Klasični liberalizem

Obstajata dva popularna stereotipa o ekonomistih. Prvi jih prikazuje kot reakcionarne zagovornike sebičnih človeških interesov, drugi govori o njihovi čudaški predanosti blaginji in iskanju institucionalnih rešitev, ki jih običajno polagajo na oltar politikov ali pa menedžerjev. Ko je prejšnji teden umrl še zadnji od ekonomskih ikonoklastov XX. stoletja, Milton Friedman, smo ob Keynesu, Hayeku in morda Gailbraithu zaključili to nenavadno kvadraturo ekonomskega kroga.

Kaj je skupno izboru teh štirih ekonomskih mušketirjev, ki so odločilno posegali v strokovno in javno dojemanje ekonomije druge polovice XX. stoletja? Najprej neverjeten obseg in širina njihovega dela, interdisciplinarnost in teoretska nekonvencionalnost, predvsem pa smisel za javno delovanje in trženje svojih zamisli. Gre torej za vpetost njihovih teorij v širši družbeni kontekst. Keynes in Gailbraith sta ustrezala potrebam povojnega državnega intervencionizma pri vzpostavljanju sodobne korporativne socialne države. Hayek in Friedman sta nasprotno zagovarjala ekonomski liberalizem, ki je postal okostje sodobnih liberalnih reform in se je hkrati prilegal postsocialistični tranziciji. Vsi štirje so se imeli za liberalce, v očeh drugih pa so veljali za nepopravljive idealiste. Toda prav to je tlakovalo pot k ideologizaciji njihovih teorij.

Milton Friedman je večino svojega intelektualnega življenja preživel na Čikaški univerzi. Tu so se oblikovali teoretski in ideološki temelji novega političnoekonomskega liberalizma, ki jih je Friedman tako sijajno vgradil v sodobno ekonomsko teorijo in drugačno razumevanje sodobnih ekonomskih politik. Toda Friedmanovo delo ni omejeno zgolj na ekonomsko teorijo. Pomembne prispevke najdemo na področju statistične teorije, pa ekonomske zgodovine, politične filozofije in teorije znanosti.

Friedman velja za brezkompromisnega kritika razumevanja splošnega ravnotežja v ekonomskih modelih in keynesianske revolucije na področju makroekonomskih politik. Teoriji splošnega ravnotežja se je uprl na metodološki ravni. Ekonomija je zanj pozitivistična znanost. Velja toliko, kolikor uspe instrumentalizirati svoje teoretske sklepe v uspešnih napovedih, kako deluje ekonomski stroj tržnega gospodarstva. Čeprav so predpostavke teorije problematične ali celo napačne, je osrednje merilo njena uporabnost. Toda ekonomska politika pogosto ne spregleda absurdnosti svojih teoretskih predpostavk, zato pogosto vodi do slabših sklepov, kot bi Friedman pričakoval.

Njegov spoprijem s keynesianizmom je bil veliko bolj uspešen. Friedman in Keynes sta delila prepričanje o središčni pomembnosti denarne ekonomije in usodni vlogi ekonomske politike namesto abstraktnih teoretiziranj. Toda to je bilo tudi vse. Friedmanova monetaristična kontrarevolucija je teoretski keynesianizem preprosto postavila iz glave zopet na noge. Izhodiščni udarec je veljal teoriji potrošnje, ki predstavlja v keynesianskem modelu središčno os dokazovanja, kako agregatna potrošnja prek multiplikatorjev povečuje povpraševanje in s tem tudi gospodarsko rast in zaposlenost. V nasprotju s Keynesom meni, da potrošnje ne določa sedanji, temveč dolgoročni permanentni dohodek in razmeroma stabilno potrošniško vedenje.

Drugi nasprotni dokaz velja monetarni sferi, kjer je ponudil veliko bolj sofisticirano denarno teorijo od Keynesa. Velika svetovna recesija je bila posledica napačne monetarne politike v ZDA in drugod. Izraža tragično moč in ne impotentnost monetarne politike v globalni recesiji, kot je napačno sklepal Keynes s svojo tezo o likvidnostni pasti. Od tod spet preprost sklep, da mora centralna banka od zunaj, čim bolj neodvisno in jasno, določati dolgoročno ponudbo denarja, ki je temeljni vzvod cenovne stabilnosti in cikličnega uravnavanja gospodarstva. Keynes je podcenjeval vpliv denarnih tokov na nominalne mezde in cene, Friedman nasprotno cene in teorijo inflacije postavi v središče svojih analiz. Friedman je pokazal, kako so inflacijska pričakovanja bistveni element cenovnih gibanj in da je inflacija v bistvu denarni fenomen, ki ga na koncu določa ponudba denarja. Prav v svojem predavanju ob podelitvi Nobelove nagrade (1977) je preroško napovedal stagflacijske procese in način zmagovitega boja proti njim. Tudi inflacijo kot dolgoročen fenomen krotimo s stabilnostjo pričakovanj in denarnih agregatov, brezposelnost pa je od tega razmeroma neodvisna.

Friedmanu dolgujemo temeljno ekonomsko sporočilo, da je denar najpomembnejše ekonomsko orodje in monetarna politika izhodiščni vzvod ekonomske politike. Toda te lekcije nismo doumeli niti na ravni učbeniških obravnav in še manj v realnem življenju. Svoje mesto v ekonomski znanosti pa si bo Friedman podobno kot Keynes utrdil predvsem kot politični ekonomist. V svoji politični filozofiji je bil goreč nasprotnik dirižizma, prisega na privatizacijo in podjetizacijo države. Zato nasprotuje klasični socialni državi in njeni redistributivni naravi ter prisega na drugačne rešitve glede socialne segregacije in zaščite izključenih. Za dosego blaginje sta najboljše zdravilo ekonomska in politična svoboda, ki jo ponujata tržno gospodarstvo in liberalna demokracija. Zagovarja liberalna stališča glede dekriminizacije drog, prostitucije, z lastno fundacijo spodbuja uvedbo študentskih vavčerjev, prisega na obdavčenje kot učinkovit način boja proti revščini in ekološkim problemom.

V svoji avtobiografiji Two Lucky People (1998) sta z ženo Rose opisala tudi nekatere "friedmanovske dileme", od krčevitega osvobajanja Keynesovega vpliva do političnega uvrščanja med republikance. Nekateri so ga obtoževali za ekonomski genocid v fašističnem Čilu, toda z istimi predavanji je tedaj "osrečeval" tudi Mao Ce Tunga. Friedman je navsezadnje vendarle priznal, da ekonomski liberalizem pogosto vodi v politični centralizem in da "razviti trg" dejansko potrebuje tudi "močno državo".

V Sloveniji je imel posebno med mladimi ekonomisti veliko gorečih zagovornikov. Toda pogosto so v njem videli anarhokapitalista, kar je bolj veljalo za njegovega sina Davida D. Friedmana. Še najmanj so mu bili podobni s svojim literarnim slogom in površnim razumevanjem klasičnega liberalizma. Milton Friedman je namreč Adam Smith XX. stoletja.