Kreativno računovodstvo

Proračunska razprava postaja v teh dneh predmet pomembnih strokovnih razprav in ostrih političnih razhajanj v parlamentu. Pri tem trčimo na svojevrsten paradoks. Vladni predlog je preprosto prelep proračunski izdelek, da bi zbujal zaupanje in spodbujal stabilna pričakovanja. Poleg tega nadaljuje tradicijo čudaških ukrepov, ki so krasile tudi prejšnje vlade.

Proračunska fasada je neoporečna. Ustreza vsem konvergenčnim merilom EU in hkrati zadovoljuje tudi druge vladne politične cilje. Deficit je v več kot sprejemljivih evropskih okvirih, javni izdatki se leta 2008 dejansko približujejo reformnim obljubam glede dvoodstotnega znižanja, celo struktura porabe dokazuje spoštovanje nekaterih ključnih razvojnih prioritet vlade. Toda proračun je na drugi strani trčil na nenavadno skepso ekonomistov in pričakovano politično ogorčenje opozicije. Ekonomisti mu očitajo pretirano lepotičenje s kreativnim računovodstvom, politična opozicija pa na račun svojih starih fiskalnih zablod brani socialno državo.

Voditi makroekonomsko politiko v majhnem odprtem gospodarstvu, ki tiči na vrhu konjukturnega cikla, ni posebno težavno opravilo. Po dveh letih sporna davčna reforma Ropove vlade povečuje prihodke in odpira manevrski prostor sedanji vladi. Vse skupaj deluje kot dobro uspavalo. Toda reči niso tako preproste. Odgovoriti moramo na tri vprašanja. Ali je fiskalna politika vlade prava in ustreza razvojnim ciljem države? Ali gospodarstvo dejansko deluje tako dobro, kot kažejo makroekonomske številke? Ali imamo rešitve za slabe čase, ko se pojavijo potencialni asimetrični in ponudbeni šoki? Odgovori niso enoznačni in razkrivajo pravo ozadje proračunskih tveganj.

Izhodiščno fiskalno negotovost predstavlja vladna davčna reforma. Poleg določene prerazdelitve davčnih bremen je njeno bistvo predvsem znižanje javnih prihodkov. V ozadju vladnih ekonomistov je filozofija ekonomike ponudbe, ki velja zadnjih dvajset let za zapriseženo politično ideologijo desnih vlad. Njeno jedro pa žal tvori zmotna ekonomska doktrina, ki davčne reforme in znižanje davkov povezuje s pospeševanjem gospodarske rasti in splošne blaginje. Na problematično sklepanje, da znižanje obdavčitve dela spodbuja ljudi k več in boljšemu delu, je opozoril prav letošnji nobelovec za ekonomijo E. Phelbs. Vpliv davčnih prerazdelitev in davkov na gospodarsko rast je relativno majhna, zato pa nižji davki potencialno odpirajo fiskalno vrzel (javnofinančni primanjkljaj) in ogrožajo raven socialne države na račun povečanja zasebnega premoženja posameznih družbenih skupin.

Vlada se loteva rešitev na napačen način. Davčne olajšave delujejo kratkoročno, dolgoročno pa povzročajo resne težave. Vlada bi morala večjo pozornost nameniti znižanju javnih izdatkov in zmanjšanju vpliva države v gospodarstvu. To pa je mogoče spet doseči s povečanjem učinkovitosti javnega sektorja, njegovo privatizacijo ali pa znižanjem ravni socialnih pravic. Privatizacija javnega sektorja je zahteven in dolgotrajen proces. Prav tako je vlada ugotovila, da je omejevanje socialne države politično tvegano početje. Edina prava alternativa je zato izboljšanje učinkovitosti javne uprave, šolstva, zdravstva, vojske in drugih velikih porabnikov. Toda menedžiranju sprememb na teh področjih vlada ni kos. Ne razume niti tehnik niti politike sprememb. Dejansko mora proračunska politika zadostiti trem kriterijem, fiskalni disciplini (uravnoteženost), alokacijski učinkovitosti (razvojne prioritete) in administrativni uspešnosti (učinkovito menedžiranje). Vlada je zadnji, toda zanjo najpomembnejši kriterij v veliki meri spregledala. V nasprotnem primeru vladi preostane zgolj povečanje javnofinančnega primanjkljaja ali pa davčna prerazdelitev na račun novih davčnih virov (DDV, trošarine, premoženjski davki). Oboje ima lahko posebej v letu 2008 negativne ekonomske posledice (sankcije EU, inflacija), pri čemer so majhna odprta gospodarstva še posebej občutljiva na zunanje šoke.

Kreativno računovodstvo je stara finančna obrt podjetniškega sektorja. S številkami, ki so sicer skladne z računovodskimi standardi, menedžerji običajno prikrivajo dejanske poslovne razmere in vse je na kraju odvisno od etike, odgovornosti in sposobnosti revizijskega nadzora. Zakaj so številke sporne tudi v sedanjem proračunu in kako uprizarjajo kreativno računovodstvo na državni ravni? Zgodbe so tu še bolj bizarne. Vzemimo prvi primer. Vlada je povečanje DDV preprosto vključila med proračunske vire za leto 2008. Tako je mogoče zapirati vse proračune in kajpada spodbujati inflacijska pričakovanja. Tudi prilivi iz EU so upoštevani v celoti ne glede na dejansko absorpcijsko sposobnost države. Podcenjen je projekt financiranja predsedovanja EU. Tudi prihodnja napoved proračunskega suficita je v nasprotju s financiranjem velikih razvojnih projektov do leta 2025 in podobno. Vladna proračunska aritmetika skratka vzbuja več nezaupanje kot gotovosti, zato dejansko zmanjšuje kredibilnost njene ekonomske politike.

Obstaja še tretja nevarnost. Fiskalno vrzel lahko nadomestimo z zunanjim zadolževanjem. In to se že dogaja. Tako javnofinančni primanjkljaj, ki je navidezno majhen, sedanja vlada že dve leti dejansko zapira s hitrim povečevanjem zunanjega dolga. Fiskalna politika torej že danes vpliva na zunanje neravnotežje, kjer pa se stopnja fleksibilnosti s prevzemom evra zmanjšuje. Ključno postaja generiranje domačega varčevanja, še posebej državne porabe. Obvladovanje javnega sektorja postaja v razmerah, kjer ni mogoče voditi aktivne tečajne in obrestne politike, ključno za zunanji dolg in plačilno bilančno ravnotežje. S tega vidika kaže pogledati izkušnje Portugalske pri prevzemu evra, pa Irske, Danske in Nizozemske pri fiskalni konsolidaciji države. Vlada je ponudila prociklični in zato dejansko destabilizacijski proračun.

Lepota vladnega proračuna dejansko zakriva njegova tveganja. Znano neznano se v slovenskih javnih financah očitno začenja pri neznanju znanega. Seveda še vedno obstaja prostor za nezavedno, ki s psihoanalizo lahko pojasni politično čudaštvo proračunskih labirintov. Težava je zgolj v tem, da politično nezavedno lahko spravi davkoplačevalce do izgube zavesti.