Utajevanje policijskega nasilja

Slovenija, njeno sodstvo in policija so dobili še en neprijeten denarni opomin z Evropskega sodišča za človekove pravice. Slovenska policija je bila spet preveč nasilna. Evropsko sodišče je 2. novembra razsodilo, da je Slovenija v primeru tožnika Aleksandra Matka iz Slovenj Gradca kršila 3. člen evropske konvencije, ki prepoveduje mučenje. Pristojni državni organi po mnenju sodišča niso opravili učinkovite preiskave o Matkovih trditvah, da so se policisti neupravičeno znašali nad njim. Pomanjkanje posluha slovenskih oblasti za Matkove trditve pa bo davkoplačevalce stalo 10.000 evrov odškodnine in 1000 evrov stroškov.

Kazen bi bila najbrž še višja, če Evropsko sodišče ne bi upoštevalo ugovora Slovenije glede zakonitosti Matkove aretacije in priprtja. Zaradi tega niso preučevali druge Matkove pritožbe o uporabi sile med policijskim postopkom, s čimer naj bi bil kršen 5. člen konvencije, ki govori o pravici do svobode in varnosti. Prav tako sodišče ni ugodilo Matkovim trditvam, da so bili sodni postopki predolgi.

Evropsko sodišče za človekove pravice potrebuje za razsodbe še celo več časa kot slovenska sodišča. Tožbo zoper Slovenijo je Matko vložil že poleti 1998 zaradi brutalnosti in neučinkovitosti policijske preiskave, ki se je zgodila aprila 1995 v Slovenj Gradcu. Policijski specialci so izvedli večjo akcijo proti domnevnim organiziranim kriminalcem na Koroškem, ki so se, kot je razvidno iz sodbe Evropskega sodišča, zbirali v lokalu Pik. Med osumljenci je bil tudi Matko. Potem ko se je odpeljal iz lokala, so ga, po njegovem pripovedovanju, na poti prestregli specialci, ga potegnili iz avta in ga zvezali. Nato so ga vlekli po tleh 25, 30 metrov do temnejšega kotička, kjer so ga kakšnih petnajst minut pretepali in brcali. Šele potem so ga odpeljali na policijsko postajo, ob tem pa so mu tudi grozili, da ga bodo ubili. Pozneje je poiskal pomoč pri zdravniku, ki je ugotovil, da je imel modrice in odrgnine po obrazu in telesu ter počeno senčno kost.

Matko je v tožbi proti Sloveniji trdil, da se ni upiral aretaciji in da je bila ta po njegovem mnenju nezakonita. Policija pa je pričakovano postregla z ravno nasprotnim, tako rekoč standardiziranim opisom dogodka. Osumljenca je zaustavila policijska kontrola in ga opozorila, da gre za policijski postopek. Matko je napadel enega od policistov, ki se je ubranil. Nato pa je ob pregledu poskušal pobegniti, zaradi česar so uporabili strokovne prijeme ter ga zvezali in odpeljali na policijsko postajo zaradi preprečevanja uradnega dejanja uradni osebi.

Generalna policijska uprava razsodbe Evropskega sodišča za človekove pravice ni uradno komentirala, ker je uradno še niso prejeli. Povedali pa so nam, da iz zadeve ne gre delati večjega problema, saj se je dogodek zgodil pred 11 leti, primeri neupravičnega policijskega nasilja pa naj bi bili redki. Najbrž ga ni, ki se ne bi spominjal, kako so v preteklosti policisti v "robocop" opremi s pendreki ter ob pomoči konj in psov mirili in vklenjevali včasih tudi precej mirne protestnike, antiglobaliste ali pa nasilne razjarjene športne navijače. Pred dnevi pa je razjarjeno množico iz Ambrusa in okoliških vasi z besedami prišel mirit sam notranji minister Dragutin Mate. In policisti so potem, namesto da bi razganjali nasilne demonstrante, raje na varno odpeljali napadene Rome.

Čeprav policisti sami menijo, da niso preveč nasilni, pa so po razsodbi sodišča za človekove pravice nekateri pravni strokovnjaki in tudi nevladna organizacija Amnesty International Slovenije (AIS) opozorili, da je sodišče spet jasno zahtevalo od Slovenije, da mora v primerih policijskega nasilja zagotoviti neodvisne, temeljite, takojšnje in učinkovite preiskave, s katerimi bi lahko ugotovljali identiteto policistov ter ki bi vodile do sodnega pregona. Primer Matko je po mnenju AIS najverjetneje le "vrh ledene gore", saj so problemi bistveno globlji. "Sodba v zadevi Matko ne pušča nobenih dvomov, da gre dejansko za resen problem slovenskega pravosodja, ki, kot ugotavlja sodišče, ni omejen le na policijo, pač pa na delovanje celotnega pravosodja v primerih domnevnih kršitev človekovih pravic s strani policije, vključno s tožilstvom," je opozoril Blaž Kovač iz AIS. V Sloveniji še vedno niso možne učinkovite neodvisne preiskave o tem, ali so se policisti preveč znašali nad svojimi strankami ali ne.

Dejstvo, da Slovenija še vedno ne spoštuje mednarodnih konvencij in ustave pri preiskavah dejanj represivnih organov, so letos ugotovili tudi slovenski ustavni sodniki, ko so odločali o pritožbi staršev nad policijskim postopkom, v katerem je zaradi zavračanja nudenja pomoči umrl njihov sin, 36-letni hud astmatik.

Omenjena dva primera prekomernega policijskega nasilja pa nista edina, ki sta že bila obravnavana. Leta 2000 je Evropsko sodišče za človekove pravice že enako razsodilo v zadevi Rehbock. Slovenija je bila zaradi ravnanja policije med aretacijo in priporom nemškega državljana obsojena na plačilo 25.000 nemških mark odškodnine in sedem tisoč nemških mark stroškov postopka. V prihodnosti se lahko zgodi, da se bodo na istem sodišču pojavili še nekateri slovenski primeri. Leta 2003 je Odbor Združenih narodov proti mučenju obravnaval primer, ko je v Šentjurju pri Celju policist zbrcal 23-letnega moškega na tla in mu skočil na hrbet tako močno, da mu je zlomil ključnico, in izživljanje na policijski postaji v Piranu julija 2001, ko naj bi bila nad 20-letnikom A. M. sproščala strasti dva policista. Po pritožbi so piransko policijsko postajo nenapovedano obiskali predstavniki Urada varuha človekovih pravic in v zasliševalnem prostoru naleteli na lesene palice, kakršne je opisal mučeni mladenič. O zadnjem primeru prav zdaj potekajo sodne obravnave.

Nekoliko novejša sta tudi primera Vinka Kovačiča (noč po srečanju s policisti je preživel v bolnišnici) in Dejana Jurkoviča (dobil je odrgnine in podplutbe), kjer so med drugim zanalašč zadrževali ovadbo zoper policiste, saj je iz policijske postaje v Novem mestu do okrožnega državnega tožilstva v Krškem potovala več kot pol leta.