"Ubit"

Ultimat Ambrušanov je bil jasen: hočemo učinkovito rešitev do petka, 28. oktobra. Torej, v nedeljo, 22. oktobra, je Nerom Roman Čmak udaril po glavi 57-letnega Ambrušana Jožeta Šinkovca. V ponedeljek, 23. oktobra, so se Ambrušani "samoorganizirali", in ker je Roman Čmak po prestajanju zaporne kazni živel pri Romih - Strojanovih, so od predstavnikov policije in župana občine Ivančna Gorica glasno zahtevali rešitev. Ta ponedeljek so se po pripovedovanju Romov pri Strojanovih oglasili policisti. Opozorili so na številčni zbor krajanov in jim "priporočili", naj zapustijo zaselek, sicer se jim bo slabo pisalo. Pri tem naj bi policist Mihu Strojanu dovolil, da družino odpelje v avtu brez registracijskih tablic. "Policist je rekel, da lahko vozijo tisti, ki imajo vozniško dovoljenje," je razložil 39-letni Miha, ki pa je od drugega policista takoj za tem, ko se je odpeljal iz zaselka pri Ambrusu, dobil kazen zaradi vožnje z neregistriranim vozilom. V istem dnevu, ko so Strojanovi v naglici bežali, je Miha dobil štiri položnice.

V ambruških gozdovih so Romi prebivali, odkar pomnijo najstarejši krajani. Naselbina, iz katere se je morala umakniti družina Strojan, se je začela z Romom Brajdičem, ki se je na območje Ivančne Gorice vrnil iz partizanov. Njegov sedaj že pokojni sin Miha, ki se je preživljal z nabiranjem gob, je odkupil zemljo. Krajani niso dovolili, da se do nje napeljeta vodovod in elektrika, čeprav potekata čisto blizu. Ko se je Miha poročil z Rominjo Jelko iz Trebnjega, je zamenjal priimek v Strojan in postavil hišo, v kateri se jima je rodilo 12 otrok.

Ženske in otroci

Ko se je družina Strojan - v glavnem ženske (med njimi nosečnica in dve materi samohranilki) in otroci (med njimi štirje otroci brez obeh staršev, za katere skrbi stara mama Jelka) - v ponedeljek zaradi opozorila policistov iz svoje hiše in par kolib umaknila v grosupeljske gozdove, so neznanci zažgali eno od zapuščenih barak in ob naselbini parkiran avtomobil Romana Čmaka. Poleg tega so brez dovoljenja Strojanovih odpeljali tri stare avtomobile, parkirane na zemljišču, ki je v lasti družine Strojan.

Grosupeljski župan Janez Lesjak (LDS) je sredi tedna napovedal, da bo občina "uporabila vsa zakonska sredstva", da se odstranijo Romi, ki so iz strahu pred maščevanjem krajanov Ambrusa zbežali v gošče grosupeljske občine. Ambrušani pa so se vnovič sestali 26. oktobra. Na četrtkovem zboru krajevne skupnosti je bil sprejet sklep, da je treba Rome iz Dečje vasi preseliti na "varnejšo in ekološko ustreznejšo lokacijo". Dokler se to ne zgodi, pa bodo bojkotirali volitve. "To je podobno, kot če bi dober kmet postavil poleg svojega poslopja ali hiše vodnjak, na vrh tega vodnjaka pa bi postavil še sekret," je o romskem zaselku in njegovi nevarnosti za zajetje pitne vode Globočec na sestanku v kulturnem domu v Ambrusu povedal eden od navzočih. Krajani so zasedali, ne da bi povabili predstavnika romske skupnosti: na zboru so postavili pogoj, da se Romi na to območje nikoli več ne vrnejo.

Izgon

Strojanovi so se v spremstvu policistov vrnili na lastno zemljo v soboto popoldne, 28. oktobra, okrog druge ure. Vrnitev so prek medijev napovedali nekaj dni prej - torej ta ni bila presenečenje za nikogar. Takoj ko se je v Suhi krajini razvedelo o povratnikih, so se začeli zbirati okoliški prebivalci. Najprej Ambrušani pred vaško gostilno, kjer jim je uniformirani policist razložil, da lahko protestirajo in izrazijo svojo voljo, toda fizičnega stika jim ne bodo dovolili. Zato so se Ambrušani med tretjo in četrto uro v strumnem in odločnem koraku približevali romskemu zaselku, ki so ga tedaj že zastražili policisti v neprebojnih jopičih in zaščitnih čeladah. Nato pa so se Ambrušanom v manjših skupinah začeli pridruževati prebivalci krajevne skupnosti Krka vas.

Cesto med Ambrusom in Zagradcem je policija za vsa vozila zaprla blizu Dečje vasi. Nekaj metrov stran od bivališča Strojanovih pa je okoli 20 policistov (dva sta bila tudi na konjih) zadržalo žvižgajočo in vpijajočo množico. Med dvema zaporama pa smo se znašli Romi in novinarji. "Če je pravna država padla na izpitu ..., o tem sem pisal ...," je ne preveč prepričljivo nagovarjal zbrane Jernej Zupančič z inštituta za narodnostna vprašanja, ki med drugim deluje v komisiji za oblikovanje romskega zakona. "Ni treba dolgoveziti!" se je nekdo zadrl iz množice. "Morilci!" je bil nekdo še glasnejši.

Očitno je tovrstno leporečje zbrane le še dodatno razdražilo. Okrog 18. ure so policisti premaknili več vozil na obrobje ceste in s tem zmanjšali prehodnost k zbranim pred hišo Strojanovih. Varuhi zakona, ki so stali med vozili, najprej niso hoteli spuščati novinarjev v gručo, toda po več prošnjah je živi zid popustil. "Če bo treba, bomo ostali tudi čez noč," je rekel starejši Ambrušan, ko so se med zbranimi pojavile plastenke s pitno vodo, "celo nedeljo imamo cajta, še župnika bomo poklicali, če bo treba."

Množica je bila sestavljena iz kaotičnih skupinic: fant in punca, ki sta se objemala, več možakarjev, mož in žena, starši in otrok in ne nazadnje člani pevskega zbora Ambrus. Med sabo so si izmenjevali zgodbe o tem, kaj vse so zagrešili Romi. "Vi ste novinarka," me je eden od njih pocukal za rokav. "Pišite," je začel narekovati, "teh problemov, ki jih imamo mi, ne morete razumeti, ker ne živite tukaj. Na vseh cerkvah so pokradli baker. Sekajo v tujih gozdovih, njim pa ne smeš odnesti suhe veje. Ko je kak pogreb - oni vlomijo. Ko je imel sosed pogreb, so vlomili in odnesli nekaj gotovine." Ko sem ga prosila, da se predstavi, je rekel, da naj ga navedem kot družinskega človeka, in izginil v množici.

Nekaj minut čez šesto sta na obeh straneh ceste med bučnim aplavzom okrog petsto protestnikov zagorela dva kresa. Čeprav so debele iskre letele daleč okrog in je na ramena varuhov reda kot snežinke padal pepel, policisti niso kazali znakov vznemirjenja. Na vprašanje, zakaj nihče ne pokliče gasilcev, je bilo iz policijskih vrst slišati, da bodo že pogasili z gasilnimi aparati.

Neki mladec je v gozdu zamahnil z motorno žago. Mladoletniki pa so veje odnašali k ognjiščem, pri katerih so se greli protestniki. "Dej, nabrusi jo!" je bilo slišati iz množice. "Kaj so oni, če smo civili?" je jezno vprašal vaščan, katerega obraz je skril mrak. "Župan je zbežal," se je zasmejal drugi, "tako kot dobrega soseda spoznaš v stiski, tako je tudi z oblastjo." "Da ima eden, da ne bom rekel, kaj, več pravic kot navadni državljan!?!" je v nekakšnem odločnem obupu rekel drug možakar. "Socialne delavke so tiste, ki zase ne znajo poskrbeti," je bila še ena pripomba iz vrst vse odločnejših krajanov, "pol pa pridejo k nam. Še čaja zase ne zna skuhati ..." Ob 18.26 je množica za hip obmolknila: na strani protestnikov je nekaj počilo, slišati je bilo kot strel.

Pred kamerami

"Če bi Romi to naredili v bližini slovenske vasi, bi bili že vsi v priporu," je pripomnil Mirko Strojan. Elvis, ki ni znal povedati, koliko je star, se je skupaj s komaj 6-7-letnim Sandijem ulegel na zemljo pred hišo. "Moj bratec spi v avtu. Jaz danes ne bom spal," je rekel drobceni Elvis, "pazil bom, če kdo pride." Kaj pa misliš, da ti hočejo narediti? "Ubit," je bil takojšnji odgovor.

Novomeški režiser Filip Robar Dorin, ki zadnjih 25 let spremlja Rome na Dolenjskem, je pripomnil, da bi bil v tej situaciji več kot dobrodošel dež, ki bi po naravni poti umiril strasti. Na predstavnike KS Ambrus, ki so se zadrževali izven množice, pa je naslovil vprašanje: "Ali so vsi vaščani pometli pred svojim pragom, preden so se glede zajetja vode spravili na Rome? Videl sem, da imate veliko neurejenih gnojnic." Član KS Ambrus Branko Hočevar mu je odgovoril, da se ne borijo proti Romom, ampak proti kriminalu. Filip je takoj podvomil: "To je linč, dragi moj. To je linč ..."

Ob sedmih zvečer se je množica vnovič vznemirila. Žvižganje je bilo namenjeno televizijskim kameram, ki so s kraja dogodka poročale v živo. "Hočemo čisto vodo!" so skandirali.

Po 19.30 so se med protestniki poleg jabolčnega zavitka, piškotov in bonbonov pojavile borovničke, vino in pivo. Pevski zbor Ambrus, ki bi moral ta večer nastopati na pevski reviji v Dobrem Polju, je zapel pod žarometi policijskih vozil: "Samo milijon nas je ..." Vnovič je zacvilila motorna žaga. "Obnašaj se kulturno, da ne boš kot cigan," je rekla gospodična nekemu moškemu, ki je zaradi užitega alkohola s težavo obdržal ravnotežje. 20.30 "Rom pom pom, še ne gremo domov!" je veselo prepeval Ambruški oktet, "Jaz, pa ti, pa židana marela ..."

Zborovodja in hkrati eden od članov KS Ambrus Ciril Hočevar je bil videti žalosten: "Taka situacija je, da je polovica moškega zbora tudi med člani KS Ambrus, fizično se jih ni dalo dobiti, da bi šli na pevsko revijo." Vsekakor ni bil za to, da se stvar konča s tovrstnim zborovanjem. Po njegovih besedah bi lahko situacijo rešili že ob desetih zjutraj, ko so vodilni krajani prosili pristojne, da jim ponudijo neki datum, karkoli, da umirijo množico, da preprečijo nadaljnje kopičenje nezadovoljstva.

Minister za notranje zadeve se je prikazal šele po poročilih (nekaj čez osmo), ko je vsa Slovenija na televizijskih zaslonih videla, da so razmere v Ivančni Gorici dejansko izredne. Torej najmanj šest ur od trenutka, ko so se emocije prelile čez rob vaških meja, tako da so bila ogrožena življenja več ljudi. Celo pripadniki posebne enote policije so med seboj jamrali, da je vse skupaj nategovanje, da ne razumejo, zakaj ljudi puščajo čakati ...

Begunci

Zakaj so izurjeni možje postave dopustili, da je družba odločno nastrojenih vaščanov z ognjem in motorko tako rekoč mahala pred obrazi preplašenih članov družine Strojan? Deset pred deveto, ko je minister Dragutin Mate skupaj s predstavniki romske skupnosti in Ambrušanov končal usklajevanje "rešitve", me je eden od pogajalcev s strani krajevne skupnosti potrepljal po rami: "Zmagali smo!"

Notranji minister je govor začel z: "Romi ostanejo tukaj danes s policijo!" V odgovor na to je množica zarjovela. V smeri proti Mateju so nemudoma leteli drobni predmeti. Policisti v sprednjih vrstah so na obraz spustili zaščitne zaslonke. Nekateri smo se instinktivno umaknili za policijske marice. "Jutri zjutraj bodo pripravili svoje stvari in se bodo odpeljali iz tega zaselka," je nadaljeval minister, potem ko so mu vaščani komaj pustili do besede. "Tukaj ne bodo več živeli," je obljubil tedaj že navdušeni množici.

Marsikdo od Strojanovih do tedaj sploh ni vedel, kje je Postojna, kamor so se morali naslednje jutro odpeljati za napovedanih 21 dni, v katerih naj bi na območju Ivančne Gorice poiskali primerno nadomestno lokacijo z elektriko in vodovodom. Novomeški romski svetnik Zoran Grm je takoj naznanil, da z rešitvijo ni zadovoljen. Saj bi bilo po njegovem bolj prav, če bi Strojanovi te tri tedne počakali doma, menda v policijskem varstvu. Glava družine, Mirko Strojan, je rekel, da tako in tako nimajo druge izbire, torej morajo iti. Kaj bi vi storili na mestu Strojanovih, če bi vas na pragu čakal mladenič z motorno žago?

Jasna Strojan, ki pričakuje otroka, je, medtem ko se je množica razhajala, povedala, da v Postojno ne bo šla, ker je to predaleč od doma, da se bo že nekako znašla pri teh in onih sorodnikih. Generalni direktor policije je po odhodu notranjega ministra dajal napotke policistom, da mora vse romsko premoženje ostati nedotaknjeno, češ če mi Slovenci od Romov zahtevamo ...

Prostori v propadajoči stavbi nekdanje postojnske vojašnice, danes nastanitvenem centru za begunce v zapiranju, so zatohli. Že na hodniku v nos udari vonj po urinu, v sobah so zidovi črni od vlage, na stranišču pa človeka mine, da bi opravil tisto, zaradi česar je bil tja namenjen. "Mrzlo je notri," je rekla 23-letna Daniela Strojan, "ponoči bom dala žimnico ven, pa bo bolj toplo. Za mamo me skrbi, ker ima težave s srcem, ne vem, kako bo vse to zdržala."