Politizacija sodstva

Pred tremi tedni je za tipkovnico sedel Gregor Collauti, sodnik ljubljanskega okrožnega sodišča. Svoje pismo je začel z uradnim, suhoparnim naslovom, pisanje, namenjeno sodnemu svetu in Sodniškemu društvu, je naslovil kot Zaprosilo za mnenje. Uradnemu začetku so sledili tile stavki: "V dnevnem tisku sem zasledil javno podporo treh sodnikov, dano kandidatu za politično funkcijo." Collauti je imel v mislih oglase Zbora za Ljubljano, ki so v občutku odgovornosti do glavnega mesta in v dobro Ljubljane podprli Franceta Arharja za župana, v svojem pismu pa se je malce zmotil, podpore niso podpisali trije, pač pa pet vrhovnih sodnikov. "Do navedene javne podpore sem bil prepričan, da je takšno opredeljevanje nezdružljivo s sodniško funkcijo, posebej po kodeksu sodniške etike," je pismo nadaljeval okrožni sodnik in nato cenjene naslovnike zaprosil "za mnenje oz. stališče, ker bi tudi jaz in nekaj ostalih sodnikov želeli podati javno podporo kandidatom za politične funkcije na bližnjih lokalnih volitvah". Iz pisma ni jasno, ali je sodnik s kolegi resnično mislil kandidirati na volitvah, ali pa je šlo zgolj za cinizem, provokacijo jeznega pravnika, ki se mu zdi podpora kandidatov nesmiselna, neprimerna, škodljiva za ugled sodne veje oblasti.

Nekaj stavkov in pet podpisov je v sodni veji oblasti povzročilo pravi vihar. Sestal se je sodni svet, sestal se je svet za sodniško etiko pri slovenskem sodniškem društvu, iz sodniškega društva je odstopil eden izmed podpisnikov. Nekateri pa so tudi molčali, molčal je kandidat za župana, molčal je pravosodni minister, pa vladne stranke, ki so podprle Arharja, molčali so tudi štirje izmed petih podpisnikov iniciative za boljšo Ljubljano. Zadrega je razumljiva. Ali so lahko vrhovni sodniki politično aktivni? Ali lahko javno in odločno na predvolilnih plakatih podprejo svojega kandidata? Ali lahko sodniki, člani sodne veje oblasti, kot funkcionarji kandidirajo za politične funkcije in hkrati pišejo sodbe v imenu ljudstva? In jasno, ali so sodniki še vedno nepristranski, objektivni, če na volitvah javno, z imenom, priimkom in svojo funkcijo, podprejo političnega kandidata, pozneje pa o njem ali o ljudeh, ki so z njimi ali pa z idejo, ki jih ta posameznik ali pa politična stranka zastopa, povezani, odločajo v sodniških togah? Odgovor na ta vprašanje je razmeroma preprost. Ne, če z imenom in funkcijo podprejo točno določenega politika, so težko nepristranski.

A lepo počasi, najprej osnovna dejstva. Pod podporo Franceta Arharja sta se podpisala nogometaša, pa ministri in ščepec zgodovinarjev. Tam najdemo tudi filozofa, podjetnika, celo dva župnika in gimnazijskega ravnatelja. Franceta Arharja skratka podpira široka množica uglednih posameznikov, različnih poklicev in profilov, objavljeni oglas pa je gotova dobra predvolilna poteza, ki naj bi županskemu kandidatu dala legitimnost. Med podpisi je sicer tudi nekaj pravnikov, nekaj odvetnikov, in kot že rečeno, pet vrhovnih sodnikov: Mitja Deisinger, Jože Petrič, Janez Vlaj, Barbara in Jan Zobec.

Hop, na drugo vejo

Podpisovanje pod "neodvisnimi" kandidaturami "neodvisnih" kandidatov v Sloveniji ni nič novega. Tudi Zorana Jankovića je podprla četica neodvisnih. Med njimi Lojze Ude, ki je bil do leta 2002 ustavni sodnik republike Slovenija, trenutno pa ne opravlja sodniške funkcije. Zgodovina nas uči, da sta leta 1997 Milana Kučana podprla dva ustavna sodnika. Ciril Ribičič, ki je bil takrat še poslanec, ustavni sodnik je postal kasneje, in Ivan Kristan, ki je bil za časa Jugoslavije zvezni ustavni sodnik. Ne eden ne drugi v času podpisa politične iniciative nista bila sodnika. Od sodnikov sta leta 1992 Kučana podprla tudi Miram Škrk in Boštjan M. Zupančič, a tudi onadva pred več kot ducat leti še nista opravljala funkcije sodnika. Sodniških podpisov pod politično kandidaturo doslej skorajda ni bilo. Eden izmed redkih tovrstnih podpisov je tisti iz leta 1994, ki ga je pod iniciativo za ljubljanskega županskega kandidata Franceta Bučarja prispeval sodnik Jože Petrič. Ta se je sicer dvanajst let kasneje podpisal tudi pod politično podporo za Arharja. Sodniki so se tudi sicer izogibali javnim političnim podporam. Načeloma. Bile pa so tudi izjeme. Recimo Peter Jambrek, ki ga je bilo opaziti med množico, ki je pomladi 1994, v času Depale vasi, po ljubljanskih ulicah podpirala Janeza Janšo. Jambrek je bil takrat predsednik ustavnega sodišča, resnici na ljubo pa je treba priznati, da Jambrek svojih političnih stališč od leta 1994 ni bistveno revidiral.

OK, zakaj je neprimerno, če sodnik kot funkcionar da javno podporo svojemu županskemu kandidatu? V demokratični Sloveniji je oblast ločena na tri dele. Na eni veji sedi vlada, na drugi parlament, na tretji, veliki, močni, najbolj neodvisni pa sodniki. Ti naj bi sodili po zakonih, neodvisno od svojega političnega prepričanja ali pač kakšnih drugih preferenc. Omenjeno seveda ne pomeni, da sodniki ne smejo imeti svojega političnega prepričanja, svetovnonazorskih preferenc, lastnega mišljenja. Ravno nasprotno, njihov vrednostni sistem je osnova za tehtanje zakonskih paragrafov in iskanje najboljših rešitev v kolizijah različnih zakonskih interpretacij. In čisto naravno je, da so eni sodniki malo bolj konzervativni, drugi malo bolj liberalni, tretji pa tičijo nekje na sredini. A javna politična podpora aktivnega sodnika je nekaj povsem drugega.

133. člen ustave nas uči, da sodniška funkcija ni združljiva s funkcijami v drugih državnih organih. Kar je seveda logično, sodnik ne more biti hkrati predsednik vlade in poslanec največje stranke, v tem primeru ne bi šlo za demokracijo, pač pa za totalitarizem. Podrobneje prepoved določa in omejuje 40. člen zakona o sodniški službi, kjer je zapisano, da sodnikom, če so že izvoljeni na vidnejše državne funkcije, sodniški status miruje. Državi je namreč v interesu, da lahko vrhunski pravni strokovnjaki prevzamejo vlogo vidnejšega funkcionarja in da se pozneje, če tako želijo, pač vrnejo na svoj izhodiščni položaj. Tako je bil recimo namestnik varuha človekovih pravic Aleš Butala nekoč sodnik in vodja civilnega oddelka višjega sodišča v Ljubljani, trenutno pa mu funkcija miruje. Sodniki so sicer lahko člani političnih strank, a v organih političnih strank, v nasprotju s policisti in vojaki, ne smejo delovati. Sodniki prav tako ne smejo biti notarji, lahko pa opravljajo pedagoško in znanstveno delo.

Zgodba o aktivni javni politični podpori je vendarle malce drugačna. 23. člen slovenske ustave, v delu, namenjenem človekovim pravicam in svoboščinam, govori o pravici do sodnega varstva, govori o tem, da ima vsakdo pravico, "da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče". Ustava govori o neodvisnem in nepristranskem odločanju. Je peterica sodnikov z javno politično podporo ogrozila neodvisno in nepristransko odločanje? Verjetno ne, a se je temu resno približala, pokazali so politično pristranskost. Ljubo Bavcon pojasnjuje: "Ravnanje nekaterih sodnikov seveda še ni neposredna in konkretna kršitev človekove pravice, o kateri govorimo, ni pa dvoma, da pomeni resno ogrožanje." V javnosti morajo sodniki namreč uživati ugled objektivne nepristranskosti in javna politična podpora takšno nepristranskost postavlja v nenavaden položaj. Zadržano mnenje o sodnikovih podpisih imajo tudi drugi pravniki. Recimo Miro Cerar in Rajko Pirnat, pa tudi Matevž Krivic. Odločitvi je aplavdiral le republikanski Klemen Jaklič, kar pa ni presenetljivo. Jaklič je namreč večkrat podprl vladno koalicijo, njegovo ime pa je najti tudi med množico podpisnikov podpore Arharjevi kandidaturi.

Zgolj za medklic, morda je naključje, ali pa tudi ne, da so trije izmed petih podpisnikov, Deisinger, Petrič in Zobčeva, spisali sodbo, v kateri so poslanca SDS Pavla Ruparja oprostili suma zlorabe uradnega položaja, ko je iz občinskega proračuna plačal zasebno tožbo. Rupar je bil oproščen, ker je po mnenju sodnikov dejanje storil v pravi zmoti. Nenavadna sodniška odločitev je imela pred časom velik odmev v strokovni in laični javnosti, že omenjeni Bavcon pa je v Pravni praksi napisal dolg prispevek, v katerem je utemeljeno zavrnil argumentacijo velikega senata. Med drugim se je Bavconu zapisal tudi stavek, da se je v tej zadevi zvrstilo veliko zelo različnih in kontroverznih stališč, in dodal, da domneva, "da oprostilne sodbe oz. obsodilne sodbe niso plod političnih simpatij ali antipatij do obtoženega P. R., temveč različnih, lahko tudi napačnih, a vendarle na stroki temelječih stališčih". Čisto možno je, da je prijazna strokovnjakova domneva zaradi sodniške podpore politični kandidaturi, ki jo podpira stranka oproščenega Ruparja, napačna.

Zgodba o sporni podpori je še bolj zoprna. Kodeks sodniške etike namreč eksplicitno govori o načelu nezdružljivosti sodniške funkcije, o tem, da ta ni uveljavljena, če "bi sodnik nastopal v prid politične stranke ali samostojnega kandidata za politično funkcijo ali če bi javno podpiral kandidata politične stranke ali samostojnega kandidata". Na kodeks sodniške etike se je skliceval tudi sodni svet, ko je odgovarjal na pismo sodnika Collautija. Pet sodnikov je političnega kandidata podprlo kljub temu, da takšna dejanja eksplicitno odsvetuje kodeks sodniške etike, mala bela knjižica, ki bi jo moral imeti vsak sodnik v svoji omari.

"Politizacija spolitiziranega" sodstva

Izmed vseh petih je svojo odločitev obrazložil samo Jan Zobec, ki je v Delu zapisal, da podpore niso namenili kandidatu osebno, "pač pa tistemu, kar pri njem zaokrožujejo vrednote pravne kulture". V njegovih programskih tezah naj bi bilo več pravne kulture kot pri drugih. Zobec je med drugim zapisal tudi trditev, da je javno odkritje nazorske usmeritve sodnikov pot, da se sodstvo znebi očitkov, "da je rdeče".

Zobčeva trditev je problematična. Razumen opazovalec se namreč težko strinja s tem, da je sodstvo samo rdeče. Je dokaz dejstvo, da sodniki niso obsodili Ribičiča? Težko, morda niso krivi sodniki, pač pa tožilci in kriminalisti, ki niso znali zbrati prepričljivih dokazov za začetek preiskave. Je dokaz dejstvo, da so sodniki oprostili domnevne napadalce na poslanca in eksnovinarja Mira Petka? Težko, tožilci procesa niso speljali do konca. Kaj potem? Je dokaz, da je sodstvo samo rdeče, dejstvo, da je nekdanji ustavni sodnik sedel v desni vladi, da generalna tožilka pripada desni politični osi in da je nekdanji ustavni sodnik malteški vitez? Nekoč vsi sodniki pač niso sedeli v partiji in tudi danes je med njimi marsikdo, ki ima bolj črn kot pa rdeč pogled, kar je seveda popolnoma razumljivo in popolnoma prav.

A Zobčeva trditev je zanimiva še z enega stališča. Tezo, da so sodniki rdeči, kot lajtmotiv ponavljata vladajoča elita in premier Janeza Janša. Zadnjič je recimo Janša v intervjuju za Demokracijo razpredal misel o tem, da je nekdanja enopartijska oblast ohranila svojo moč in vpliv med sodniki, trdil je, da prava normalizacija sodstva še ni uspela in da je nova vlada šele na začetku poti razgradnje stare, rdeče, udbovske mreže znotraj sodnega sistema. In jasno, politika z nekaterimi zakonskimi rešitvami že napada neodvisnost - vsaj tako trdijo sodniki - sodne veje oblasti. Recimo z reformo sodniških plač ali pa z morebitno spremembo sestave sodnega sveta. Pri slednji sicer obstajajo prepričljivi argumenti o tem, da imajo v njem sodniki preveliko moč.

Če že držijo Zobčeve ocene o očitkih rdečih sodnikov, je pot, ki jo je ubrala peterica, popolnoma napačna. Izpod domnevno rdečega sonca vodi v temno, črno noč. Nič ni narobe, če so sodniki javno razkrili svojo svetovnonazorsko prepričanje, napačen je način, da so to naredili z etično sporno in vprašljivo podporo županskemu kandidatu. Ali kakor je v Delu zapisal Matevž Krivic, "sodniki naj svojo nazorsko in politično opredelitev javno izražajo drugače, ne z dnevnim političnim opredeljevanjem do česar koli, tudi do kandidatov za politične funkcije seveda ne".

Janez Drnovšek bo moral v naslednjih mesecih zamenjati skoraj celotno posadko ustavnega sodišča. Morda bo kdo izmed novih ustavnih sodnikov tudi član Arharjeve peterice. Čisto možno je, da bo izbira tega sodnika strokovno upravičena, celo svetovnonazorsko uravnotežena, vendar bo v tem primeru, četudi po krivici, na selekcijo padel sum političnega kadrovanja. Arharjeva peterica si je z javno podporo naredila medvedjo uslugo. Sebi. Politiki, kandidatu, ki ga podpirajo, in sodstvu, ki ga s svojim dejanjem zastopajo. Institut neodvisnega sodnika je bistveno bolj pomemben kot pa še ene županske volitve v nekem slovenskem mestu.