Odhod "prvega kmeta"

Ko so pred letom dni v javnost prvič prišla govorice, da naj bi državni sekretar na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Franc But odšel za veleposlanika v Prago, to ni bilo posebno presenečenje. Veleposlaniška mesta so v zadnjih letih zasedali mnogi bistveno manj usposobljeni ljudje. Zakaj torej ne tudi But? Ne nazadnje si je diplomatske izkušnje kar šest let nabiral kot namestnik vodje ožje pogajalske skupine za vstop Slovenije v EU. V obdobju pogajanj je vsaj tristo dni preživel v Bruslju, še dodatnih dvesto pa v državah pristopnicah. Iz bruseljske blagajne mu je za razvoj slovenskega podeželja v prvih treh letih po vstopu Slovenije v EU uspelo zagotoviti štirikrat toliko denarja, kot je bilo predvideno na začetku pogajanj oziroma toliko, kot ga je uspelo zagotoviti skoraj trikrat večji Slovaški. Pri čemer je treba upoštevati, da so bila pogajanja o kmetijstvu ena najtrših. Poleg Bruslja si je But izkušnje dobrih deset let nabiral tudi na domači politični sceni, čeprav tu manj uspešno. V politiko je prvič vstopil leta 1994 kot predsednik občinskega odbora SLS v Ribnici. Dve leti pozneje je bil izvoljen za poslanca državnega zbora. Ko je SLS leta 1997 sklenila koalicijo z LDS, je na prigovarjanje takratnega kmetijskega ministra Cirila Smrkolja prevzel funkcijo državnega sekretarja, pristojnega za razvoj podeželja in zadeve EU. Od tod se je leta 2000 zavihtel na funkcijo ministra za kmetijstvo, leto dni pozneje pa je prevzel še vodenje vladne stranke SLS. Mnogi so takrat upali, da bo kot mlad in perspektiven kader stranko potegnil iz malodušja in ji vrnil nekdanjo priljubljenost. A so se ušteli. But se je izkazal za mlačnega in premalo odločnega strankarskega prvaka. Z njim je lahko pometal celo tedanji glavni tajnik SLS Andraž Vehovar. Vrstili so se očitki, da se zaradi ministrske funkcije premalo ukvarja z notranjimi težavami SLS in da je izgubil stik s terenom. Leta 2003 so trenja v stranki dosegla vrelišče. Vidnejši člani SLS so mu predlagali t. i. gentlemanski sporazum, po katerem bi ga SLS v zameno za odstop s predsedniškega položaja podprla kot nosilca liste na evropskih volitvah. But se je odločil za umik. Sklical je izredni kongres stranke, na katerem je bil za novega predsednika SLS izvoljen Janez Podobnik. Od tu je šla Butova kariera počasi v zaton. Ker so poslanci SLS marca leta 2004 podprli interpelacijo zoper notranjega ministra Rada Bohinca, hkrati pa so se vzdržali glasovanja o interpelaciji zoper zdravstvenega ministra Dušana Kebra, je takratni premier Anton Rop SLS nagnal iz koalicije. But je ostal brez ministrske funkcije. Ko je po parlamentarnih volitvah leta 2004 oblast prevzela Janševa ekipa, je sledil še en udarec. SLS je izgubila dolgoletni primat nad kmetijskim resorjem. Funkcijo ministrice je zasedla kandidatka največje vladne stranke SDS Marija Lukačič. But se je moral zadovoljiti s precej manj vplivno funkcijo državnega sekretarja. Prevzel jo je pod pogojem, da bo delo opravljal le začasno, dokler mu ne bodo našli ustreznega naslednika. V zameno pa naj bi mu bilo obljubljeno veleposlaniško mesto v Pragi. Toda na vladi do imenovanja ni in ni prišlo. V tem času se je odnos med Butom in ministrico drastično poslabšal. Menda se Lukačičeva z njim v zadnjih tednih sploh ni bila več pripravljena pogovarjati, prepovedala pa naj bi mu celo vstop v pisarno izven delovnega časa. Samo še vprašanje časa je bilo torej, kdaj bo počilo. Pred dobrim tednom dni je But ministrici poslal predlog za sporazumno razrešitev, potem pa se je zavil v molk. Tako ni jasno, ali je sploh še kandidat za veleposlanika v Pragi ali pa si je med čakanjem našel drugo službo. Tisti, ki so mu blizu, pravijo, da se sam pri sebi še ni odločil, kakšen bo njegov naslednji korak. V žepu naj bi imel tri ponudbe za službo v tujini, vse tri pa naj bi bile povezane s svetovanjem. Med drugim naj bi ga za svetovalca v svoje zasebno podjetje povabil Franz Fischler, dolgoletni evropski komisar za kmetijstvo, razvoj podeželja in ribištvo. Njuno prijateljstvo se vleče še iz časov pristopnih pogajanj, ko je Butu med drugim pripadla čast, da je Fischlerja obiskal na njegovem domu na Tirolskem.

Druga Butova možnost je nadaljevanje kariere v kateri izmed služb, ki ga bo povezovala z EU. Omenja se ga na primer kot svetovalca novim pristopnicam v EU. But je v Bruselj sicer ciljal že leta 2004, ko se je kot nosilec liste SLS potegoval za poslansko mesto v Evropskem parlamentu, vendar je takrat neslavno pogorel. Pozneje mu je spodletelo tudi pri iskanju službe v evropski komisiji, kjer si je menda zelo želel mesto direktorja direktorata za razvoj podeželja. Kam ga bo pot zanesla tokrat, bo verjetno znano šele po 1. oktobru, ko bo tudi uradno zapustil funkcijo državnega sekretarja. Vprašanje, ki je v tem trenutku bolj zanimivo, pa je naslednje: kaj bo s kmetijskim resorjem po Butovem odhodu? Ne smemo pozabiti, da bo Slovenija v začetku leta 2008 prevzela predsedovanje Evropski uniji. Takrat bo eno najzahtevnejših prav področje kmetijstva, saj se obeta reforma skupne evropske kmetijske politike. Slovenija bo morala voditi najmanj pet formalnih in neformalnih sestankov na ravni evropskih kmetijskih ministrov, poleg tega pa še posebne pripravljalne odbore in delovne skupine. Če bo Lukačičeva leta 2008 še ministrica, bo morala sedeti na čelu omizja petindvajsetih ministrov. To pa si je težko predstavljati. Doslej se je namreč izkazala kot medijsko izredno plašna in strokovno negotova oseba. Ko jo je na primer na intervju povabila ena TV-postaj, je v pogovor privolila šele po zagotovilu, da bo vprašanja dobila napisana vnaprej, da ji voditelj oddaje ne bo zastavil nobenih dodatnih vprašanj in da bo odgovore lahko brala z listkov. A še hujše kot izogibanje novinarskim vprašanjem je izogibanje delovnim obveznostim. Lukačičeva se je doslej samo izjemoma udeleževala sej parlamentarnega odbora za kmetijstvo in zasedanj kmetijskih ministrov EU v Bruslju. Te obveznosti je namesto nje opravljal But. Kdo jih bo poslej? Vlada je v četrtek za novega državnega sekretarja imenovala pravnika Gvida Mravljaka, ki je na kmetijskem ministrstvu zaposlen od novembra leta 2000, vodi pa sektor za šolstvo, sodelovanje z nevladnimi organizacijami ter knjigovodstvo na kmetijah. Po zagotovilih ministrice Lukačičeve naj bi se Mravljak dobro spoznal na skupno kmetijsko politiko EU, saj naj bi bil aktivno vključen v proces pogajanj za polnopravno članstvo Slovenije v EU. A še bolj zanimivo je tisto, kar ministrica ni povedala. Čeprav Mravljak ni član nobene politične stranke, ni nobena skrivnost, da za njegovim imenovanjem stoji SLS oziroma bolj natančno brata Podobnik. Mimogrede: novi državni sekretar je bratranec Darinke Mravljak, bivše poslanke SLS v državnem zboru in nesojene kandidatke SLS za ministrico za lokalno samoupravo in regionalni razvoj.