Reforma za leto 2008

Fiskalna politika je dobila zadnji teden domala tragikomične razsežnosti. Po spodleteli davčni reformi se je začelo politično zapletati tudi pri napovedih letošnjega proračuna in oceni celotne dolgoročne vzdržnosti javnih financ. Javno finančno stanje ni namreč nikakršna vojaška skrivnost, temveč predmet javnih razprav in demokratičnih procedur. Zakaj je torej prišlo do spektakularnega spora med finančnim ministrom in vladnim uradom za makroekonomske analize? Gre zgolj za politično nerodnost, proceduralne zaplete pri pripravi proračuna ali za sistemsko zadrego vlade na makroekonomskem področju? Žal odgovor ni preprost in ima ekonomsko-tehnične, politično-ekonomske in povsem politične razsežnosti.

Nove članice so se dve leti po vstopu v EU znašle v podobnih politično-ekonomskih težavah. Ekonomske reforme so povsod zastale, politično so zlasti Poljska, Češka, Madžarska in tudi Slovaška povsem omrtvičene. Gospodarska rast je relativno velika, podjetniški sektor zdrav, toda konkurenčnost ogrožata neučinkovit javni sektor in slabo delovanje pravne države. Vlade so po vstopu v EU popustile in začele delati napake pri vodenju ekonomskih politik. Prišli sta prvi dve opozorili. Na eni strani kopičenje strukturnih proračunskih primanjkljajev in ogrožanje vzdržnosti javnih financ, na drugi poslabšanje poslovne klime in povečana volatilnost kapitalskih trgov. Oboje meče mračne sence na ekonomsko podobo novih članic EU.

Slovenijo tudi načenja podobna reformska utrujenost in institucionalno zasičenost. Ko bo padla še zadnja velika evropska spodbuda in že tri leta delujoči program makroekonomskih usmeritev ob sprejemu evra, bodo težave na fiskalnem področju podobne kot drugod. Vlada očitno ne razume niti nevarnosti dolgoročne vzdržnosti javnih financ niti prociklične narave strukturnega salda javnih financ. Njena temeljna napaka je, da vso pozornost posveča davkom in ne javnim izdatkom, da cilja želeni proračunski primanjkljaj in ne stabilnosti in uravnoteženosti javnih financ.

Nauk je preprost. Vladni makroekonomski ukrepi so slabi, če vlada nima pokritja za nameravano znižanje davčnih bremen v znižanju javnih izdatkov. Za sedaj ponuja zgolj prerazdeljevanje davčnih virov. To pa ne koristi niti gospodarstvu in še manj socialni državi. Četudi bo v letu 2007 še prikrila in obvladovala grozeči proračunski primanjkljaj, bo morala v letu 2008 poseči po višjih posrednih davkih (DDV) ali pa znižati javno porabo, če bo želela ostati znotraj priporočenih evropskih finančnih okvirov. Vladna fiskalna politika že na kratek rok deluje destabilizacijsko, zato je politično vedno bolj problematična. S tega vidika je vmesno opozorilo, ki ga je predsedniku vlade in finančnemu ministru posredoval vladni urad za makroekonomsko analizo, povsem upravičeno. Že srednjeročna vzdržnost slovenskih javnih financ je na temelju tekočih vladnih politik in načrtovanih proračunskih gibanj vse bolj ogrožena. Zato z ukrepanjem ne bi smeli odlašati.

Drugi sporni element so očitno številke in makroekonomske ocene prihodnjih gibanj javnofinančnih prihodkov in odhodkov. Novembra leta 2003 je Svet EU sprožil postopke proti Nemčiji in Franciji zaradi prevelikega proračunskega deficita, kot ga je dovoljeval Pakt za stabilnost in rast. Nastal je resen spor med evropskimi institucijami in vladami obeh vodilnih držav EU, kako pravilno napovedovati proračunske spremembe. Očitno je nastala napaka med ex post presojo fiskalnih ukrepov na ravni EU in ex ante ocenami proračunskih gibanj obeh vlad. Ekonomska analiza, ki jo je napravil direktorat za ekonomske in finančne zadeve pri EU (2005), pa je pokazala, kako zadnjih deset let evropske vlade sistematično precenjujejo potencialno gospodarsko rast in podcenjujejo ciklično prilagajanje svoje fiskalne politike. Tako so očitno najlažje prikrile svoje težave s proračunskim deficitom in zastoje pri ekonomskih reformah. Nemška kanclerka Angela Merkel je v začetku letošnjega leta odkrito priznala, kako sejejo lažni optimizem, le da je bila njena usoda vsaj za sedaj politično drugačna od madžarskega premiera Ferenca Gyurcsanyja.

Slovenske težave so podobne narave. Gre za različne ocene potencialnega BDP in sposobnosti izločanja ciklične komponente iz uravnavanja strukturnega javnofinančnega salda, ki zahteva drugačno fiskalno politiko. Finančno ministrstvo je torej sistematično preveč optimistično in deluje precej zavajajoče, zato je spor nastal celo znotraj vladnih analitičnih ocen. EU priporoča drugačno normativno rešitev. Fiskalne ocene naj pripravijo neodvisne institucije, kot na primer WIFO v Avstriji, in tudi naš IER je pred mesecem z neodvisno oceno presekal gordijske vozle glede izračunov davčne reforme. Imeti moramo več hkratnih ocen fiskalne podobe Slovenije (vlada, BS, neodvisen ekonomski institut), ki zagotavljajo pravo ex post presojo in dobro načrtovanje prihodnosti. Sedanja številčna improvizacija MF in spor z UMAR sta torej z evropskega zornega kota povsem zgrešena.

Morda pa ju lahko pojasnimo s povsem političnega vidika. Politične analize dokazujejo, da je za fiskalno stabilnost najbolje, če jo vodi politično neodvisen finančni minister. Bolj ko je v ta proces vmešana strankarska politika, hitreje države drsijo v finančni kaos, manj ko je neodvisnih presoj, več je fiskalnih zavajanj. Tudi slovenska fiskalna politika je postala plen strankarske preračunljivosti in obračunavanja. V ozadju zadnjih zmešnjav zato ni konflikt med zaletavimi mladimi reformisti in modrim finančnimi ministrom, kot razlagajo nekateri, temveč pritajen konflikt med Janšo in Bajukom. Ves politični kvas zadnje afere izhaja od tod, na tehtnici niso lokalne volitve, temveč volilno leto 2008. Janša je po dveh letih predvsem ujetnik lastne koalicije, ta pa se podobno kot leta 2000 pod kratkim Bajukovim vodstvom vse bolj potaplja v ekonomsko močvirje.

Na srečo je ekonomija bolj robustna in prilagodljiva kot politika. Zato tudi opozicija najverjetneje ne bo izkoristila ponujene priložnosti, razen če spet ne bo dobila že servirane kuhane žabe. Nesreča za državo pa kljub temu ostane. Politične elite se namreč nikoli ničesar ne naučijo, niti iz lastnih zablod niti iz napak drugih.