave, ki bi to dejanje podrobno preučila. Ustavni sodniki so bili v svojem mnenju jasni. Z dvema pritrdilnima ločenima mnenjema so odločili, da bi morala država "zagotoviti neodvisno preiskavo okoliščin dogodka in pritožnikoma omogočiti učinkovit dostop do tovrstne preiskave. Država takšne preiskave ni zagotovila". Ustavni sodniki so izdali t. i. ugotovitveno odločbo, izpodbijanih odločb o tem, da zoper policiste ni bila uvedena kazenska preiskava, pa niso razveljavili. Po mnenju sodnikov "je bila pritožnikoma kršena pravica do učinkovitega varstva". Kršena je bila tista slovenska ustavna določba, ki govori, da mora biti zagotovljeno "sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve". Sodniki se sklicujejo tudi na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, ki pravi, da ima vsakdo, kateremu se kršijo pravice in svoboščine, priznane s strani konvencije, pravico do učinkovitih pravnih sredstev, "in to tudi če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti". Ustavni sodniki so skratka ugotovili nekaj, kar Sloveniji pač ne more biti v ponos. Dejanje represivnih organov očitno ni bilo preiskano na način, kot ga zagotavljajo in določajo mednarodne konvencije in slovenska ustava. Špekuliramo, da so represivni organi države pač ščitili drug drugega.

Takojšnja in temeljita preiskava

Zakaj takšna odločitev? Slovenska ustava zavezuje državo, da na svojem ozemlju varuje človekove pravice. Pomembne so negativne in pozitivne obveznosti države. Po prvih se mora država vzdržati posegov v človekove pravice, po drugih pa mora država aktivno prakticirati varovanje človekovih pravic. Še posebno so seveda pomembne tiste človekove pravice, ki so temeljne za demokratično družbo, torej tiste, ki varujejo življenje, fizično in psihično celovitost in dostojanstvo posameznika.

Sodišče se je že na samem začetku argumentacije svoje odločbe vprašalo, kako to, da slovenski kazenski zakonik kaznivega dejanja mučenja in nečloveškega ravnanja ne pozna. Oče in žena umrlega sta se namreč sklicevala na Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo je ratificirala tudi Slovenija, in še na nekatere druge mednarodne konvencije. Po njih morajo države, kadarkoli se pojavi utemeljeni sum mučenja na ozemlju pod njeno jurisdikcijo, zagotoviti pravico do pritožbe in nepristranske preiskave. Ustavna sodnica Mirjam Škrk je v ločenem mnenju celo zapisala, da "obstaja mednarodnopravna obveznost Slovenije", da inkriminira kaznivo dejanje mučenja v svojem kazenskem zakoniku. Tega Slovenija sedaj še ni naredila.

Sodišče nato ugotavlja, da mora država dodatno zavarovati osebe, ki jim je odvzeta prostost, kadar pa posameznik, ki je pod fizičnim nadzorom represivnih organov, utrpi hujše poškodbe ali umre, pa mora država verodostojno obrazložiti nastanek teh posledic. Sodišče citira prakso evropskega sodišča za človekove pravice. "Glede na to je država pri obravnavanju primerov, v katerih je posameznik, ko je bil pod oblastjo represivnih organov, izgubil življenje, dolžna ugotoviti vsa relevantna dejstva in okoliščine primera in omogočiti učinkovito udeležbo svojcev umrlega v tem postopku. Preiskavo morajo izvesti neodvisni preiskovalci, neovirano od države ([Author ID1: at Mon Jul 17 17:31:00 2006 ]independent investigators, unimpeded by the state[Author ID1: at Mon Jul 17 17:31:00 2006 ]). Takojšnja in temeljita preiskava je po praksi ESČP še posebej pomembna, ker lahko pomanjkljiva preiskava spodkoplje učinkovitost vseh drugih pravnih sredstev, ki bi lahko bila vložena[Author ID1: at Mon Jul 17 17:31:00 2006 ]."

Slovenija je sicer pred leti že izgubila primer pred evropskim sodiščem za človekove pravice, ko so evropski sodniki presodili, da so slovenski policisti med aretacijo Ernesta Rehbocha, osumljenega tihotapljenja mamil, pretirano uporabili silo. Zaradi zloma čeljusti in drugih poškodb so mu evropski sodniki prisodili 25.000 tedanjih nemških mark nepremoženjske škode. Takrat je recimo evropsko sodišče ugotovilo, da preiskava, ki jo je izvedla policijska uprava, katere zaposleni so sodelovali pri odvzemu prostosti Rehbocha, pač ne more biti ustrezna.

OK, nazaj k slovenski ustavni odločbi. Pravice do neodvisne preiskave naša ustava izrecno ne zagotavlja. Ustavni sodniki pa že omenjene ustavne določbe do sodnega varstva človekovih pravic razumejo v skladu z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Sodniki so prepričani, da mora država zagotoviti pravico do neodvisne preiskave o okoliščini dogodka, "v katerem naj bila oseba podvržena mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju državnih represivnih organov, oziroma je oseba med akcijo državnih represivnih organov izgubila življenje. Navedena pravica vsebuje tudi učinkovit dostop prizadetih". Pa četudi je ta preiskava opravljena zunaj sodnih postopkov. Po tedanjem zakonu o policiji in navodilih za reševanje pritožb neodvisne preiskave praktično niso obstajale, saj oče in žena nista imela nobenega vpliva na sestavo komisije, ki je ugotavljala okoliščine tragičnega dogodka. Država torej ni omogočila neodvisne preiskave. Država je skratka preiskovala sama sebe.

A sodišče je naredilo še nekaj drugega. Izdalo je ugotovitveno odločbo - kljub ugotovljeni kršitvi nove preiskave ne bo. Verjetno je eden od razlogov za to odločitev tudi dejstvo, da je od dejanja minilo šest let, kazenski postopek bi bil dolgotrajen in bi potekal pod pritiskom možnosti zastaranje pregona. Oče in žena sta tako dobila vsaj moralno zadoščenje. V ločenem pritrdilnem mnenju pa je ustavni sodnik Ciril Ribičič zapisal, da se bo sedaj "izboljšal položaj ustavnih pritožnikov pri njunem prizadevanju, da dobita ustrezno odškodnino". Ribičič svoje mnenje zaključi, da morda odločbi ni v zadostni meri uspelo vzpostaviti ravnotežja, ki je bilo porušeno s smrtjo in s tem, da o okoliščinah te smrti še bilo učinkovite preiskave, "je pa s to odločbo nedvoumno vzpostavljena podlaga, da do tega ne bi več prihajalo v prihodnjih primerih".

Je danes res drugače?

Policija odločbe ustavnega sodišča in ločenega mnenja ne želi komentirati in pravi, da so bili v "omenjenem primeru za preveritev zakonitosti ukrepanja policistov izvedeni vsi z zakonom predpisani postopki in ukrepi tako v okviru policije kot tudi pri pristojnih pravosodnih organih". Hkrati dodaja, da je skrb zaradi domnevnega policijskega nasilja odveč.

Pred časom se je deloma spremenil zakon o policiji, prav tako se je spremenil pravilnik o reševanju pritožb. Na uradu za človekove pravice so mnenja, da se delovanje policije vsaj na tem področju počasi izboljšuje. Policijska statistika razkriva, da je senat za pritožbe ministrstva za notranje zadeve leta 2005 obravnaval 260 pritožb. Od tega jih je bilo utemeljenih 31. Rezultati prve polovice letošnjega leta so podobni. Senat je obravnaval 70 pritožb, od tega jih je bilo 10 utemeljenih. Zaradi utemeljenih pritožb je bilo letos policistom izrečenih 37 ukrepov, od tega je spisanih 23 poročil državnemu tožilcu. A kljub spremembam je še vedno nekaj anomalij. Gradivo, ki ga pritožbeni senat obravnava, pripravijo policisti.

Tudi v praksi se še pojavljajo primeri, kjer represivni organi države ščitijo drug drugega. Takšna sta recimo primera iz Dolenjske, na katera je pred časom opozorila Amnesty International. Pri obeh primerih je policija nerazumno dolgo zavlačevala, poročilo o domnevnem policijskem nasilju je zelo počasi predala tožilstvu. Najprej prvi primer, o katerem je pred časom poročala tudi Mladina. Vinko Kovačič je noč po srečanju s policisti preživel v bolnišnici, Dejan Jurkovič pa je dobil odrgnine in podplutbe. Zgodba se je začela čisto običajno, avto je ustavila policijska patrulja. Po trditvah Kovačiča naj bi začeli policisti nanj kričati, zato je zaradi strahu zapeljal dalje, policisti pa za njim. V ovadbi, ki je bila na policijo vložena 11. aprila 2005, je zapisano, da so policisti v drugo avto zaustavili ter iz njega zvlekli Kovačiča in Jurkoviča, ju vklenili in pretepli. "Sin mi je povedal, da je eden izmed policistov izvlekel pištolo in dvakrat ustrelil v zrak, nato pa je nameril še na Vinka," je zapisano v ovadbi, ki je bila pozneje vložena na policijsko postajo. A tam je ovadba ostala zelo dolgo, pot od policijske postaje v Novem mestu pa do okrožnega državnega tožilstva v Krškem je trajala več kot pol leta. Podobno je bilo v primeru iz Brežic, ko je bila kazenska ovadba zoper domnevno nasilje policistov vložena novembra 2005, na tožilstvo pa je prišla šele na začetku maja 2006. Zavlačevanje postopkov je pač le prefinjena oblika oviranja in onemogočanja neodvisne preiskave.

In še nekaj. Boštjan M. Zupančič je sodbo evropskega sodišča v primeru Rehboch proti Sloveniji v spremni besedi h knjigi o slovenskem kazenskem procesnem pravu komentiral z besedami, da je treba primer obravnavi kot resno sporočilo. "V evropskem prostoru Republiko Slovenijo že ena sama taka obsodba stigmatizira kot dedinjo policijske države" V Sloveniji je treba skratka spremeniti "celotno držo in odnos do osumljenca in obdolženca kot enakopravnega subjekta kazensko procesnega spora". Od omenjene sodbe in opozorila je minilo že šest let. Sedaj so državi dali klofuto še njeni ustavni sodniki. Na ministrstvu za notranje zadeve sicer obljubljajo, da že usklajujejo spremembe zakona o kazenskem postopku. Z njimi naj bi bilo "v celoti zadoščeno tudi standardom 'učinkovita preiskava, ki ni nujno sodne narave', kot jih v navedeni odločbi poudarja Ustavno sodišče". A spremembe so očitno malo pozne ...