Od kirurga do župana

Direktor bolnišnice sem že enajst let in večino strateških ciljev, ki sem si jih zastavil, sem dosegel. Z razvojem kardiokirurgije smo postavili solidno podstat, ki je pripeljala do razvoja medicinske fakultete. Že tretje leto uspešno dela, sedaj pa pričakujemo še naziv klinični center za mariborsko splošno bolnišnico. To nas bo v strokovnem smislu postavilo ob bok podobnim institucijam v prestolnici. S tem je razvojni ciklus v bolnišnici končan, povezan je tudi s kakovostnim finančnim razvojem bolnišnice, zato je to okvir, ki me je napeljal, da bi lahko s podobnimi prijemi kandidiral tudi za položaj župana.

Pri kandidaturi vas podpira predsednik parlamenta France Cukjati.

Ja, bila sva sošolca, skupaj sva začela študirati medicino. Napisal mi je pismo podpore, vendar ta podpora nima političnih, ampak prijateljske korenine.

Iz ljubljanske perspektive ste znani kot zdravnik, ki je premieru Janši operiral kilo. Sta se poznala že pred posegom?

Ja, s premierom se poznava že petnajst ali dvajset let. Ste me presenetili z vprašanjem. Moram premisliti, ja, mislim, da sva se prvič srečala že leta 1985 ali 1986, ko je prišel v Maribor in v okviru ZSMS predaval o civilnem služenju vojaškega roka.

Ste ga torej lani operirali na podlagi starega poznanstva?

Večkrat sem že povedal, da je bila operacija, ki jo je potreboval predsednik vlade, takšne narave, da bi jo lahko opravili v katerikoli slovenski bolnišnici. Verjetno je bila njegova osebna odločitev, da se da operirati prav v Mariboru, mi je pa telefoniral in sva se dogovorila za operacijo.

Premier je prišel iz Ljubljane v Maribor. Kaj pa drugi pacienti? Ste tudi nasploh v tekmi za paciente?

Brez dvoma se v zdravstvu pojavlja tekmovalnost. Zdravstvo v razvitem svetu postaja posel, pri katerem sodelujejo tudi bolnišnice. V Sloveniji je ta tekma manj izražena. K nam prihaja na operacije na primer kar nekaj Primorcev, tudi zaradi krajših čakalnih dob, in tudi pacienti iz držav nekdanje Jugoslavije. Vendar pa bolnišnica Maribor deluje predvsem kot bolnišnica svojega mesta in regije. Glede na velikost nismo sposobni razvijati vse stroke do perfekcionizma in odličnosti. So pa nekateri segmenti, kjer smo vodilni v Sloveniji, v kardiologiji, fertilizaciji in vito in abdominalni kirurgiji.

Ste zagovornik zamisli o merjenju kakovosti kirurgov in specialistov, tako da bi se pacient lahko odločal, pri katerem se bo operiral?

Nisem le zagovornik, ker sem direktor bolnišnice, skušam uveljavljati sistem kakovosti v naši bolnišnici. Zato smo že vpeljali sistem preverjanja, nekakšno notranjo kontrolo kakovosti. Če bo imel bolnik možnost izbire med bolnišnicami, bo izbral tisto, ki je najboljša.

Leta 1997 ste na začetku mandata dali narediti anketo o prijaznosti do bolnikov. Če postanete župan, ali boste najprej naredili anketo o prijaznosti mestne uprave do meščanov?

Tudi z mestno upravo je podobno kot z bolnišnico. Občina ni sama sebi namen in eden od elementov bo pregled stanja, kar zadeva zadovoljstvo občanov z mestno upravo. Kolikor vem, sta bili ena ali dve anketi letos na mestni upravi že narejeni, vendar le na manjšem vzorcu.

Kaj to praktično pomeni: delo mestne uprave v popoldanskih urah in ob sobotah?

Z vprašanjem ste me prehiteli, ta hip še nisem preučil delovne zakonodaje, na vsak način pa to pomeni drugačen odnos do občana. Tak princip je prinesel sadove v bolnišnici. Bi pa pri tem povedal, da je treba ugotavljati tudi zadovoljstvo zaposlenih in njihovo identifikacijo z občino.

Kaj bi postavili kot kardinalni županski načrt?

Glavni strateški cilj bi bil mesto Maribor opredeliti in usposobiti kot evropsko primerljivo središče, ki bo odgovorno za razvoj samega mesta in okolice ter severovzhodne regije kot celote. V nekaterih segmentih se to že kaže, naj omenim samo razvoj univerze, zdravstva, ne nazadnje smo dobili nadškofijo. V drugih segmentih, kot so komunala, gospodarstvo, sociala, šport, pa bo to treba še vzpostaviti.

Zamisel o regijskem središču se lepo sliši, vendar jo zagotovo zagovarja tudi sedanji župan. Kakšne so vaše konkretne strategije, s katerimi bi to dosegli?

Seveda ne prihajam brez podrobnejših strateških usmeritev. Omenil sem že komunalo in gospodarstvo. Eden izmed elementov je tako imenovano zasebno-javno partnerstvo. V bolnišnici smo preskusili enega izmed načinov združevanja kapitala z javnim interesom, ko smo pri bolnišnici zgradili javno parkirno hišo.

Tudi v Ljubljani so pred Kliničnim centrom dali zgraditi veliko parkirno hišo, a je nesramno draga. Kaj je korist takšnega sistema?

Moram povedati, da so v Ljubljani ravnali drugače. Tam ne gre za zasebno-javno partnerstvo, ampak - kolikor vem - za prodajo zemljišča, kjer je zasebni investitor zgradil parkirno hišo po tržnih tarifah, tako za parkirno uro plačate 400 tolarjev, mesečna parkirnina pa je 35.000 tolarjev. Pri nas smo ravnali drugače, saj zemljišča nismo prodali, ampak smo zanj razpisali stavbno pravico. To bi se preprosto reklo, da lastnik zemljišča razpiše pravico, da nekdo drug na njegovi zemlji zgradi svojo zgradbo in jo kasneje eksploatira za različne namene oziroma gospodarske dejavnosti. V tem kontekstu je ohranjen javni interes, saj se ohranja vpliv lastnika - bolnišnice. Pri nas je parkirna ura 200 tolarjev, mesečno parkiranje pa 7500 tolarjev.

Kje je ključ do bolj simpatične cene?

Ključ je v pravni obliki posla, saj smo mi še naprej solastniki. Ključ je v kakovostno pripravljeni pogodbi, moram se pohvaliti, da smo angažirali vse slovensko pravno znanje, tistega s pravne fakultete v Mariboru in v Ljubljani. Ta cena 200 tolarjev na uro je fiksirana v klavzuli ekonomsko primerljive cene v Mariboru. Samo vračanje parkirne hiše pa je tempirano na triintrideset let.

Po triintridesetih letih postane bolnišnica lastnik parkirne hiše?

Točno tako, seveda pa se lahko v vmesnem času odločimo za drugo pogodbo, saj ne verjamem, da bo čez triintrideset let interes bolnišnic, da se ukvarjajo s paramedicinskimi dejavnostmi, kot so energetika, parkiranje, kurjava, kuhinja in tako dalje.

Če bi postali župan: na katera področja bi ta princip razširili?

To se lahko razširi na komunalo, mirujoči promet, obnovo starega mestnega jedra in še marsikam.

Pred slabim desetletjem so se meščani borili zoper centralizem tedanjega ministra za okolje in energetiko Janeza Kopača, ki ni hotel postaviti sedeža holdinga slovenskih elektrarn v Maribor. Ste podpisali to zahtevo?

Ne spomnim se točno, ali sem podpisal ali ne, saj smo v Mariboru podpisovali različne peticije. Vaše vprašanje razumem v smeri svojega odnosa do prestolnice. Sem realist. Nič ne bo pomenilo, če bomo v Maribor preselili ministrstvo z nekaj zaposlenimi. S tem bomo povzročili samo ogromne logistične težave vladi, ne bomo pa rešili vprašanja ekonomske rasti, ki naj bi prišla iz zaposlitve številnih vladnih uradnikov v Mariboru. Potrebujemo državne institucije s tisoč ali več zaposlenimi, šele to pomeni, da državni uradniki živijo v Mariboru, tukaj tudi ustvarijo družine, trošijo denar in spodbudijo gospodarsko rast. Zato bo ta proces zelo počasen.

Koliko Mariborčanov se vozi na delo v Ljubljano?

Ta podatek smo že skušali dobiti, saj je tedenska migracija zelo velika. Na žalost ga še nismo dobili, bomo pa ga brez dvoma poiskali in pridobili v predvolilni kampanji. Tu je vsekakor tudi problem, da iz mesta odhajajo najsposobnejši kadri z različnih področij.

Zakaj niste vi nikoli - če izvzamem študij in specializacijo - odšli iz Maribora?

Človek ima vedno dva načina odnosa do okolice: ali ostane in si prilagaja okolico, v kateri živi, ali pa odide tja, kjer se mu zdi, da je okolica primernejša za njegovo delo in življenje. Sam sem po študiju medicine v Ljubljani ostal v Mariboru, pripadam Mariboru.

Ali kot potencialni župan razmišljate o prijemih, s katerimi bi zadržali ta kader, ki beži v Ljubljano?

To bi dosegli ravno z ustvarjanjem kakovostnih možnosti finančnega sodelovanja, z različnimi oblikami javno-zasebnega partnerstva. Ta pot je najhitrejša. Iluzorno je misliti, da bi lahko na primer preselili Zavod za pokojninsko varstvo v Maribor. Če deluje v Ljubljani in je toliko in toliko Ljubljančanov zaposlenih v njem, potem ga ne moremo premestiti v Maribor. Nemčija je imela drugačen razvoj. V mestu Flensburg ob danski meji izdelujejo prometna dovoljenja za vso Nemčijo; tako rekoč nič drugega ne delajo. Maribor ima perspektive v zdravstveni in šolski dejavnosti; kar se tiče industrije, bi se morali vpeti v mednarodne tokove. Standardizacija na primer v avtomobilski industriji je v Evropi zelo velika. V strojni industriji je veliko vlakov že zamujenih, toda proizvodnja nekega avtomobilskega dela v Mariboru lahko pomeni gospodarsko rast za vso regijo.

In kje nastopite vi kot morebitni župan v tem projektu?

Župan lahko nastopi samo pri odpiranju vrat. Pri kakovostnem in fleksibilnem ustvarjanju razmer za prihod industrije v Maribor.

Maribor, ki je drugo največje slovensko mesto, je prav šokantno skromen v moštvenih športnih, saj razen nogometašev nima moštva - ne košarkarjev, ne rokometašev, ne hokejistov - v elitni prvi ligi. Je to problem, ki vas zadeva?

Brez dvoma, vendar to ni glavni problem, je pa eden izmed problemov, ki mu je treba posvetiti pozornost.

Katere tekme obiskujete?

Seveda smučarske prireditve, kdaj pa kdaj grem na nogomet, drugače pa sem obiskovalec hokeja, ker ga igra moj najmlajši sin. Sem pa velik ljubitelj športa, ki ga v Mariboru ni - to so avto-moto dirke.

V vašem programu so green-field investicije, kar se sliši všečno, toda zakaj bi prišle ravno v Maribor?

Narediti je treba veliko glede imidža mesta, ki je sedaj predstavljeno kot zaspano mesto, kjer se nič ne dogaja. Sprememba imidža je seveda težka stvar, vanjo bi bilo treba pritegniti vse dejavnike v mestu. Vendar nekaj izkušenj z ustvarjenjem imidža splošne bolnišnice in medicinske fakultete že imam.

Pri imidžu bolnišnice vam je pomagal premier Janša.

Če se pride premier operirat v Maribor, to brez dvoma prispeva k imidžu bolnišnice. Je pa tudi drugo res, da če bi bila bolnišnica na slabem glasu, se premier ne bi prišel operirat. Imidža brez kakovostnega dela ni.

Ste županski kandidat, ki ima podporo SDS in tudi dela politikov Nove Slovenije. Ste, glede na to, da ste nestrankarski kandidat, vzpostavili stike tudi z LDS in SD?

Zavedam se, da je v mestu potrebno sodelovanje. Sem že vzpostavil stik z nekaterimi sedanjimi mestnimi svetniki iz teh strank. Sodelujem z vidnimi predstavniki mariborske politike iz večine strank. Rad bi poudaril, da primarni način mojega delovanja ne bo političen, moj pristop k problemom bi bil menedžerski. Bi se pohvalil, da imam nekaj prijateljev tudi v drugih političnih opcijah.

Tudi nekdanjega župana Križmana?

Brez dvoma. Tudi Petka, ki na listi LDS prav tako kandidira za župana. Pa še koga. Računam, da bo to sodelovanje ostalo tudi po volitvah.

Čeprav ste nestrankarski kandidat, vas izrecno podpira SDS. Kaj imate skupnega?

Slovensko pomlad. Če pojasnim svoj svetovni nazor: po vzgoji sem tradicionalno usmerjen, to pomeni, da mi veliko pomenijo vrednote, kot so slovenstvo, strokovnost, znanje, tudi religija, saj sem veren človek. Vendar ta ni v prvem planu.

V Mariboru govorite o džamiji, kadar omenjate mestno stavbo Telekoma. Ste naklonjeni ideji, da si tudi muslimanska in druge religije lahko prosto postavljajo božje hiše?

V Sloveniji je brez dvoma vodilna katoliška cerkev. Seveda pa me v mojem prepričanju prav nič ne ovira, da ne bi sprejel drugih religij: od islama, pravoslavja do protestantizma. Imam tudi prijatelje, ki so drugih veroizpovedi, nekateri so veliko dobrega storili Mariboru pri projektu mariborske fakultete. Po načinu delovanja sem operativno usmerjen, ko si prizadevam za rešitev problema, ne da medtem ustvarim še tri nove probleme.

Ste v osemdesetih letih spremljali Katedro, ki je bila v Mariboru najbolj alternativen časopis?

Ne, takrat sem bil naročnik Nove revije. Bi rekel, da intelektualno spadam v krog novorevijašev. Še danes jo berem in tudi Ampak.

V Mariboru vodi prek Drave tudi Titov most. Bo po vaši izvolitvi ohranil ime?

Če sem čisto odkrit, se z imeni trgov in ulic nisem ukvarjal. Mislim, da je to stvar komisije, ki je pri mestnem svetu. Osebno sem odprt za vse pobude, ki bodo sprejemljive za Mariborčane. Kakršnekoli že bodo.

V enem od intervjuju ste omenili, da vas pisanje časopisov kdaj razjezi? Katere vsebine?

Neresnice, ampak navadno ostanem tiho. Demanti je ali pa ni objavljen, predvsem pa ni nikoli objavljen s tako velikim naslovom, kot je bil članek.

Ko ste izbirali profesijo, ste se odločili za kirurga. Katero prizadevanje vas je vodilo v to izbiro?

Kirurgija je zelo konkretno delo, srečevanje s problemi, ki jih ne moreš odrivati, ampak jih rešuješ. To značajsko potezo sem uporabljal tudi v menedžmentu, kjer pa je razlika, da rešitev ni tako hitra kot pri kirurgiji.

Če boste župan, ali boste še operirali?

Ne, kirurški del mojega življenja bo s tem končan.

Kaj vaju druži z Lojzetom Peterletom, ki podpira vašo kandidaturo?

Skupaj sva šla na romarsko pot do cerkve v Malečniku. Poznava se že dolgo, srečevala sva se ob različnih priložnostih od osamosvojitve.

On premaguje raka z alternativno medicino, kako vi, ki ste zdravnik, gledate na njegovo zdravljenje?

Medicinci verjamemo v klasično zdravljenje, ki ima večstoletno zgodovino; sam predavam zgodovino medicine na medicinski fakulteti v Mariboru. Kot zdravnika, ki sem zdravil ljudi z rakom na debelem črevesju, so me težko oboleli pacienti večkrat vprašali, kaj če si poiščejo še poti do drugih zdravilcev. Pojasnil sem jim, zakaj zaupam v klasično medicino, in jim pustil svobodno odločitev.

So potem ozdraveli?

Spomnim se bolnikov, ki so se čez čas vrnili, ker ni bilo uspeha.

Govorice pravijo, da ste imeli štiri operacije na srcu, pri katerih so vam naredili obvode. Držijo?

Ne, nisem imel štirih, ampak sem jih imel pet. Pred štirimi ali petimi leti so me operirali prav tu, v splošni bolnišnici Maribor. Opravil sem rehabilitacijo, tako da tudi po tem uspešno vodim bolnišnico, predavam na fakulteti, operiram, zdaj pa celo kandidiram za župana.