Madžarsko ogledalo

Madžarska in Slovenija, različni problemi posttranzicije

Dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač
© Arhiv Mladine

Madžarska je v teh dneh pokazala presenetljivo, toda poučno političnoekonomsko podobo. Demokracija in tržni sistem sta navidezno robustni, toda v sodobnem svetu zelo ranljivi družbeni instituciji. Gre za tri pomembna sporočila. Vsak razvojni model države, ki dolgoročno ne upošteva makroekonomskih ravnotežij, zaide v težave. Vsaka politična elita, ki zamegljuje ekonomske razmere, izgubi zaupanje državljanov. In na koncu tudi vsaka napačna izbira reformnih paketov zlahka vodi do politične radikalizacije in pouličnega nasilja. Zato se na budimpeških ulicah razblinjajo nekatere pomembne posttranzicijske razvojne iluzije.

Madžarski razvojni model se je močno razlikoval od slovenskega. Namesto slovenskega gradualizma so prisegali na "big bang", hitro zamenjavo institucij. Madžarska je v največji meri upoštevala nasvete mednarodnih finančnih ustanov, predvsem pa je radikalno odprla trg za tuje neposredne investicije. Slovenija je bila tukaj veliko bolj avtonomna in predvsem zaprta do tujega kapitala. Gospodarsko rast so Madžari financirali s tujo akumulacijo, mednarodno konkurenčnost so dosegli z internacionalizacijo svojih podjetij. Štiri petine madžarskega izvoza temelji na transnacionalnih korporacijah in v tem jo prehiteva samo Irska. Madžarska je danes z vidika mednarodne konkurenčnosti vodilna postsocialistična država.

Slovenija je nasprotno stavila na lastne vire in poslovne kompetence, strukturna modernizacija podjetij in gospodarstva pa je bila bistveno manjša. Največja razlika med Slovenijo in Madžarsko tiči v razmerju države in podjetij. Madžarska ima v zadnjih letih impresivne dosežke na podjetniškem področju, hkrati pa se je vedno bolj pogrezala v močvirje makroekonomskih neravnotežij. Madžarska vlada je želela predvsem servisirati razvojni model internacionalizacije gospodarstva, toda s politiko visokih plač in velikih državnih izdatkov je povsem destabilizirala javne finance. Hkrati pa so kljub temu naraščala socialna in regionalna nasprotja, kar je značilnost dualnih gospodarstev z močnim mednarodnim kapitalom in šibkimi domačimi poslovnimi mrežami. Madžarsko gospodarstvo je v dobri podjetniški kondiciji, toda makroekonomsko še zdaleč ne izpolnjuje konvergenčnih makroekonomskih kriterijev za sprejem evra.

Slovenija je nasprotno v teh letih loščila predvsem svojo makroekonomsko podobo, maastrichtskim konvergenčnim kriterijem je podredila vse druge strukturne vladne politike. Tako je makroekonomska stabilnost naša največja primerjalna prednost. Zato smo dve leti po vstopu v EU že izpolnjevali konvergenčne pogoje za sprejem evra, večje razvojne probleme imamo na strukturni ravni, pri podjetniškem in regionalnem prestrukturiranju. Socialna država je vzdržna, toda konkurenčna sposobnost gospodarstva ni primerljiva z Madžarsko. Svojo internacionalno podobo gradimo namreč na domačih multinacionalkah in sila previdnim odpiranjem vzhodnim in izhodnim neposrednim investicijam.

Očitno med makroekonomsko podobo države in podjetniškimi kompetencami ni preproste povezanosti. Madžarska ima učinkovita podjetja, toda slabo gospodari z državo. Slovenija je trenutno makroekonomsko stabilna, toda podjetniško rigidna. Kako rešiti takšna neravnotežja, če hkrati vemo, da podjetja in država nista zgolj komplementarni, temveč vedno bolj konkurenčni instituciji? Država v globalizacijskih tokovih izgublja svoj primat, podjetja postajajo zaradi svoje prilagodljivosti gibčnejše in učinkovitejše institucije. Umik države iz gospodarstva zato ni zgolj politična nakana, temveč ekonomska nujnost.

Če vlada ne obvladuje javnih financ in vedno bolj opleta z reformami, lahko del razvojnih sprememb prevzame podjetniški sektor. Toda Madžarska dokazuje, da uspešna podjetja ne morejo reševati političnih obljub in da je rešitev makroekonomskih problemov predvsem naloga politično-ekonomsko kompetentne vlade. V Sloveniji podjetniški sektor lahko delno kompenzira vladni reformni zastoj, toda ne more nadomestiti njenih morebitnih težav na makroekonomskem področju. Slovenska vlada tukaj že seje nevarne iluzije. Če bo leta 2007 še zakrpala proračun in javne finance na račun višje gospodarske rasti in podjetniških davkov, bo že leta 2008 morala pristati na večjo prerazdelitev davčnih bremen, radikalno krčenje javnih izdatkov ali pa na večjo destabilizacijo javnih financ. To pa je natančno madžarski sindrom.

Madžari se bodo pri rešitvah sedanje politične krize naslonili predvsem na podjetniški sektor. Slovenija je tu na slabšem in precej daleč od pametnih rešitev, kako razviti podjetniško državo in radikalno reformirati podjetniški sektor. Ovir ne manjka. Menedžment v obstoječih podjetjih bolj lovi pričakovanja politikov kot tržnih strank, politizacija gospodarstva je večja kot v preteklosti. Po vseh merilih (MDS, SB) ponujamo slabe razmere za delovanje podjetij, državna administracija pa ima negativen vpliv na razvoj gospodarstva (IMD, WF). Navsezadnje smo zelo nepodjetno ljudstvo in se redno uvrščamo na svetovni rep podjetniških pričakovanj (GEM). Pri tem moramo opraviti z dvema zablodama. Menedžersko upravljanje na temelju številk je zgodovina, politično vodenje na podlagi strahu in manipulacij pa ne deluje več. Potrebujemo torej nova orodja medsebojnega sodelovanja politike in biznisa.

Vlada potuje po poslovnih provincah in stavi na podjetniške gazele, kar je v osnovi dobro, toda hkrati z reformnim kaosom povzroča institucionalno nestabilnost in nespretno prikriva svoje politične cilje na gospodarskem področju. Preprosto ni jasnih pravil iger. Ne vemo, kakšen bo makroekonomski okviri poslovanja, ni jasno, kaj bo z zbornicami in socialnim dialogom, ne vemo, kako optimalizirati sistem upravljanja podjetij. Vedno bolj zmuzljivi odgovori politikov in slabo prikrivanje reformnih in volilnih obljub pa so slaba popotnica političnemu zaupanju in ekonomski stabilnosti.

Toda če želimo uspeti, moramo biti drugačni. Ustvariti moramo sproščeno družbo ustvarjalnih ljudi, čim bolj stabilne makroekonomske in institucionalne razmere gospodarjenja ter vzbuditi medsebojno zaupanje z odkritim sodelovanjem, brez lažnih obljub in dvojnih iger. Madžarska je ponudila ogledalo. Toda ali bomo v njej spoznali del svoje podobe?!