I Feel Slovenia

Prijateljica Marjana z Jesenic, ki je zmagala že na prenekaterem literarnem natečaju (čeprav so se preglasovani člani žirije potlej včasih hihitali v pest, rekoč: „Pazi ti to cheap foro, njeno prozo vsak lahko razume!“), mi je po mailu poslala vic. Jaz sem ga malce literarno obdelala: naj se ve, kdo je tu kolumnistka. In tako se glasi.

So se v Novem mestu zaredili golobi in so srali podolgem in srali počez, torej je mestna hiša razpisala nagrado v višini 100.000 tolarjev, pardon, 400 osamosvojitvenih evrov, za tistega, ki bo mesto nadloge in kuge odrešil. In so se mnogi zglasili, ali pomoči ni bilo, pa ti lepega dne pred župana pristopi cigan; kletko je v desnici nosil in v tej kletki je srčkan golobček sedel; ampak bil je ves roza. In izpustil je cigan tega roza goloba, da se je vzpel pod nebo in se vzpenjal vse više in više, in vsi drugi golobi so za njim odfrleli, na veke vekov amen, in nikdar več niso v naši srenji niti v naših logih škode delali. Pa pobara cigana župan (potem ko mu izplača osamosvojitvene evre in mu tajnica postreže s kavo): „Kaj se ne bi tudi vi za primerno plačilo, pa glede na to, da tam zunaj pred mojo pisarno žandarji z orožjem stojijo, pobarvali v roza?“

Evo. To je narobe z mojo prijateljico. Njeno prozo vsak razume.

Kar se mene tiče, instinktivno nisem nikdar marala Dolenjske. (Kdo si drzne reči kaj tako nespodobnega o maternici našega klinično pokojnega jezika? Samo desesperado moje sorte očitno, zlasti pa sem postala pogumna po tem, ko je bila na županskih volitvah Dolenjska poražena v Tržiču in posredno, po „neodvisnem“ kandidatu, v Mariboru.) Bilo je obdobje v mojih najstniških letih, ko so se ženske moje družine navduševale nad vsemi tistimi, ah, tako blago valujočimi grički, pa smo se skoraj vsak konec tedna zapeljale na postrvi iz Krke ali v Jakčevo gostilno spodaj pod cerkvijo s premaknjeno osjo glavne ladje, med potjo pa smo se šle igro: „Ugani kapelico.“ Kajti če na dolenjskem, ah, zlatomilem obzorju uzreš dve cerkvici (to ni težko), je skoraj gotovo, da se bo nekje med njima malo bliže ali malo dlje dvigala še tretja, približno tako, kot je na geometrijski daljici med katerikoli točki zmerom mogoče stlačiti še tretjo. Ampak meni se je že takrat dozdevalo, da vsi tisti zlatomilo valoviti grički valujejo zlasti zato, ker jih napenja od gnitja pod njimi, in da vse skupaj, po pravici povedano, malce zaudarja po cenenem šnopsu. Bila je le slutnja brez oprijemljivih dokazov, zato sem do danes molčala. Zdaj, ko vem za dokončno ambruško rešitev romskega vprašanja in za to, kako so ga še dokončneje rešili na barikadah vaške straže v Malih Vrheh, se zavedam, da sem že zamlada imela preroške sposobnosti. Tretje oko imam: to pa seveda pomeni, da bi kot poduhovljeno bitje lahko kandidirala za predsednico države.

Ambrušani in Malovršani, mar se počutite užaljene? No, kar bodite, tako je prav. Drugič pa bolje premislite. Včasih tudi nepretrgan niz cerkvic na obzorju čisto nič ne pripomore k temu, da bi bili ljudje res ljudje.

Je pa treba Dolenjcem priznati vsaj nekaj: verjetno je njihovo narečje edino na svetu, v katerem za lase privlečeni štos iz slogana „I feel Slovenia“, res pride do izraza: „Aj fil slavinija.“ Vsi ostali ljudje, živali, minerali in rastline in celo tisti Romi, ki jim je bilo dovoljeno dokončati nesegregirani peti razred devetletke, namreč ljubavno besedo „love“ izgovarjajo povsem drugače, kot se izgovarja naključno na kup zdevana črkovna skupina „love“ v „Slovenia“. Ni v komisiji, ki je odločala o sloganu, nihče pomislil na fonetiko in etimologijo oziroma na to, da ju ni? Seveda ne. Eden od članov je med zasedanjem komisije z enim očesom najbrž zdravil mačka, z drugim pa švrkal po ekranu tevejčka, da bi videl, kako se izvaja zakon o medijih, drugi pa je z enim očesom zdravil mačka, ki ga je pridelal v isti oštariji kakor prvi, z drugim pa švrkal po ekranu tevejčka, da bi videl, ali ga slučajno ne omenjajo manjkrat kot prvega ...

In tako ob vzhičenem vzkliku: „I feel Slovenia!“ najprej in edinole zaslišiš (skoraj se mi je zapisalo: začutiš) besedo „feel“ in - če imaš srečo - pomisliš na prizor iz filma Doktor Doolittle, kjer se morski prašiček, potem ko se je nekako rešil pred utopitvijo v straniščni školjki, preteguje pod sušilnikom za roke, si otresa mokro dlako in na svoj mišje glodalski način na vse grlo prepeva: „I feel good! I knew that I would now! I feel good ...“

Če imaš srečo.

Če nimaš sreče, si ob omembi slovenskega feelinga zlahka predstavljaš povorke ljudi z rjavimi, krompirjastimi obrazi in gomoljastimi dlanmi, ki se kakor s kakšne Repnikove slike zgrinjajo v vaško gostilno; morda je prvi november, morda so pravkar prišli s pokopališča, kjer so opravili vse potrebne obrede uradno zapovedanega državnega praznika nekrofilskega vrtičkarstva, zdaj pa se je treba sprostiti. Kettejev: „Daj mi, daj vinca, lepa točajka,“ je zanje prezapleten, zato po domače zarobijo: „Pir prnes, punca, pa Krjavlja poklič, da bo povedu, kaku je hudiča preseku na pol.“

Če bi za vsak literarni večer, kjer sem morala prenašati Krjavlja in njegove štrbunke, dobila en osamosvojitveni evro, bi imela več evrov, kot mi jih daje država iz naslova tako imenovanega knjižničnega nadomestila. Slovenci ljubimo Krjavlje. Slovenci ljubimo vaške norčke, tepčke, idiote (nobene zveze z Dostojevskim), Ivane Krambergerje, Polikarpe, alkoholike in nezakonske matere, če nam pisec obljubi, da se jim bo že pred koncem drame ali balade kaj resnično hudega zgodilo, celo Tantandruja bi se lahko potrudili vzljubiti, če ne bi bil za naš okus kljub vsemu le ... prepameten. Ko nam zmanjka domačih, uvozimo tuje: Brecht je dokaj primerna izbira za našo morbidnost. Skratka, Slovenci obožujemo vsakogar, ki je manj, kot smo mi, pod pogojem, da ni Rom in da je daleč, res daleč od našega vsakdanjika.

Ker je predsednik države že po definiciji in po življenjskem slogu res daleč od parcel, ki so kot ambruške in malovrške zavedene v katastru, ni čudno, da se za ta položaj lahko uspešno poteguje vsak, ki je še bolj mahnjen od povprečnega Slovenca. Ali da sklenem: če na naslednjih predsedniških volitvah ne bova kandidirala niti jaz s svojim novo odkritim tretjim očesom niti moj najljubši prfoks Mencinger s pravnega faksa (Leto 1982: „Ekonomija je zelo priljubljen predmet, zato se študentje znova in znova udeležujejo izpitov ...“), domnevam, da ne bo težko najti naslednjega turističnega slogana.

„No, we are not Slovakia, we are the ones with the crazy president.“