Revni veleposestniki

V ponedeljek je na Gozdno gospodarstvo Bled prišla nepričakovana pošta. Metropolitana, d. o. o., jim je poslala pismo, v katerem jih je obvestila, da bo v kratkem objavljena javna ponudba za odkup vseh vrednostnih papirjev gozdarskega podjetja. Da pač pripravljajo prevzem njihovega podjetja. Prevzema podjetja uprava ni pričakovala, prav tako ga niso pričakovali lastniki. Še najbolj nepričakovana pa je smer, od koder je ponudba prišla. Metropolitana družba za storitve, d. o. o., ni običajno podjetje kakšnega anonimneža. Ustanovitelj podjetja Metropolitana je namreč Ljubljanska nadškofija, njeni zakoniti zastopniki pa so posamezniki, ki v nadškofiji opravljajo vidnejše funkcije. Takšen je recimo kanonik Janez Celar, ki je član uprave nadškofijskega gospodarstva.

Metropolitana je bila ustanovljena septembra 1998. Eden od glavnih namenov družbe naj bi bilo tudi upravljanje z gozdovi, ki jih je denacionalizacijski zakon namenil Ljubljanski nadškofiji. Ker je imela Ljubljanska nadškofija leta 1998 še bolj malo gozdov, je bilo poslovanje cerkvene družbe zanemarljivo majhno. Zagonski kapital družbe je bil samo 3 milijone tolarjev. Z leti pa so se stvari začele obračati. Metropolitana je imela leta 2005 za 473 milijonov skupnih prihodkov, dobiček družbe pa je po podatkih iz Poslovnega registra Slovenije visok 67 milijonov tolarjev. Kapital družbe se je med letoma 2004 in 2005 povečal skoraj za dvakrat, konec leta 2005 pa je znašal 118 milijonov tolarjev. Metropolitana je dober primer uspešnega in hitro rastočega podjetja.

Pokljuški gozdovi

Gozdno gospodarstvo Bled z Ljubljansko nadškofijo ni bilo vedno v dobrih odnosih. Leta 2001 je vložilo tožbo zoper odločbo ministrstva za kmetijstvo, ki je pred petimi leti nadškofiji vrnilo dobrih 8000 hektarjev gozdov na območju Triglavskega narodnega parka. Tožb proti odločitvi tedanjega ministra Buta je bilo takrat kar pet, sodišče pa je na koncu ugodilo trem, tudi tisti iz gozdnega gospodarstva. Gozdovi so se namesto nadškofiji vrnili v nov upravni postopek. Tri leta pozneje je prišlo do nove odločitve in nadškofija je bila deloma zadovoljna. Vrnjenih ji je bilo 3410 hektarjev, nerazdeljeno pa je ostalo v upravnem postopku. A zapletov še ni bilo konec. Gozdno gospodarstvo Bled je tožbo vložilo še enkrat.

Septembra 2005 pa je prišlo do preobrata. Tožbo zaradi vrnitve dobrih tri tisoč hektarjev je najprej umaknilo državno pravobranilstvo, kmalu za tem pa še Gozdno gospodarstvo Bled. Razlog naj bi bil preprost. Gozdarsko podjetje se je z Ljubljansko nadškofijo dogovorilo, da bo kot izvajalec del še naprej skrbelo za denacionalizirane gozdove. "To potezo smo naredili tudi z namenom, da poizkušamo ohraniti čim več delovnih mest in zagotoviti nadaljnje uspešno poslovanje družbe," je tedaj pojasnil direktor podjetja Zvone Šolar. Ta podjetje vodi še danes.

Denacionalizacijska zgodba še ni končana. Vsi zahtevki Ljubljanske nadškofije za gozdove v okolici Triglava obsegajo dobrih 20.000 hektarjev. Nadškofija je doslej dobila vrnjenih 2276 hektarjev, ki so zunaj območja Triglavskega narodnega parka, in 3410, ki so znotraj njega. Ostalo je še vedno postopku, velik del še nerazrešenega zahtevka pa je odvisen od odločitve ustavnega sodišča v primeru Blejskega otoka. Ustavni sodniki bodo ugotavljali, ali je Blejski otok kulturni spomenik oz. naravna vrednota, ali ga bo torej denacionalizacijski upravičenec dobil vrnjenega v naravi ali pa bo zanj dobil denarno nadomestilo. Analogija naj bi veljala tudi za pokljuške gozdove, če bo vrnjen Blejski otok, bo več argumentov za vrnitev gozdov znotraj Triglavskega narodnega parka. Na čakalni listi je tudi območje slapa Savice in sedmerih jezer.

Medtem ko so v Ljubljanski nadškofiji postajali vedno bolj veseli, pa so na Bledu s strahom zrli v prihodnost. Če bo na koncu vseh postopkov cerkev dobila vrnjeno vse, kar si želi, bi gozdarji z Bleda neposredno gospodarili z zelo majhnim delom gozdov. Tega problema se zavedajo tudi sami. V zadnjem letnem poročilu Gozdnega gospodarstva Bled je tako zapisano, da je največja negotovost za razvoj podjetja ravno vračanje gozdov Ljubljanski nadškofiji. "Težava je v tem, da še ne moremo napovedati, kdaj bodo gozdovi vrnjeni in ali se bo in kako se bo uprava družbe uspela dogovoriti z Ljubljansko nadškofijo glede nadaljevanja izvajanja del v gozdovih, ki bodo vrnjeni. Vodstvo družbe se je z Ljubljansko nadškofijo dogovorilo za enoletno izvajanje del v gozdovih, ki so bili vrnjeni konec leta 2005. Lahko samo rečemo, da bomo storili vse, da bi dosegli dogovor za izvajanje del v gozdovih, ki bodo vrnjeni v prihodnje." Načrti uprave so jasni. "Največ naporov bo potrebno vložiti v dogovor z Ljubljansko nadškofijo, da bi obdržali delo in s tem ohranili delovna mesta."

Privilegiji za veleposestnike

Zdi se, da je odločitev Metropolitane logična. Novi lastniki dela triglavskih gozdov naj bi kupili podjetje, ki je že desetletja upravljalo z vrnjenimi gozdovi. Nakup bi lahko preprečil propad podjetja s 126 zaposlenimi, ki imajo znanje in izkušnje z gozdarjenjem. Hkrati pa nadškofiji za gospodarjenje ne bi bilo treba najemati dragih, morda tudi nezanesljivih zunanjih izvajalcev. Doslej je nadškofija za upravljanje z gozdovi včasih najemala eno, včasih drugo podjetje. Če bo do nakupa prišlo, bo nadškofija oz. njena Metropolitana dobila še eno nagrado. Gozdno gospodarstvo Bled je namreč pred leti dobilo koncesijo za 20-letno upravljanje z gozdovi, torej tudi tistimi, ki niso v lasti Ljubljanske nadškofije. Taktika cerkve je na Gorenjskem povsem drugačna od tiste iz Zgornje Savinjske doline. Tam se Gozdno gospodarstvo Nazarje z Ljubljansko nadškofijo ni znalo dogovoriti o tem, kdo in kako bo skrbel za vrnjene gozdove. Na koncu se je tudi zaradi spora podjetje znašlo v likvidacijskem postopku, brez dela pa naj bi ostalo 137 delavcev. Izvajalca del je nadškofija poiskala drugje.

Nakup podjetja ni mačji kašelj. Osnovni kapital Gozdnega gospodarstva Bled je 611 milijonov tolarjev, prihodki podjetja so bili lani visoki skoraj 1,5 milijarde tolarjev, čisti dobiček družbe pa skoraj 52 milijona tolarjev. Lastniki podjetja so razpršeni, še največji delež ima podjetje Pokljuka, d. o. o., ki ima v lasti 24,9 % vseh delnic. Koliko denarja bo morala nadškofija odšteti za nakup gozdarskega podjetja, je težko napovedati, knjigovodska vrednost podjetja je 2,4 milijarde tolarjev, tržna cena pa bo odvisna predvsem od tega, ali bo podjetje lahko izvajalo dela v denacionaliziranih gozdovih. Odločitev o tem bo sprejela ravno nadškofija, ki posredno kupuje gozdno podjetje.

Prevzemanje gozdnega podjetja ni zanimivo samo s finančnega, pač pa tudi s stališča političnih prioritet. V parlamentu se namreč že nekaj časa sprejema nov zakon o verski svobodi. Zakon, ki naj bi po zatrjevanju vladnih strank po evropskih normah uredil statut in položaj verskih skupnosti v Sloveniji. A opozicija opozarja, da zakon privilegira velike oz. največjo versko skupnost v Sloveniji. Trdijo, da neselektivno podarja finančno pomoč verskih uslužbencem. Tako naj bi se prispevek države za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje duhovnikov povečal na 21 % najvišje vrednosti. Država naj bi po načelu enakosti pomagala vsem dušnim pastirjem, ne glede na veroizpoved, ki ji pripadajo. S stališča enakopravnosti vseh verskih skupnosti je takšna odločitev seveda razumljiva, a država pozablja, da vse verske skupnosti niso enake. Pozablja, da ene živijo od prispevkov svojih vernikov, da pa so tudi druge, da je ena izmed njih tako premožna, da kupuje podjetja. Da ima v lasti gozdove, nepremičnine, da je nekoč ustanovila banko, ki jo je drago prodala, da ima v lasti Gospodarstvo Rast, telekomunikacijsko podjetje ... Pozablja, da bo na koncu denacionalizacije RKC po nekaterih ocenah pridobila premoženje, vredno okoli 218,5 milijona evrov. Oblast pač misli, da državne subvencije niso odvisne od gospodarske moči posameznih verskih skupnosti. OK, drži, da bo imela cerkev stroške z upravljanjem tega premoženja, a kot dober gospodar bo z njim gotovo znala gospodariti. Podobno kot naj bi gospodarila s pokljuškimi gozdovi.

In kaj bo cerkev delala s svojim premoženjem? Iz tiskovnega urada Slovenske škofovske konference so sporočili, da bo nadškofija, kot dober gospodar pokljuških gozdov in kot lastnica dobičkonosnega gozdnega podjetja, lažje financirala številne dejavnosti, ki jih je razvila predvsem v zadnjih 15 letih. Gradila in vzdrževala bo cerkve in druge stavbe, razvijala katoliško šolstvo in druge vzgojne ustanove, posvečala se bo verskim in karitativnim projektom. Denar bo pač pametno porabila. Kaj preveč sicer ne bo zapravljala, saj ji pri nekaterih dejavnostih velikodušno pomaga tudi država. Leta 2005 je država RKC in njenim satelitom namenila okoli 2,5 milijarde tolarjev pomoči. Pomoč pa se ji obeta tudi pri davčni reformi. Ni narobe, če močna in vplivna verska skupnost pametno gospodari s svojim premoženjem, malce nenavadno pa je, kadar država temu močnemu, vplivnemu in še zdaleč ne revnemu civilnemu združenju izdatno pomaga. Mladi perfekt Kongregacije ustanov posvečenega življenja je imel konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja v Ljubljani zanimivo predavanje. Franc Rode je takrat dejal, da je bila pred vojno cerkev preveč bogata. "Župnik je bil pogosto tudi gospodarski veljak, samostani so bili preveč bogati, škofje so preživljali počitnice v gradovih. Cerkev je imela premoženje, ki ji ni bilo potrebno za izpolnjevanje njenega poslanstva, premoženje, ki je izhajalo še iz fevdalne dobe." ... Danes je takšno razmišljanje v cerkvenih krogih povozil čas, še posebno od trenutka, ko se je na slovenski prestol zavihtela zmagovita koalicija desnosredinskih strank.

In še nekaj. V vsej zgodbi o prevzemu Gozdnega gospodarstva Bled je nenavadna ena malenkost. Kako to, da se je nadškofija odločila kupiti gozdarsko podjetje, še preden so dokončani vsi denacionalizacijski postopki? Nakup so napovedali v trenutku, ko je nadškofija dobila vrnjeno samo četrtino zahtevanih gozdov, v trenutku, ko je vrnitev ostalega dela še vprašljiva. Morda pa je bilo predstavnikom cerkev razodeto nekaj, česar navadni ljudje še ne vemo.