Sudanska misija

Slovenski reševalci Toma Križnarja iz sudanskega zapora so bili ta teden precej bolj optimistični kot v preteklih dneh. Predsednik države dr. Janez Drnovšek je celo odpovedal svojo pot v Sudan. Zato ker naj bi Križnarja kmalu izpustili iz zapora. "Po informacijah, ki jih imam tako iz uradnih kot neuradnih virov, se stvari v zvezi s Tomom Križnarjem dobro odvijajo in pričakujem njegovo izpustitev v najkrajšem času, v naslednjih dneh. In tako je videti, da v tem trenutku tudi moj obisk v Sudanu ne bo potreben. Bom pa seveda še naprej spremljal tamkajšnjo situacijo in poskušal po svojih močeh prispevati, da čim prej pride do bolj mirne situacije, da se katastrofalne posledice, ki jih vidimo tam, le začnejo odpravljati," je v ponedeljek na Brdu pri Kranju novinarjem razložil predsednik Drnovšek.

Posebni Drnovškov reševalec v Sudanu Hamdija Blekić pa se je srečal z guvernerjem Severnega Darfurja Jusefom Osmanom Kibirjem in obiskal Križnarja v zaporu. V predsednikovem uradu so tako optimistični, da bo Blekić v El Fašerju počakal vse do Križnarjeve izpustitve in ga pospremil po izpustitvi, kar naj bi se zgodilo v "najkrajšem času", so sporočili iz urada predsednika.

Bolj vedro razpoloženi so tudi v drugi reševalski ekipi, organizirani v okviru ministrstva za notranje zadeve. Slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel je v ponedeljek po telefonu govoril s posebnim odposlancem EU za Sudan, veleposlanikom Pekkom Haavistom. Slednji je Ruplu obrazložil, da je problem zaprtega Slovenca izpostavil v pogovorih s sudanskim ministrom za zunanje zadeve in drugimi predstavniki sudanskih oblasti. "V teh pogovorih je poudaril, da gre za zaporno kazen, ki jo v sudanskem zaporu prestaja državljan ene od držav članic Evropske unije, ter se zavzel, da se Tomu Križnarju kar najhitreje omogoči odhod iz Sudana. Nadaljnji zapleti pri dokončni razrešitvi problemov, ki jih v Sudanu ima Tomo Križnar, bi lahko poslabšali odnose med Sudanom in Evropsko unijo," so zapisali na spletni strani zunanjega ministrstva. Njihov odposlanec v Sudanu, slovenski konzul v Egiptu Andrej Dernovšček, je tudi obiskal Križnarja v zaporu in se pogovoril z nekaterimi pristojnimi v El Fašerju ter se po izteku dovoljenja za bivanje v tem kraju vrnil v Kartum, kjer naj bi čakal na razplet Križnarjeve usode. Najprej naj bi prišlo do pritožbe na sodišču, potem pa je najverjetnejši scenarij izgon iz Sudana.

Malo bolj diplomatsko aktivna intervencija, čeprav nekoliko pozna, se v Križnarjevem primeru očitno obrestuje. Nekaj zaslug imajo očitno tudi ZDA, ki so se znašle v podobni vlogi kot Slovenija. V Delu smo lahko prebrali intervju z ameriškim fotografom Ethanom Rafalom, ki so ga tako kot Križnarja zaprli, ker ni imel sudanskega vizuma. "Tudi moja zgodba je bila skrita pred mediji; sudanska vlada je namreč ameriški sporočila, da me bodo spustili, a da mora to ostati prikrito javnosti. Podobno je z Američanom, ki je zdaj tam. Tudi v primeru Toma Križnarja me pristojni prosijo, naj bom še nekaj časa tiho, in najbrž jim moram verjeti. Zelo pa sem razburjen, da njegov primer še ni postal veliko mednarodno vprašanje in zdi se mi, da to ni le zato, ker so vpleteni tiho," je povedal Ethan.

Ameriška javnost je postala zelo občutljiva, ko se je izvedelo, da so Sudanci zaradi enakih obtožb kot pri Križnarju, torej zaradi vohunstva in lažnega poročanja, zaprli uglednega raziskovalnega novinarja Paula Salopeka. Novinar Chicago Tribuna je bil v svoji novinarski karieri kar dvakrat nagrajen z najprestižnejšo ameriško novinarsko nagrado, Pulitzerjevo nagrado. Prvič za reportažo o projektu različnost človeškega genoma, drugič pa za reportažo o bolezenski epidemijah v Afriki in o odnosu politike do reševanja teh tegob. Tokrat pa je v Sudanu deloval kot svobodni novinar National Geographica, kjer je nekoč že služboval. Salopeka so prijeli z njegovim prevajalcem in voznikom 6. avgusta.

Ameriška administracija ni čakala, da bodo Salopeka kot Križnarja obsodili, temveč so ga v zaporu kmalu obiskali nekateri ameriški kongresniki, ki so se službeno potikali v okoliških afriških in arabskih državah. Njegovo prijetje je bila zelo vroča novica, saj so o njem poročali praktično vsi ameriški mediji. V Sudan pa so minuli teden poslali tudi pomočnico ameriškega državnega sekretarja za afriške zadeve Jendayi Frazer. Uradno je v Sudan odšla, da bi sudanskega predsednika Al Baširja prepričala, da bi se sestal z ameriškim predsednikom in da bi pristal na zamenjavo mirovnih enot Afriške unije v Darfurju z enotami Združenih narodov, čemur v Sudanu močno nasprotujejo. Ameriško odposlanko so sprejeli protestniki, ki so jo pošiljali domov. Sudanski predsednik se najprej ni hotel srečati z njo. Pozneje se je omehčal in jo je sprejel pri sebi doma. Menda pa ga je morala tam čakati dve uri. Seveda je beseda nanesla tudi na izpustitev Salopeka, še preden bi ga obsodili. Al Bašir je bojda obljubil, da bo premislil o njegovi usodi. Ameriški mediji pa so poročali, da je njihova odposlanka dejala, da naj bi Salopeku sodili pošteno in ne zaradi vohunstva ali lažnega poročanja, ampak ker ni imel vizuma. In potem ga bodo predvidoma izgnali.

Salopekov primer se od Križarjevega loči po odnosu, kakršnega je imela ameriška politika do tistega, kar je počel Salopek. Medtem ko so pri nas nekateri predstavniki vladajoče koalicije, kot recimo šef parlamentarnega odbora za zunanjo politiko Jožef Jerovšek ali celo sam predsednik vlade Janez Janša, grajali diplomacijo predsednika Drnovška, ker je na svojo roko poslal Križnarja v tiste kraje, so v ZDA pozdravljali novinarjevo delovanje. Dejstvo, da je Salopek šel v Darfur brez vizuma, so razlagali s tem, da vizuma in dovoljenja za pot v Darfur tako ali tako ne bi dobil. Brez takšne ilegalne dejavnosti pa svet ne bi vedel, kaj se tam v resnici dogaja ter da bi se morala mednarodna javnost odzvati.