Zbor za nestrpnost

Zbor za republiko je v sodelovanju z Zborom za Ljubljano in v koprodukciji z Arharjevim volilnim štabom v torek popoldne priredil takšno odprto, pomembno, prelomno javno tribuno. Po zgledu množice podobnih srečanj, kakršna so pred dvema letoma preplavila Slovenijo. A kljub kot čebelica marljivemu Petru Jambreku, neformalnemu predsedniku neformalnega Zbora za republiko, navdihujočega zanosa v ne ravno nabiti dvorani Slovenske filharmonije ni bilo zapaziti. Arhar si je prislužil nekaj aplavzov, nekaj so jih dobili tudi drugi razpravljalci, vzklikov in cepetanja z nogami pa tokrat v Ljubljani ni bilo.

Še največ odobravanja je požel Stane Granda, nepolitični predsednik nepolitičnega programskega sveta RTV Slovenija. Doktor zgodovine je v spopadu Arhar vs. Janković prepoznal globoka ideološka nasprotja apokaliptičnih razsežnosti. Po njegovem se v Ljubljani odloča o prihodnosti Evrope. Pa čeprav samo metaforično. Na eni strani je namreč tranzicijski tajkun, ultrakapitalist, na drugi moralen človek širokih vrednot. Volilci bodo izbirali med trgovcem, ki izžema kupce in dobavitelje ter zase kuje umazan dobiček, in med človekom, ki bo služil mestu, Sloveniji in vsej Evropi. V Ljubljani se bodo volilci spoprijeli z usodnim moralnim vprašanjem. O biti ali ne biti. O demokraciji in tranzicijskem kapitalizmu. "Ne, Ljubljana ne potrebuje trgovca," je Granda zažugal s prižnice, poslušalci pa so mu pritrdili. Nočemo tranzicijskega tajkuna, želimo poštenega in sposobnega strokovnjaka. Zdi se, da se je v dvorani le redko kdo vprašal, kakšna je pravzaprav moralna razlika med trgovcem in bankirjem, med človekom, ki je izžemal kupce, in človekom, ki je privijal obresti. Granda in avditorij so odgovor na vprašanje o svetli prihodnosti Ljubljane že poznali.

Še huje od Grande pa se je spozabil Marko Pogorevc. Nekdanji šef policije in varnostnik na Mobitelu je po orisu varnostnih razmer v Ljubljani, ki jo med drugim ogrožajo nekateri turisti s priložnostnimi tatvinami, dodal, da zanj kot volilca ni nepomembno, da bi imeli v Ljubljani takšnega župana, ki bi s ponosom in z veseljem vzkliknil: "Sem ljubljanski župan." Za Pogorevca je poleg tega pomembno še nekaj drugega. Ljubljanski župan bi moral zraven svojega vzklika zapeti še "tisto lepo Ipavčevo Slovenec sem!". Hja, s ponosom reči smem, da je Arhar ravno toliko Ljubljančan, kot je Janković Slovenec, in da v Ljubljani nismo v drugi polovici osemnajstega stoletja, ko so ljubljanske župane izbirali predvsem po tem, ali raje govorijo slovensko ali nemško. Ljubljana pač še dolgo ne bo multikulturni Los Angeles, kjer je v boju za županski prestol na grozo ameriških nacionalistov zmagal Antonio Villaraigosa, demokrat mehiškega rodu.

Po dveh urah, malo po sedmi zvečer, je bilo površnega razpredanja o prihodnosti prestolnice konec. Uglajeni Jambrek je pojasnil, da se žal bliža koncert in da se mora dvorana izprazniti. Jambrek se ni motil, ob pol osmih se je v Slovenski filharmoniji resnično začel koncert za harfo, le da je potekal v mali dvorani in ne v tisti, kjer je zasedal desničarski zbor. Drži pa, da se je županskemu kandidatu Arharju mudilo na Kolodvorsko, kjer se je ob osmih začelo televizijsko soočenje med ljubljanskimi županskimi kandidati. Potekalo je, jasno, v živo.

In še nekaj. Peter Jambrek je znova ponovil, da je Zbor za republiko ali pač njegova izpeljava Zbor za Ljubljano odprta druščina, kamor so vabljene vse stranke, različne iniciative različnih pogledov. Zgodovina Petra Jambreka postavlja v čuden položaj. Zbor za republiko je pred državnozborskimi volitvami podprl stranke, ki so potem prevzele oblast. Po volitvah so republikanci napovedali, da bodo do dela nove vlade enako kritični, kot so bili do dela stare. Kritik v dveh letih ni bilo slišati, je pa Zbor za republiko podprl vladni načrt reform javne RTV. Zbor za republiko se prav tako ni oglasil, ko je v Sloveniji potekala ognjevita, takrat se je tudi zdelo, da usodna, razprava o davčnih reformah. Republikanci so molčali, oglasili pa so se šele sedaj. Pred lokalnimi volitvami. In si na njih izbrali predsedniškega/županskega kandidata, ki ga podpirajo tri vladne stranke. Ne, zbor ni široko civilno gibanje, pač pa interesno politično združenje desne politične provenience. In zaradi izjav nekaterih njegovih podpornikov je težko trditi, da je odprt, strpen in evropski.