Porrajmos

Predstavljajte si, da bi v Sloveniji na lepem preselili Jude. Hja, sledilo bi vsesplošno ogorčenje - Slovenija bi bila v riti. Vsi, od EU do Amerike, bi to dejanje obsodili. Slovenija bi se morala opravičevati na vse strani. Še več, Slovenija bi se morala opravičiti tudi sami Sloveniji. Toda ko so v Sloveniji preselili Rome, ni bilo nobenega ogorčenja. Okej, ogorčeni so bili le redki. Preredki. Razlika v percepciji Judov in Romov je presenetljiva: oboji so bili namreč žrtve nacističnega Holokavsta. Ne pozabite, da je v času nacističnega Holokavsta umrlo pol milijona Romov, morda celo več. Po nekaterih ocenah naj bi pod nacisti umrlo kar 80% vseh evropskih Romov. Ian Hancock, zgodovinar romske kulture, celo pravi, da je pod nacisti proporcialno skoraj zagotovo umrlo več Romov kot Judov. Tu pa že napoči problem: na eni strani imate tiste, recimo Henryja Friedlanderja, ki Rome uvrščajo med žrtve nacističnega Holokavsta, na drugi strani pa one, recimo Guentherja Lewyja, ki trdijo, da Romov ni mogoče uvrstiti med žrtve Holokavsta, ker da so jih nacisti preganjali že pred Holokavstom, ker da jih niso preganjali na rasni osnovi, ker da jih niso hoteli iztrebiti kot rase, ker da niso trpeli tako kot Judje, ker da brez Judov ne bi bilo Holokavsta, ker da so nacisti Rome le vključili v morilski stroj, ki je bil narejen za Jude, in ker da je bil Holokavst izključno judovska izkušnja. Aha. Toda do nacistov je bila dolga pot.

Ko so se Romi v 15. stoletju pojavili v Evropi, njihova koža ni bila prave barve. Tudi njihov način življenja ni bil prave oblike. Niso se hoteli ustaliti. Bili so preveč nepredvidljivi in preveč neobvladljivi. Niso se mogli vklopiti. Niti se niso hoteli. Asimilaciji so se uprli. Kamor so prišli, so bili outsiderji v sovražnem okolju. Zato so jih prikazovali kot družbeno breme, kot ljudstvo, ki s svojim brezskrbnim življenjskim slogom ogroža moralni red in krščanstvo, kot kulturno inferiorne kriminalce, kot prerokovalce, ki kličejo Zlo. Katoliška cerkev ni prenesla prerokovanja. Na Švedskem in v Nemčiji duhovniki niso smeli krstiti romskih otrok. Cerkev je simpatiziranje z Romi izobčila. Romski jezik, ki ga ni nihče razumel, so imeli le za zarotniški trik, za znak njihove goljufivosti. Še celo Martin Luther jih je leta 1528 razglasil za "lažne menihe, blodne Jude in malopridneže". O njih so se začeli rojevati miti, urbane legende in teorije zarote. Recimo: Romi so izdelali žeblje, s katerimi so križali Jezusa Kristusa. Ali pa: Romi kužijo živino. Ljudem, ki so se stalno selili, Evropejci niso zaupali, še najmanj poslovno. Plus: Romi so sloveli kot izvrstni obrtniki, zato so začeli ogrožati druge "avtohtone" obrtnike. Rezultat: prepovedali so jim ukvarjanje z obrtjo. In ker ni hotel z njimi nihče poslovati, so oblikovali svojo lastno logiko preživetja - gverilsko, se razume, polno trikov. Če ni šlo drugače, so kradli. Avstroogrski cesar Karl VI. je zato že leta 1721 odločil, da je treba Rome eksterminirati. Tudi v drugih deželah so pozvali k eksterminaciji Romov - ali pa vsaj k preselitvi... ee, relokaciji. Po Evropi so jih začeli sistematično preganjati in izganjati, obenem pa so začeli sprejemati represivne protiromske zakone: od leta 1471 do leta 1637 je protiromske zakone sprejela večina Evrope, od Švice do Španije, od Nemčije do Nizozemske, od Portugalske do Anglije, od Danske do Francije, od Flandrije do Škotske, od Poljske do Švedske. V Angliji so leta 1554 sprejeli zakon, po katerem je bil vsak Rom avtomatično kriv, da je Rom - čakala ga je smrtna kazen. Na Švedskem so jih obešali, če se niso izselili. V Franciji so jih bičali, za njimi pa pošiljali lovce na glave. V Švici, na Nizozemskem in Švedskem so uprizarjali love na Rome - za šport. Lovce so nagradili. V Angliji so jih relocirali v gozd. Na Moravskem si lahko Romu odrezal levo uho - na Češkem si mu lahko odrezal desnega. Angleži, Francozi in Portugalci so jih pošiljali v svoje kolonije - kot ceneno delovno silo.

V 19. stoletju - v stoletju industrijske revolucije, izumov in napredka - je bilo tudi uradno: Romi so manjvredna bitja, "ekskrementi človeštva"! Jasno, ne le Romi, ampak tudi Judje. Nemški akademiki so to vedno znova potrdili. In znanstveno dokazali. Prikimal je celo Charles Darwin: hja, Judje in Romi niso tako "kulturno razviti" kot teritorialno ustaljena ljudstva. Jude in Rome so vedno jemali v paketu, povezano, kot del iste motnje. Oboji so bili kulturno nesprejemljivi. Rome so imeli za vampirje. Ali pa vsaj za čarovnike. Kar je bilo tedaj huje, kot pa če si rekel, da so kriminalci. Toda brez skrbi - imeli so jih za rojene kriminalce... ee, za genetsko predisponirane kriminalce. Še več, "nagnjenost h kriminalu" so začeli prikazovati kot kužno bolezen, ki se prenaša iz roda v rod - s krvjo. Njihova kri je bila "okužena". Njihova "kriminalnost", njihova "kužnost" je veljala za dedno - tako kot sta za dedni tedaj veljali homoseksualnost in mentalna hendikepiranost.

Leta 1933 so prišli v Nemčiji na oblast nacisti, toda kot pravijo zgodovinarji romske kulture in eksperti za romske študije, recimo Hancock, Betty Alt, Silvia Folts, Donald Kenrick, Grattan Puxon, Steve Lipman, Gilad Margalit, Helen Fein, Myriam Novitch, Elizabeth Pond, Harold Tanner in Ward Churchill, se Hitlerju in njegovemu gangu sploh ni bilo kaj dosti truditi, ali bolje rečeno, vse je bilo že pripravljeno - protiromski zakoni, recimo Zakon o boju proti Romom, so obstajali že pred nacisti, v času weimarske republike, ki je tako rada in tako ponosno mahala z "enakostjo":

* Romi niso imeli vstopa v javne parke in javne kopalnice,

* brezposelne Rome so - v imenu "javne varnosti" - pošiljali v delovna taborišča,

* vsi Romi so se morali registrirati na policiji - Romi so bili pod stalnim nadzorom.

Jasno, arijski profesorji - recimo Karl Binding, Alfred Hoche in Hans Guenther - so predlagali tudi sterilizacijo vseh Romov. Kar pa ni bilo nič čudnega: v Nemčiji so že leta 1899 ustanovili Centralni urad za boj proti romski nadlogi. Hitler je vse skupaj takoj dopolnil: kmalu po prihodu na oblast je sterilizacijo legaliziral, Rome, Jude, Jehove priče, črnce, komuniste, homoseksualce stlačil v kategorijo "sovražnikov Rajha", med ljudi, ki "niso vredni življenja", in jim zlagoma vzel vse državljanske pravice. Sredi tridesetih so v Dachau, Sachsenhausen in Buchenwald že deportirali prve skupine Romov, pred berlinsko olimpiado pa so jih relocirali v Marzahn. Nuernberški zakoni so leta 1935 prepovedali spolno/krvno mešanje Arijcev in Judov - dve leti kasneje so nuernberške zakone razširili tudi na Rome. Vzeli so jim tudi volilno pravico. Kot Judom. Dr. Robert Ritter, nacistični ekspert za "kriminalno biologijo" in merjenje čistosti ras, ustanovitelj Inštituta za rasno higieno, je leta 1937 - z nesebično pomočjo svoje asistentke Eve Justin - po številnih eksperimentih "izračunal", da so bili Romi sicer izvirno "čista arijska rasa", da pa so se potem na poti iz Indije v Nemčijo okužili s perzijsko, armensko in slovansko krvjo, tako da so zdaj nearijska rasa, ki ogroža arijsko rasno utopijo. Še huje: bolj ko je kri kakega Roma čista, bolj je nagnjen h kriminalu! Jasno, doktor je predlagal, da naj se jih segregira. In res, Reinhard Heydrich, nacistični ekspert za rasno politiko in varnost, je leta 1939 odločil, da je treba Rome relocirati - na Poljsko. Nacistične Einsatzgruppen so potem v vzhodni Evropi poskrbele za množične eksekucije Romov - pri množičnih deportacijah, internaciji in iztrebljanju Romov so sodelovali tudi marionetni režimi v Franciji, Romuniji, Ukrajini, Srbiji, Italiji, baltskih deželah, na Poljskem, Madžarskem in Hrvaškem (Jasenovac!), mnogi Romi so končali v getih (Varšava, Lodz).

Heinrich Himmler, Reichsfuehrer-SS, eden izmed glavnih organizatorjev Holokavsta, šef nacističnih koncentracijskih taborišč, Hitlerjev multipraktik in borec proti "romski kugi", ki si je kar po tekočem traku izmišljal protiromske in antisemitske zakone, je 16. decembra 1942 oznanil, da so tudi Romi zreli za Sonderbehandlung, za "posebni tretma" - za deportacijo v lagerje smrti. V Auschwitz-Birkenau, pa tudi v Treblinko, Chelmo, Mauthausen, Ravensbrueck, Belzec, Sobibor in Bergen-Belsen. 15. novembra 1943 je Rome tudi uradno izenačil z Judi. S tem se je začelo "končno reševanje romskega vprašanja". Mnoge Rome se postrelili že kar med potjo v lagerje. Ali pa še prej, pač tam, kjer so jih našli. V poštev je prišla le še eksterminacija - tako kot za Jude. Včasih so Rome vpisovali kar kot Jude. Jud, Rom, kriminalec - ista reč. Z Romi so tudi, tako kot z Judi, medicinsko eksperimentirali: injecirali so jim strupe, jih sterilizirali in izpostavljali strupenim plinom, ekstremnim temperaturam, lakoti, boleznim, brutalnosti in mučenju. Dr. Josef Mengele, "Angel smrti", je zelo rad eksperimentiral z romskimi otroki. Recimo: romska dvojčka je "zašil" skupaj, tako da je dobil siamska dvojčka. Ali pa: romska dvojčka je ubil, da je lahko izvedel obdukcijo dvojčkov. Mnogi Romi so - tako kot premnogi Judje - končali v plinskih celicah, toda prve Rome so s plinom pokončali že na začetku leta 1940, ko so nacisti v Buchenwaldu prvič testirali zloglasni in zlonosni Zyklon-B. Test je "uspel": vseh 250 romskih otrok je umrlo. 1. avgusta 1944 so v Auschwitzu s plinom usmrtili 4.000 Romov - v eni noči, "Ciganski noči" (Zigeunernacht).

Zanikanje genocida

Ko je bilo II. svetovne vojne konec, so Romi - za razliko od ostalih evropskih narodov, ki so trpeli za svobodo - ugotovili, da je bilo njihovo trpljenje zaman. Po vojni jih ni nihče čakal. Niso imeli države, v katero bi se lahko vrnili. Niso imeli doma. Njihovi tabori in združenja so bili uničeni, konji pobiti, klani in starešine - varuhi romske tradicije - eksterminirani. Bili so brez vsega. Goli in bosi. In seveda - povsem nezaščiteni. Še huje: nikjer niso bili dobrodošli. Nihče jih ni hotel. Bili so eno izmed tistih ljudstev, ki so med II. svetovno vojno najbolj trpela, toda po vojni jih ni nihče hotel za sosede. Ponavadi so rekli: ker so ljudje v nacističnih lagerjih trpeli in umirali, mi zdaj živimo v svobodi in miru! Romi so v nacističnih lagerjih trpeli in umirali, toda nihče ni nikoli rekel, da zato - zaradi njihovega žrtvovanja - zdaj živimo v svobodi in miru. Vsi so bili žrtve II. svetovne vojne. Le Romi ne. Romske žrtve je povojna Evropa ignorirala. Zapustila jih je pred II. svetovno vojno, med II. svetovno vojno in po II. svetovni vojni. V njih je spet videla le kriminalce. So za trpljenje po vojni dobili reparacije? Ne. So dr. Robertu Ritterju in Evi Justin sodili? Ne. So Rome poklicali kot priče na sojenje v Nuernberg? Ne. Je kdo pričal v njihovo korist? Ne. So jih sploh omenjali? Ne. Tudi sami Romi o svoji genocidni izkušnji niso govorili. A po drugi strani - nihče jih ni hotel poslušati. Vsi so slišali za Holokavst - za nacistično eksterminacijo Judov... ee, za "končno rešitev judovskega vprašanja". Toda nihče ni slišal za Porrajmos, kot so Romi poimenovali nacistično eksterminacijo Romov... ee, "končno rešitev romskega vprašanja".

Eksperti za romsko problematiko sicer pravijo, da se je zgodba o Porrajmosu "izgubila" zato, ker je romska kultura oralna, ker je romska skupnost nepovezana in preveč razpršena, ker so Romi nepismeni, ker nimajo stika z dominantnimi kulturami, ker se ne menijo za zgodovino in ker so tradicionalno nagnjeni k "pozabljanju" spominov na slabe, mučne, travmatične reči, toda zgodba o Porrajmosu se je "izgubila" predvsem zato, ker je ni hotel nihče slišati. Niso Romi pozabili na Porrajmos, ampak je povojna Evropa pozabila na Porrajmos. In ko je pozabila na Porrajmos, je pozabila tudi na Rome. In seveda - to, da je povojna Evropa pozabila na Porrajmos, je zelo vplivalo na povojno življenje Romov. Pogubno. Diskriminacija Romov, ki se je začela že globoko pred II. svetovno vojno, ki se je pred II. svetovno vojno stopnjevala in ki se je med II. svetovno izpolnila v vsej grizlijevski grozljivosti, se je po II. svetovni vojni nadaljevala - kot da se ni nič zgodilo. Kot da ni bil Porrajmos le nadaljevanje tega, kar so z Romi počeli od 15. stoletja. V njih so še vedno, tako kot pred Holokavstom, videli le kriminalce, ki niso upravičeni do nobene kompenzacije, nemški uradniki so celo oznanili, da Romi ne morejo veljati za "žrtve nacizma", to pa zato, ker jih nacisti niso preganjali zaradi njihove rase, ampak zaradi njihove kriminalnosti in antisocialnosti (mar niso nacisti že leta 1936 oznanili, da je romski problem stvar rase in da ga je treba v tem smislu tudi reševati?), in da njihova zahteva, da se jih prizna za žrtve Holokavsta, žali spomin na prave žrtve Holokavsta. Nič jim nismo dolžni! Nekateri so celo trdili, da to, kar so nacisti počeli z Romi, ni bil zločin, ker so nacisti le izvrševali zakone, ki so bili sprejeti že pred letom 1933, ali bolje rečeno - nacisti so Rome preganjali zato, ker so bili kriminalci. S tem so hoteli reči: to, kar so z Romi počeli nacisti, bi z njimi počela tudi vsaka demokratična država! Nacisti so le varovali zakon & red! Žrtve nacističnega Holokavsta niso bile nedolžne! Denacifikacija Nemčije in Evrope ni uspela: kriminalizacija Romov se je nadaljevala.

Ko je bilo vojne konec, Romi niso imeli niti pravice do žalovanja za svojimi bližnjimi. Za druge žrtve Holokavsta in nacističnih lagerjev smrti se je reklo: nikoli jih ne pozabimo! Le za Rome ne. Evropa je med II. svetovno vojno zatajila Jude - po vojni je imela zaradi tega občutek krivde. In ga ima še vedno. Tudi Rome je med II. svetovno vojno zatajila, toda po vojni zaradi tega ni imela občutka krivde. Vse žrtve II. svetovne vojne so bile deležne velikega sočustvovanja. Le Romi ne. Gotovo veste, da obstajajo zanikovalci Holokavsta - raznorazni neonacisti, supremacisti, revizionisti in lunatični kospirologi, ki trdijo, da Holokavst v resnici sploh ni obstajal in da so si ga Judje izmislili. Kar je noro in bolno. Toda ironično: zanikanje genocida nad Romi je nekaj povsem normalnega, del mentalnega formata povojne Evrope in sodobne družbe. Še bolj tragično pa je, da že 60 let poslušamo zgodbo, da so Romi le "paraziti", ki se hočejo prišlepati na judovsko tragedijo, in da je povojna Evropa s svojim ignoriranjem romskega trpljenja de facto legalizirala to, kar je preiskovalcem leta 1948 rekel dr. Robert Ritter: Ne, ne, nikar jim ne verjemite - veste, Romi pogosto mešajo realnost in fikcijo! Še bolj tragično: natanko to Judom očitajo zanikovalci Holokavsta. Razlog več, da Romi še vedno izgledajo tako, kot da so pravkar stopili iz nacističnega lagerja.