Zlobni duh iz ambruškega gozda

"Vsi smo v istem sranju," je v megafon kričal fant iz Maribora. "To, kar se je zgodilo v Ambrusu, je odraz celega sveta. Ni dovolj, da samo klikate po peticijah, moramo se povezati, delovati skupaj." Na ljubljanskem Kongresnem trgu se je zbralo kakšnih 500 ljudi, manifestacija v podporo preseljeni družini Strojan je potekala ravno v času, ko so se kakšnih 30 kilometrov od središča Ljubljane krajani v vasi Malo Hudo zaklinjali, da družine Strojan nočejo več v svojo občino. Romom je vstop prepovedan. V Ljubljani se je množica borila za Rome, na Dolenjskem pa proti njim.

Zdelo se je, da je bil čas ljubljanske manifestacije premišljeno izbran. Pač v torek zvečer, na dan, ko je v Slovenijo priletel komisar Sveta Evrope za človekove pravice Thomas Hammarberg, švedski diplomat, ki je nekoč opravljal funkcijo generalnega sekretarja Amnesty International. Komisar je v Slovenijo prišel na službeno pot, najprej ga je o izgonu romske družine obvestil Matjaž Hanžek, potem sta svojo resnico v pismih napisala še ministra Zver in Mate. Namen poti komisarja je bil preprost: želel je ugotoviti, kaj se dogaja v Sloveniji. Pravzaprav mu naloga ni bila neznana. 4. septembra, le nekaj tednov pred ambruškim eksodusom, je spisal mnenje o prisilnih preselitvah romskih družin v nekaterih evropskih državah. Pisal je o Kaliningradu, o Albaniji, Češki, Franciji, Rusiji, Grčiji, o primerih, kjer oblasti Rome najprej preselijo, jim zagotavljajo, da bodo dobili nove, lepše hiše, na koncu pa od njihovih obljub ne ostane veliko. "In ker Evropa pozna sramotno zgodovino diskriminacije in zatiranja romske populacije," svoje septembrsko mnenje zaključuje komisar, je še posebno pomembno, "da so vlade in lokalne oblasti pozorne na možnosti krivičnega in ponižujočega odnosa do Romov".

Proti krivici in ponižanju so demonstrirali tudi ljubljanski protestniki, od Kongresnega trga jih je pot vodila do vladne palače, a do nje niso prišli. Ustavile so jih železne ograje, kordon policijskih specialcev. Pot naprej je bila zaprta. Poteza policije je nenavadna; ko so pred tedni krajani Ambrusa ogorčeno stopali proti kraju, kjer je živela družina Strojan, so jih policisti ustavili šele nekaj metrov pred njihovo hišo. Ne prej. In ko je pred dobrima dvema letoma pred vlado protestirala množica Dolenjcev, vključno z nekaterimi Ambrušani in Janezom Janšo, jih niso pričakale ograje in policijska kolona. Ne, tisti, ki so protestirali proti Romom, so lahko prišli pred vladno palačo, oni drugi, ki so opozarjali na diskriminacijo Romov, pač ne. Ker ni bilo poti naprej, je množica odšla pred parlament in tudi tam postopala pred ograjami in policisti. Še najbolj jo je skupil Marko Brecelj, ki je preplezal železne ovire, češ da ima sestanek na Šubičevi, a so ga policisti vklenili in strpali v marico. V torek naj bi bili pridržani še dve osebi. Kar je več kot tisto soboto, ko so Ambrušani v gozdu grozili romski družini. Policisti takrat niso aretirali nobenega izmed njih. In težko je verjeti, da so bili protestniki v Ljubljani bolj nasilni ali bolj nevarni od onih iz dolenjskih gozdov. Eni so vzklikali pred institucijami politične moči, drugi pa so grozili ženskam in otrokom.

Načrt brez komisarja

Vlada se je na komisarjev prihod dobro pripravila, družini Strojan je poiskala lokacijo v Ivančni Gorici, komisarja pa naj bi o prijazni politiki Slovenije prepričevala dva ministra. Na koncu naj bi skupaj, Slovenca in komisar, pripravili tiskovno konferenco, kjer bi, domnevamo, drug drugega trepljali po hrbtu. Načrt pa se je vladi sfižil. V ponedeljek zvečer so vaške straže postavili krajani vasi Malo Hudo in družina Strojan pred prihodom evropskega inšpektorja ni dobila novega bivališča. Prvi poraz. Nato je prišel še drugi. Propadla je napovedana skupna novinarska konferenca komisarja in slovenskih ministrov. "Sprva smo načrtovali, da bi imeli skupno tiskovno konferenco, prav zaradi novinarjev, komisar pa je kasneje rekel, da bi imel raje samostojno. Naša želja je bila skupna, njegova želja in tudi njegova praksa sta pa pač drugačni," je odpoved skupne novinarske konference pojasnil Branko Vidrih iz urada vlade za informiranje.

Komisar si je program obiska oblikoval sam. Že v torek zvečer se je uro in pol, morda dve, pogovarjal s Hanžkom, zgodaj zjutraj pa se je, še preden ga je ustrežljivi vladni vrtiljak odpeljal do ministra Mateja in v Postojno, sestal z nevladnimi organizacijami. Med drugimi se je pogovarjal tudi s predstavniki slovenske izpostave Amnesty International, organizacije, za katero je minister Zver v pismu komisarju Hammarbergu še pred dnevi trdil, da ni imela nobenih pripomb k nastajajočemu zakonu o romski skupnosti. Resnica je malce drugačna; kot pravijo pri nevladni organizaciji, so besedilo nastajajočega zakona dobili šele po tem, ko so se pritožili pooblaščenki za dostop do javnih informacij, hkrati pa niso bili aktivno povabljeni k nastajanju zakona o romskih skupnostih. Tudi druge nevladne organizacije z jutranjega sestanka pri komisarju niso bile ravno zadovoljne s politiko vlade do romske skupnosti, zanje je bila preselitev romske družine nezakonit ukrep in izraz diskriminatorne politike, ki bo in je že povzročila plaz nasilja.

Plaz je sprožen

Že v začetku tedna je vlada začutila, da ji stvari uhajajo rok. Minuli četrtek je premier Janša sicer še podprl ministra Zvera, ki naj bi se pri reševanju romske problematike "zelo dobro odrezal", ne pa tako kot drugi, ki iz fotelja "kritizirajo vlado potem, ko gasi požar". Ti niti državi niti Romom po Janševem mnenju ne pomagajo veliko. A ko so v ponedeljek vaščani postavili vaške straže in ko se družina Strojan ni mogla preseliti na lokacijo, ki jo je ponudila vlada, je minister Zver zadržano priznal, da se je mogoče pojavila neka fobija, ki "je bila v preteklih letih morda na obeh straneh nekoliko zadržana". Vladi se je maščevala taktika, ko nihče izmed vladajočih politikov ni eksplicitno obsodil nasilja razburjene množice iz ambruškega gozda.

Na torkovem zboru krajanov tako ni bilo niti enega niti drugega ministra, je pa zato na seji občinskega sveta Ivančna Gorica sodeloval direktor urada za narodnosti Stane Baluh. V torek so občinski svetniki razpravljali o položaju Romov v njihovi občini in sprejeli pravno popolnoma nesmiselne sklepe. Lokalni funkcionarji so namreč sklenili, da se družina Strojan ne more vrniti v njihovo občino. "Nova lokacija, ki bi bila izbrana na območju občine, ne zadovolji mirnega življenja niti družine Strojan niti večinskega prebivalstva, saj vsak poizkus na podlagi slabih izkušenj povzroča dodatne konfliktne situacije, zato se lokacija več ne more iskati na območju občine Ivančna Gorica," je zapisano v sklepu.

Takšen sklep je seveda pravni nesmisel, saj lokalna oblast ne more prepovedati katerikoli družini, da se naseli v njihovo občino. O morebitni prepovedi naselitve določene skupine na določeno ozemlje odločajo drugi organi, za to obstajajo drugačni postopki, o tem ne odloča občinski mestni svet. To je podobno, kot da bi lokalna oblast prepovedala črncem, da bi igrali v mestnem košarkarskem klubu. Sklep občinskega sveta Ivančne Gorice je pravno neveljaven in ustavno sporen, je pa zato korak bližje h grozečim zakonskim paragrafom iz časa nacistične Nemčije. Posredno je zadrego priznal tudi Baluh, ki je krajane opozoril, da bo morala občina za svoja dejanja odgovarjati slovenski in mednarodni javnosti.

Vlada se je skratka zaradi napetosti in vaških straž odločila, da bo pri reševanju velikega "državnega problema" romske družine ubrala "nov pristop, ki bo zahteval soglasje lokalnega prebivalstva". Kaj pomeni novi pristop, ni najbolj jasno. Ali bodo sedaj vaščani vseh nesrečnih zaselkov na Dolenjskem odločali, če bodo medse sprejeli nesrečno družino, ki so jo z njihove zemlje nagnali nezadovoljni sosedje, pri tem pa je izdatno pomagala vlada? Kdo pa so ti vaščani, da lahko odločajo, kakšni bodo njihovi sosedje? Ali države nasilno preseljuje kemično tovarno, klasirnico premoga, jedrske odpadke, ali pa družino, ki so jo potisnili z njene zemlje? Plaz nerazumevanja pravne države in nestrpnosti se je širil dalje ...

Preselitev zaradi strahu

V četrtek zjutraj, na koncu ekskurzije po Sloveniji, je evropski birokrat na tiskovni konferenci ubral nenavadno ostre tone. Komisar je sicer pohvalil vlado, še posebno konstruktivnega ministra Zvera, med pogovori z vladnimi predstavniki je opazil celo znake samokritike in želje po reševanju nakopičenih problemov, a pravi poudarki komisarjevih opažanj so bili drugje. Ti do Slovenije niso bili ravno prijazni. Po komisarjevem mnenju "je nesprejemljivo, da je morala skupina ljudi zapustiti svoj dom, ker je večinsko prebivalstvo to zahtevalo in ker je bila ogrožena njihova varnost". Evropska konvencija o človekovih pravicah namreč določa, da lahko ljudje svobodno izbirajo, kje želijo živeti. In stroški? Kako komisar komentira izgovor Janeza Janše o tem, da bi bilo dražje plačevati policiste in varnostnike, ki bi zaščitili ogroženo družino? Finančni izdatki pri uresničevanju temeljnih pravic ne smejo imeti nobene vloge. "Če sem čisto odkrit, če pogledam iz ekonomske perspektive, je lahko končna cena višja, kadar v takih situacijah država ne ščiti posameznikov." Končno ceno država že plačuje. Romska družina je naseljena v Postojni, policisti pa morajo budno nadzirati dolenjske vaške straže in paziti, da se tudi iz tistih kričečih množic ne razvije kakšen pogrom.

Hammarbergova opažanja pa se še niso končala. Po njegovem ima družina pravico, da se vrne v Ambrus, morebitna kazniva dejanja posameznikov ne smejo biti obravnavana kolektivno, v grožnjah družini Strojan je komisar opazil rasistične in protiromske elemente in tudi Slovenija ni imuna na ksenofobične pojave in sovražni govor. Stvari, ki jih je našteval komisar Sveta Evrope, so identična opozorilom, ki jih v slovensko javnost že nekaj časa pošilja Hanžek.

Komisar je nekaj besed namenil tudi Hanžku. Obtožb o tem, da je Hanžek v tujini zašpecal Slovenijo, komisar ne razume. "Matjaž Hanžek je bil kritiziran, ker me je informiral, kaj se dogaja v Ambrusu. Vlade morajo razumeti, da so ombudsmani neodvisni. Njihova naloga je, da se zavzemajo za tistega, ki so jim kršene človekove pravice, in da oblasti tudi kritizirajo". Hammarberg je stopil še korak naprej. "Vemo, da se bo njegov mandat končal v nekaj mesecih. Pričakujemo, da bomo tesno sodelovali z naslednikom ali naslednico, predvidevamo, da bo ta prav tako neodvisen, sposoben in predan, kot je Matjaž Hanžek." Odkrita komisarjeva pohvala Matjažu Hanžku, človeku, o katerem politiki vladajoče provenience ne najdejo lepih besed, bo imela v političnem ozračju, kjer varuh človekovih pravic postaja državni sovražnik številka ena, oglušujoč odmev. Komisar je na koncu slovenski politiki (pa tudi cerkvi) predlagal, naj na najvišji ravni sprejme skupno deklaracijo, ki bo obsodila nestrpnost, iz katere bo jasno, da spodbujanja nasilja in aktivnosti proti manjšini pač ne morejo biti tolerirane. In ja, čisto za konec komisar omeni še neko drugo temo, ki jo ima na spisku del in nalog, povezanih s Slovenijo. "Trenutno se ne ukvarjam s problemi izbrisanih, a to vprašanje bom še izpostavil, resnično, resnično si želim, da bi tukaj slovenska vlada stopila korak naprej."

Slovenska vlada pa spet ni razumela komisarjevih opozoril. Premier Janša je nekaj ur po Hammarbergovi tiskovni konferenci izjavil, da so za zapleteno pot iskanja rešitve preseljene družine kriva "izjemna politizacija, velika medijska pozornost in internacionalizacija dogodkov". Vlada se sicer vseskozi trudi, poziva k umiritvi razmer in žuga nekdanji politični posadki, ker romske problematike ni uredila že prej.

Hja, morda pa ima tokrat Janša vseeno prav. Res je kriva politizacija, ker je opozicijski Janša Rome izkoristil za pohod na oblast, oni drugi pa so se romskega vprašanja pragmatično izogibali. In res je kriva tudi medijska pozornost, ker del medijev o Romih poroča samo na straneh črne kronike. In malo je kriva tudi internacionalizacija, ker mednarodne organizacije vsaj do sedaj niso aktivneje pritisnile na slovenske oblasti in jih opozorile, da stopnja spoštovanja človekovih pravic v modernih družbah ne more biti odvisna od vsakokratne koalicijske posadke.

Družina Strojan pa je bila v četrtek še zmeraj v Postojni. Pot na domačo zemljo so ji zaprle cestne barikade in vaške straže. Začasna rešitev je začela dišati po trajni.