Zver v zalivu

"V Sloveniji prevladuje občutek, da terminalov v Tržaškem zalivu ne bo? Jaz pa se bojim, da bomo pred koncem leta dobili kopenskega in morskega ..." Giorgio Jercog, koordinator Odbora za varstvo Tržaškega zaliva, ki se že več mesecev bori proti načrtovanim gradnjam, ne skriva zaskrbljenosti. Prepričan je namreč, da se v "visokih sferah" vztrajno ukvarjajo z obema projektoma in zavajajo prebivalstvo z netočnimi informacijami. Tako da bodo naposled lahko prevladali interesi tistih, ki bi radi Tržaški zaliv spremenili v pomembno energetsko središče.

Resnici na ljubo je vzrokov za zaskrbljenost kar nekaj, čeprav morda na prvi pogled ni tako. Deželna vlada Furlanije - Julijske krajine je na primer konec poletja opozorila španski družbi Endesa in Gas Natural, da sta njuna načrta za plinska terminala v Tržaškem zalivu v marsičem pomanjkljiva. Riccardo Illy in njegovi odborniki so tako vsaj delno sprejeli pomisleke, na katere so v minulih mesecih neutrudno opozarjali ekologi iz Italije in Slovenije. Dežela je poudarila formalno plat: predstavljena načrta naj ne bi povsem spoštovala italijanskih in evropskih zakonov, ki predvidevajo utemeljitev posameznih tehničnih izbir in od načrtovalca zahtevajo, da predloži tudi druge možnosti. Njen predsednik Riccardo Illy pa je v isti sapi pojasnil, da bo dežela tako ali drugače še pred koncem leta odločala o obeh načrtih (torej ne glede na to, kakšna dopolnila ali zagotovila bo prejela od španskih načrtovalcev). Kot je znano, so se občine od Gradeža do Milj izrekle proti obema uplinjevalnikoma, enakega mnenja so bili na slovenski Obali in celo v slovenskem državnem zboru, vendar to deželnega predsednika ne moti. Vsaka uprava je suverena, je poudaril Illy, zato bo tudi deželna uprava odločala samostojno. "Osebno upam, da bo Furlanija - Julijska krajina dobila vsaj en uplinjevalnik."

Da se predsednik Illy ne šali, je bilo razvidno tudi iz polemike z italijanskim okoljskim ministrom Alfonsom Pecorarom Scaniem. Ta je namreč dejal, da potrebuje Italija v najboljšem primeru štiri uplinjevalnike, najprimernejše lokacije zanje pa naj bi bile že določene: Rovigo, Brindisi, Reggio Calabria, Livorno. O Trstu torej ne duha ne sluha, to pa predsedniku Illyju ni šlo v račun: ministrove omejitve je označil za "sovjetske" in v isti sapi spomnil, da je evropski energetski trg liberaliziran. Nihče ne more omejevati energetskega razvoja, za numerus clausus tu ni prostora.

Resnici na ljubo je ministrovo željo po omejitvi števila uplinjevalnikov podprla tudi italijanska tako imenovana "režijska kabina za energetiko", ki je prvič zasedala konec poletja. Ministrski predsednik Romano Prodi je v družbi ministrov za okolje, ekonomski razvoj in infrastrukturo presodil, da potrebuje Italija v štirih letih od tri do štiri uplinjevalnike, do leta 2015 pa še največ dva. Postopek za pridobitev ustreznih administrativnih dovoljenj bodo zato pospešili, pri načrtih, ki čakajo na presojo vplivov na okolje, pa bodo postopki končani v devetdesetih dneh. Med slednjimi sta tudi načrta za oba tržaška terminala: če bosta prišla v ožji izbor favoritov, bi torej moralo biti znano že konec novembra.

V Trstu pa je marsikdo prepričan, da sta načrtovana terminala že dolgo na seznamu favoritov. Tudi zato, ker je pristaniški odbor pred nekaj tedni začel postopek za spremembo regulacijskega načrta, ki vključuje območje, na katerem naj bi stal žaveljski terminal. Brez sprememb regulacijskega načrta bi bila gradnja v tem pristaniškem predelu nemogoča, marsikdo pa se sprašuje, zakaj ni odbor (ki je med drugim pod komisarsko upravo) počakal na (morebitno) zeleno luč iz Rima. Morda zato, ker so jo, čeprav neuradno, že prižgali?

V Odboru za varstvo Tržaškega zaliva so se zato odločili za novo pobudo. "S tržaškim tednikom Zeno smo sprožili peticijo proti gradnji plinskih terminalov, podobno tisti, ki jo je v minulih mesecih izvedla Mladina," pojasnjuje Jercog. "Podpise zbiramo v Furlaniji - Julijski krajini, a tudi v Sloveniji, ob koncu akcije pa jih bomo izročili italijanskemu premieru Romanu Prodiju in predsedniku evropskega parlamenta. Žal je dela veliko, razpoložljivih sil pa malo. Trst spi, terminali ljudi ne zanimajo, nekateri pa mislijo, da bosta terminala prinesla veliko ugodnosti. Katere, za božjo voljo? Da lahko ob morebitni eksploziji izgine pol mesta?" Zato so med nedeljsko regato Barcolano, ki je na tržaško nabrežje privabila na tisoče gledalcev, mimoidočim delili tudi letake s posrečeno fotomontažo: za marsikoga le znanstvena fantastika, kaj pa, če bi se spremenila v realnost? Predstavniki odbora hkrati opozarjajo še na drugo vprašanje. Trst se večkrat baha z nazivom mesta znanosti: v deželni prestolnici imajo namreč poleg številnih univerzitetnih inštitutov sedež tudi priznane mednarodne znanstvene ustanove. Zakaj jim ni javna uprava naročila neodvisne analize obeh načrtov? Ali bi ne bilo koristneje, ko bi se s tako pomembnim vprašanjem ukvarjala neodvisna stroka in ne samo strokovnjaki, ki jih plačujeta španska Endesa in Gas Natural? Da tega, da bi moralo o tako pomembnem vprašanju, kot so energetske zaloge Severnega Jadrana, odločati skupno italijansko-slovensko-hrvaško omizje, niti ne omenjamo. Pomanjkanje meddržavne koordinacije je namreč očitno. Rovigo pri Benetkah, Tržaški zaliv, Omišalj na otoku Krku: to so lokacije, na katerih bi lahko v nekaj letih postavili štiri terminale za utekočinjanje zemeljskega plina (LNG). Beneški terminal že gradijo na španski obali in bo začel delovati čez nekaj mesecev, o tržaških načrtih (kopenskem in morskem) razpravljajo na pristojnih italijanskih ministrstvih, terminal na otoku Krku pa bi lahko postal ena od strateških investicij konzorcija energetskih družb Adria LNG. Konzorcija, v katerem sodeluje tudi slovenski Geoplin in je nastal z namenom, da gradi in upravlja terminale za utekočinjeni plin: septembra so iz konzorcija sporočili, da bodo opravili raziskavo, ki naj bi ugotovila, kako izvedljiva je gradnja terminala na Krku. Opravljena naj bi bila do konca leta 2008, terminal pa bi lahko začel delovati leta 2011.

Severni Jadran torej lahko postane strateško energetsko območje, na katerem bi delovali (in si konkurirali) celo štirje uplinjevalniki. Če projekti ne bi obstajali tudi v papirnati obliki, bi človek spet pomislil, da gre za znanstveno fantastiko.