27. 7. 2006 | Mladina 30 | Politika
Dedinja policijske države
Brez neodvisne preiskave se seveda ne da ugotoviti, ali so policijski specialci zakrivili smrt aretiranega in vklenjenega osumljenca
Ovadba zaradi nasilja policistov, sledi so vidne na slikah, je na policiji ležala več kot pol leta, šele potem so jo predali na tožilstvo
© Borut Peterlin
Spomladi leta 2000 se je v enem izmed ljubljanskih stanovanj zgodila nedojemljiva tragedija. Ne, ni šlo za navadno družinsko nasilje, kakšnega je Slovenija polna, šlo je za policijsko nasilje, za poskus aretacije, hišno preiskavo, ki se je končala s smrtjo. Kaj se je zgodilo? Policisti, ali bolje specialci, so domnevali, da se bo v stanovanju zgodila preprodaja droge. Okoli 12h so vdrli v stanovanje, osumljenca podrli na tla, ga pretepli in vklenili. S prisilnimi sredstvi so odvzeli prostost tudi ženi osumljenca in gostu, ki naj bi v stanovanje prišel po drogo. Domnevni preprodajalec, sicer tudi sam odvisnik, ki je pretepen in vklenjen nemočno ležal na tleh, se je začel dušiti. Kot hud astmatični bolnik je doživel napad. Namesto da bi mu policisti pomagali, se je dušil kakšnih 20 minut. Ker policisti niso dovolili, da se mu pomaga z zdravilom, je umrl. Če bi vklenjenemu astmatičnemu bolniku kdo pomagal, bi bilo drugače, zdravilo bi razširilo dihalne poti. Najbližji zdravstveni dom je od stanovanja, kjer se je zgodila tragedija, oddaljen petsto metrov. Intervencija bi bila dovolj hitra. Eden izmed policistov je, kakor razkriva magnetogram, operativno-komunikacijskemu centru po dogodku sporočil: "Ja, sranje je, ne. Umrl nam je."
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
