Pravna rešitev z neprecenljivo škodo

Zunanji minister Dimitrij Rupel je bil navdušen. "Zadovoljni smo, da se je izkazalo, da imamo prav," se je pohvalil novinarjem. Tudi drugi predstavniki vlade so pokali od zadovoljstva. Kako tudi ne bi, saj so vendarle dobili bitko v venomer problematičnih medsebojnih odnosih s sosednjo Hrvaško. In to celo na evropski ravni. No, tako se je vsaj zdelo ob vsem pompu. In tokrat sploh ni šlo za reševanje kakšnega od številnih letošnjih obmejnih incidentov, kakršni so bili preval Joška Jorasa v Dragonjo ali pa napeti petelini na Hotizi. Tokrat je Slovenija "bitko" dobila na enem od drugih ključnih medsosedskih "bojišč", pri vprašanju Ljubljanske banke (LB) in izplačila varčevalcev v njeni zagrebški podružnici.

Evropsko sodišče za človekove pravice je namreč v ponedeljek sporočilo, da je soglasno zavrglo tožbo, ki so jo proti Sloveniji vložili trije hrvaški varčevalci nekdanje LB, ki so želeli od Slovenije izterjati odškodnino, ker naj bi kršila njihove pravice. Varčevalci so Sloveniji očitali, da je izplačala hranilne vloge slovenskim varčevalcem, medtem ko jih hrvaškim varčevalcem, po njihovem prepričanju zaradi etničnih razlogov, ni želela izplačati. Zakaj je sodišče na koncu tožbo zavrglo? Ker je ugotovilo, da sta bila dva hrvaška tožnika že poplačana iz prodanega premoženja zagrebške podružnice LB, tretja varčevalka pa ni izkoristila vseh pravnih sredstev v svoji državi. Sodišče torej dejansko ni dalo prav niti Sloveniji niti Hrvaški. Je pa vseeno namignilo, da je pravi naslov za reševanje te problematike na Hrvaškem.

Hrvaška stran po razsodbi ni skrivala razočaranja, slovenska stran pa je bila nad odločitvijo sodišča, kot rečeno, izjemno zadovoljna. Slišali smo lahko, da je bila sodba pričakovana. Da je dala Hrvatom vedeti, da so hrvaški varčevalci LB notranje vprašanje naše južne sosede. In da je za obravnavanje tega zapleta na mednarodni ravni pristojna Banka za mednarodne poravnave v Baslu. Nekdanje bratske republike so se namreč pred leti z dunajskim sporazumom zavezale, da se bodo o tem, kdo bo izplačal stare hranilne devizne vloge, pogovarjale le prek te banke. Temu pa se je Hrvaška doslej izogibala.

Zaplet s hrvaškimi varčevalci LB s tem seveda še zdaleč ni rešen. Varčevalci, ki so izgubili tožbo v Strasbourgu, že napovedujejo, da se bodo pritožili, pri pisanju pritožbe pa naj bi jim pomagala tudi hrvaška oblast. Pogajanja v Baslu se tako ne zdijo nič bližje.

Vse več opazovalcev te kompleksne zgodbe, ki že debelo desetletje zavira slovensko-hrvaške odnose, pa se vse bolj sprašuje, ali zapleta v 90. letih ni bilo mogoče rešiti kako drugače. Manj boleče za obe strani. Za hrvaške varčevalce in slovensko gospodarstvo. Mnogi so namreč še vedno prepričani, da je Slovenija po pravni poti sicer ravnala prav, vendar je prav zaradi tega izgubila izjemno poslovno priložnost, ki je najverjetneje ne bo več mogoče nadoknaditi. Zakaj?

Vzpon in padec

Najprej se moramo seveda vrniti na začetek. V čas, ko se je rodila ideja o močni slovenski banki. LB je konec 60. let, v času liberalne vlade Staneta Kavčiča, z združevanjem manjših bank na noge postavil Niko Kavčič. Po eni strani je bila banka slovenski odgovor na koncentracijo kapitala, do katere je prihajalo v Beogradu, po drugi strani pa je bila tudi nekakšen trojanski konj, s katerim so Slovenci osvajali druge jugoslovanske republike. Banki je uspelo namreč dokaj hitro vzpostaviti izredno razvejano mrežo po vsej Jugoslaviji, pa tudi po svetu. Ena prvih lokacij, ki jih je LB osvojila izven Slovenije, je bil Zagreb. Tamkajšnja LB je postala kmalu dokaj samostojna banka s poslovalnicami po vsej republiki, še posebno velik ugled pa si je pridobila med deviznimi varčevalci, predvsem gastarbajterji iz Nemčije in Švice. Leta 1989, ko je Markovićeva vlada sprejela nov bančni zakon, ki je bankam naložil, da se preoblikujejo v delniške družbe, se je ljubljansko vodstvo LB odločilo, da LB v Zagrebu vključi v slovenski sistem LB. Ta odločitev pa je bila za banko ob razpadu Jugoslavije skoraj pogubna. Zakaj?

Denar varčevalcev, ki se je zbiral v zagrebški LB, je večinoma končal v hrvaškem gospodarstvu ali med hrvaškim prebivalstvom. Krog je bil tak: varčevalci so LB vplačevali devize, LB je te devize pošiljala v Narodno banko Jugoslavije (NBJ) v Beogradu, ta pa je nato hrvaškim podjetjem in varčevalcem odobrila brezobrestna dinarska posojila. Ko pa se je začela Slovenija osamosvajati, jo je NBJ izločila iz dinarskega in deviznega sistema razpadajoče Jugoslavije. S tem je LB - tudi tista v Zagrebu - ostala brez dinarjev. Varčevalci - tudi tisti na Hrvaškem - pa so ostali brez deviz.

Celotna LB se je sicer v tistem času znašla v velikih težavah. Zavzela pa je teritorialno stališče do delitve deviznih varčevalnih vlog. Viceguverner Banke Slovenije Andrej Rant pravi, da je bil podlaga za takšno stališče ustavni zakon iz leta 1991, ki je odgovornost slovenske države za dolgove, nastale v obdobju nekdanje SFRJ, razmejil po teritorialnem načelu. Tako je pristojnost za varčevalce v Sloveniji padla na Slovenijo. Pristojnost za varčevalce na Hrvaškem pa je padla na Hrvaško. Slovenija je obenem problematiko iz obligacijskega razmerja med varčevalcem in pravno osebo obenem preselila na teren sistemske ureditve in nasledstvena pogajanja. Tega pa Hrvaška ni želela sprejeti. To je jasno pokazala tudi s tem, ko je zagrebški LB vzela licenco in s tem zablokirala njeno sanacijo.

Potem je slovenski parlament na znameniti tajni nočni seji julija 1994 spremenil ustavni zakon iz leta 1991, in sicer tako, da je ustanovil by-pass banki, Novo Ljubljansko banko (NLB) in Novo Kreditno banko Maribor (NKMB). Poslanci so nanju prenesli premoženje starih bank, obveznosti pa so ostale na starih LB in KBM. Slovenija je s tem še bolj zacementirala svoje stališče do reševanja vprašanja hrvaških varčevalcev: ker so se devize odvajale v Beograd, naj se vprašanje reši v okviru nasledstvenih pogajanj. Problem naj torej rešuje država, ne banka. Hrvatje so vztrajali, da jim mora varčevalne vloge, teh je ostalo na koncu za 300 milijonov evrov, povrniti LB, če ne ta, pa NLB. Kljub temu so na Hrvaškem potem sledili slovenski poti in del hrvaških varčevalcev v LB poplačali s premoženjem zagrebške LB, pri čemer pa so si načelo teritorialnosti razlagali bolj rasistično - izplačila so namreč dobili le varčevalci s hrvaškim državljanstvom, ne pa tudi recimo Srbi, ki so varčevali v hrvaških bankah.

Rešitev

Ampak, ali se je Slovenija v primeru hrvaških varčevalcev LB odzvala na edini možen način? Je bil ta najbolj optimalen? Se je morala država res vmešati v reševanje LB? Že vse od začetka 90. let se namreč pojavljajo interpretacije, da bi lahko ravnali tudi drugače. Z več poslovne logike. Eden izmed kritikov takratnega reševanja problematike LB je kar sam oče LB Niko Kavčič. V nedavnem intervjuju za Mladino je povedal, da je bila odločitev, s katero so leta 1994 z ustavnim zakonom ločili banko na LB in NLB, po njegovem mnenju "povsem zgrešena". Zakaj? "Guverner Arhar je takrat napisal ustavni zakon o Novi Ljubljanski banki. Slovenija bo še nekaj časa nosila posledice. Poteza z ustavnim zakonom ima zgodovino, ki zadeva odnos do hrvaških varčevalcev, Hrvatje jo povezujejo z neurejenimi vprašanji jugoslovanske sukcesije. Čeprav so pri nerešenih odnosih z zaostrovanjem začeli Hrvatje, bi lahko LB iz neštetih poslovnih interesov samostojno potegnila nekatere bolj elastične poteze in omilila blokado, ki so jo na začetku postavili Hrvatje." Kavčič je takrat še dodal, da bi, če bi bil v 90. sam direktor LB, problem hrvaških varčevalcev reševal samostojno, brez države. "In potem bi bila LB za Hrvate švicarska banka."

Zakaj se torej Slovenija ni odzvala bolj elastično? Viceguverner Rant pravi, da je Slovenija ves čas dajala tudi konstruktivne predloge za rešitev nastale situacije, vendar Hrvaška ni bila kooperativna. Po eni strani je denimo ves čas ščitila podjetja, ki bi morala zagrebški LB plačati dolgove iz zapadlih kreditov, po drugi strani pa je namesto varčevalcev vstopila v LB Zagreb kot nov nadomestni upnik "z namenom, da svoj javni dolg, izdan na tej podlagi prek LB Zagreb, izterja od Republike Slovenije".

Tudi takratni guverner Banke Slovenije France Arhar je prepričan, da druge rešitve preprosto ni bilo. Najprej zato, ker je imela takrat Slovenija dolg do lastnih deviznih varčevalcev, ki jih LB takrat ni mogla izplačati, in da je morala poskrbeti zanje. Drugi razlog za takratno odločitev je bil ta, da je celoten bančni sistem v Sloveniji razpolagal le s približno 170 milijoni dolarjev deviznih rezerv, pri čemer Banka Slovenije sploh ni imela nobenih tovrstnih rezerv. Denarja za poplačilo hrvaških varčevalcev torej ni bilo. Tretji razlog, ki ga izpostavlja Arhar, pa je ta, da takrat ni bilo rešeno vprašanje jugoslovanskega zunanjega dolga. In prav zaradi tega si je Slovenija leta 1994 pokrila hrbet s sprejetjem ustavnega zakona o ustanovitvi NLB in NKMB. Arhar je prepričan, da se je takrat tudi hrvaška stran zavedala, da druge rešitve ni, sicer ne bi omogočila "vsem varčevalcem LB Zagreb, da prenesejo svoje terjatve na domače banke". Arhar tako na očitke tistih, ki so prepričani, da je obstajala še kakšna druga pot, odgovarja: "Kdor misli tako, naj bi dal tudi rešitve za predhodne probleme. Vendar kot vemo, le-teh ni bilo, kajti v nasprotnem primeru bi se ustrezna rešitev poiskala."

Izgubljeno zaupanje

Pa vendar kritiki takratnih odločitev ponujajo kar nekaj možnih poti. Pri tem pa poudarjajo, da ne gre le za pametovanje z več kot desetletne časovne distance. Dober poznavalec slovensko-hrvaških odnosov, ki ni želel biti imenovan, je denimo prepričan, da bi vsak gospodarstvenik, ki ima vsaj malo občutka za biznis, ravnal drugače. In da bi, če bi politiki razmišljali kot gospodarstveniki, poplačilo 300 milijonov evrov varčevalnih vlog jemali kot investicijo. "Če bi plačali, bi si s tem kupili pravico, da bi lahko delali naprej in ustvarjali profit." Ironija je v tem, da potem ne bi smeli slediti slovenskim pravnim stališčem. Morda pa bi, če bi vprašanje deviznih varčevalnih vlog rešili na takšen način, ustvarili povsem drugačne razmere za gospodarsko sodelovanje slovenskih podjetij na Hrvaškem. Nekaterim slovenskim podjetjem, recimo Mercatorju, gre na Hrvaškem sicer solidno. Povsem možno pa je, da bi bila v primeru drugačnega reševanja vprašanja LB pogajalska pozicija slovenskih podjetij boljša. Kdo ve, morda bi Terme Čatež potem brez težav kupile Sunčani Hvar. Propad te investicije namreč mnogi najbolj povezujejo prav z nerešenim vprašanjem LB. Težave pri vstopu na hrvaški trg je imela tudi belgijska KBC. Razlog naj bi bil prav v njenem solastništvu v NLB.

Možnosti, da bi se LB v primeru drugačne rešitve problema varčevalcev obdržala na hrvaškem trgu, naj sicer ne bi bile majhne. "Treba je upoštevati okolje, v katerem se je to dogajalo. Hrvaška se je začela v 90. letih razvijati, postavili so blazne marže, in če bi obdržali filialo, bi se LB sama rešila zaradi tako visokih profitnih stopenj. Prepričan sem, da bi se to dalo," meni Ivan Rudolf, ki je bil nekoč zaposlen v samem vrhu LB. Med bančniki je slišati, da bi bila LB, če bi še poslovala na Hrvaškem, danes vredna štirikrat več.

Kritiki odločanja v 90. letih pa najbolj očitajo slovenskim oblastem to, da so hrvaški varčevalci ob več kot desetletni spolitizirani nadaljevanki izgubili zaupanje v slovenske banke. To pa je najhuje, kar se lahko zgodi banki. Darij Cupin, ki je dogajanje opazoval z distance v Trstu, kjer je vodil zamejsko družbo Safti, ki je imela v lasti del Tržaške kreditne banke, recimo pravi, da ga je takratna kratkovidnost Slovenije presenetila. "V vsej evforiji so prevladala nacionalistična gledanja. Saj morda so s formalnopravnega vidika ravnali prav, ampak z vsebinskega vidika si je LB v očeh varčevalcev nakopala neprecenljivo škodo, ki jo bo bremenila še nadaljnjih 20 ali 30 let. Na Hrvaškem se je namreč ustvaril občutek, da je banka varčevalce prinesla okrog in da ljudem niso vrnili prihrankov. Če se je želela LB kdaj vrniti na ta trg, potem je bilo njeno ravnanje nerazumljivo, nestrokovno, neracionalno. Zaupanje v banko je namreč ključno." Tudi ekonomist Jože Mencinger meni, da je zaplet izkoristila predvsem hrvaška oblast, ki je dobila z vprašanjem LB dober izgovor za ščuvanje ljudi proti Sloveniji. "Ker pa je bančništvo posel, ki temelji na zaupanju, je gospodarska škoda, ki smo si jo z napačno odločitvijo povzročili, izredno velika; izkušnje v Sloveniji kažejo, da ljudje, ko imajo možnost dobiti denar, ta denar zagotovo pustijo v banki in vanjo prinesejo še več denarja. Dejansko bi se najbrž povečal drug problem, Banka Slovenije bi se morala otepati še večjega priliva deviz."

Sicer pa je Mencinger opozoril na še eno plat razsodbe, ki jo je v zvezi z LB sprejelo Evropsko sodišče za človekove pravice. Pravzaprav gre za podrobnost, ki je ob vsej evforiji nihče ni opazil, je pa ta veliko bolj usodna, kot se zdi. Mencinger namreč pravi, da si tisti, ki so nad sodbo navdušeni, to "razlagajo napačno" in da je ta za Slovenijo "dejansko neugodna". Sodišče je namreč "pravzaprav sprejelo mnenje, da gre za privatnopravni odnos med varčevalci in banko".