Dobitniki medijskega sklada

Delitev slabe milijarde tolarjev, ki naj bi v slovenski medijski prostor prinesla pluralizacijo, je končana. Komisija je prečesala 877 vlog, na koncu jih je odobrila "le" 286, obravnavala pa je tudi že proteste medijev, ki niso bili zadovoljni z delitvijo sredstev. Razvpiti medijski sklad, ki v resnici sploh ni sklad, ampak le še eden od javnih razpisov, pa je za veliko razburjenja poskrbel, še preden se je razdeljevanje denarja sploh začelo. Vladajoča koalicija ga namreč ni zastavila tako, da bi res poskušali pomagati medijem, ki so namenjeni najrazličnejšim skupinam prebivalcev, od ljubiteljev keramike do etničnih manjšin, temveč tako, da je od medijev, ki bi želeli dobiti sredstva, zahtevala politično "uravnoteženost". Seveda zato, da bi imela večji vpliv na medijske vsebine. Sploh na vsebine kakšnih manjših lokalnih medijev, ki so že leta odvisni od državne pomoči ... Veliko prahu je dvignila tudi sestava komisije, ki ji je kulturno ministrstvo zaupalo razdeljevanje denarja. Od petih članov komisije se namreč poleg predsednice dr. Suzane Žilič Fišer z mariborske fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko z mediji poklicno ukvarja samo še jezuit Peter Lah, pa še ta v tujini, saj predava na katoliški univerzi v ZDA, Andrej Aplenc je magister strojništva, sicer pa tudi član SDS in kolumnist Demokracije, Matevž Tomšič doktor teoretske sociologije s FDV-ja, Danica Ozvaldič pa bančnica. Kot pravi predsednica komisije Žilič Fišerjeva, delo komisije zaradi tega menda ni trpelo in je "potekalo strokovno, z jasnimi pravnimi okviri, na osnovi dane dokumentacije in na osnovi predloženih in objavljenih meril". So imeli pa velike težave zaradi preohlapnih meril za razdeljevanje denarja. Tako naj se po zagotovilih Žilič Fišerjeve na koncu ne bi osredotočili na to, kako "uravnoteženi" so posamezni mediji, ampak na to, da bi sofinancirali čim več medijev. Ampak kateri mediji so bili uspešni? In zakaj prav ti?

Med mediji, ki so prepričali komisijo, lahko res zasledimo najrazličnejše medijske projekte, tudi recimo tiste, ki jih izdajata Društvo za pomoč in samopomoč brezdomcem Kralji ulice ali Slovensko združenje za duševno zdravje ŠENT. Dobitki največjih medijev so zdaj že dobro znani. Dnevnik je dobil 16 milijonov za prilogo Objektiv, časopisna hiša Delo pa 18 milijonov SIT, za "finančno, kadrovsko in vsebinsko konsolidacijo tednika Mag", a so na koncu ponujeno pomoč zavrnili. Vlogi Demokracije in Večera sta bili medtem nepopolni.

Najbolj bogato so bili nagrajeni mediji s statusom posebnega pomena, ki so dobili več kot polovico vseh sredstev. Med najuspešnejšimi je denimo velenjska televizija VTV, ki je dobila 52 milijonov SIT, vendar s podporo vseeno niso zadovoljni. Pričakovali so namreč dvakrat toliko. "Program smo pripravili upoštevajoč, da bomo dobili 50-odstotno sofinanciranje medijskih vsebin. Na podlagi tega smo tudi najeli kredit. Ker pa nam niso odobrili želenih sredstev, imamo zdaj težave z odplačevanjem kredita. Poleg tega nam sploh niso odobrili nikakršnih sredstev za tehnično infrastrukturo, čeprav smo medij s statusom posebnega pomena in smo res nujno potrebovali nov oddajnik," pravi direktor VTV Rajko Djordjevič. Mnogim medijskim hišam gre v nos tudi to, da je bilo na razpisu najbolj izdatno, s kar 63 milijoni SIT, podprto podjetje Tele 59, ki pripravlja tv-program RTS, sicer pa je v lasti Janeza Ujčiča. Če je Tele 59 lani do sredstev prišel predvsem zato, ker se je zanj še posebno zavzel kulturni minister Vasko Simoniti, ki je pri tem, kot je ugotovilo tudi računsko sodišče, naredil tudi kar nekaj spornih potez, je bilo letos med nekaterimi konkurenti slišati, da naj bi bila Ujčiču tokrat tako naklonjeni zato, ker naj bi na RTS nekoč delala predsednica komisije Žilič Fišerjeva. Sama očitke zavrača kot neresnične.

Zanimivo je, da je letos proračunska sredstva dobilo tudi precej medijev, ki se ukvarjajo z duhovnimi temami. Društvo za osebnostno ozaveščanje in osebnostno rast Sonce je tako recimo za svoj Dnevnik dobrih novic in dogodkov dobilo 6,3 milijona SIT. Šentjurske novice so dobile za projekt Po duhovnih poteh 250.000 SIT. Veliko bolj uspešni pa so bili katoliški mediji. Radio Ognjišče je dobil 25,49 milijona SIT, založba Ognjišče 14,75 milijona SIT, Družina 7,7 milijona SIT, Društvo za pospeševanje človeku prijazne uporabe elektronskih omrežij Vrnet, ki skrbi za spletišče rkc.si, pa 2,3 milijona SIT. Veliki katoliški mediji so torej dobili skupno več kot 50 milijonov SIT. Zato niti ne preseneča, da Franc Bole z založbe Ognjišče, ki ji je komisija odobrila pet od 14 projektov, meni, da je bila delitev "tokrat bolj pravična in strokovna kot pri dosedanjih razpisih".

Na seznamu dobitnikov je tudi kar nekaj podjetij, ki so tako ali drugače povezana s sedanjo vlado. Podjetje Mangart, ki je dobilo 5 milijonov SIT za projekt Medijski izziv, je recimo sodelovalo pri pripravi volilne kampanje za SDS. Založba Nova revija, ki je dobila 15 milijonov SIT za revijo Ampak, pa se je v zadnjih letih tako ali tako izdatno angažirala pri podpori vladajoči garnituri, nazadnje s podporo pri kandidaturi Francetu Arharju za župana Ljubljane. Zanimivo je, da je bila ta založba uspešna kljub temu, da je letos od kulturnega ministrstva že dobila 70 milijonov SIT, od tega 8 milijonov SIT prav za revijo Ampak. A, kot kaže, v založbi Nova revija z izkupičkom še vedno niso zadovoljni, saj so zoper odločitev komisije protestirali. Sicer pa sta v komisiji, ki je delila sredstva za medije, sedela kar dva avtorja Založbe Nova revija, Andrej Aplenc in Matjaž Tomšič, pa čeprav po zakonu o medijih osebe, "ki imajo kot zunanji sodelavci sklenjeno pogodbeno razmerje z izdajateljem medija ali z oglaševalsko organizacijo", ne morejo biti člani komisije.

Veliko presenečenje je tudi, da je sredstva iz medijskega sklada dobila revija Moja Slovenija, ki jo izdaja podjetje Otroci. Tudi to revijo namreč že tako ali tako financira država. V naslednjih petih letih naj bi zanjo namenila kar 40 milijonov SIT, saj gre za brezplačno revijo, ki je bila konec leta 2005 na javnem razpisu izbrana za novo osrednjo revijo za Slovence, ki živijo zunaj slovenskih meja. Zakaj bi torej ta revija zdaj potrebovala še dodatna državna sredstva? Morda zato, ker je bila komisija prepričana, da se financirajo le iz lastnih sredstev?

In prav to je osnovni problem medijskega sklada. Nihče namreč ne preverja, ali so podatki, ki so jih poslale medijske hiše, resnični. Nihče ni niti pooblaščen za to. Poleg tega najverjetneje nihče ne bo preverjal, ali so mediji sredstva sploh porabili za projekte, za katere so jih dobili. Iz scenarija za dokumentarec, ki ga je prebrala komisija in ga nagradila s kakšnim milijonom, lahko namreč nastane marsikaj. Ali pa sploh nič ... Zato naj bi komisija kulturnemu ministrstvu predlagala, naj pred naslednjim tovrstnim odločanjem ponovno oblikuje merila za razdeljevanje sredstev medijem.

Kdo pa se je znašel na seznamu tistih, ki niso uspeli prepričati komisije? Recimo Radio Dur s projektom Za slovensko samozavest. Ali pa Pravljica za sladko spanje Radia Sevnica. Zavrnjena sta bila tudi filmski brezplačnik Premiera in knjižni brezplačnik Bukla, ki ju izdaja podjetje Umco, čeprav je po drugi strani brezplačnik Dobro jutro dobil dotacijo v vrednosti 4,2 milijona SIT. Radio MARŠ je sicer dobil sredstva za sofinanciranje osmih projektov, zavrnili pa so jim jih kar 49. Eden od medijev, ki mu komisija najbolj presenetljivo ni želela sofinancirati vsebin, pa je The Slovenia Times, ki izhaja v angleščini in o dogajanju v Sloveniji obvešča globalno javnost.