Pri pravici do izbire kompromis ni mogoč

Romunski diktator Nicolae Ceausescu se je križa bal kot vampir, toda imel je papeški kompleks. Poraziral je vasi in privatne hiše ter ljudi preselil v blokovska naselja. Ljudem je dal le en TV kanal. S tujci se niso smeli pogovarjati, sploh pa ne v tujem jeziku. Prepovedal je tuje revije in časopise. Tipkalne stroje je izobčil. Svojo ženo Eleno, ki je imela le štiri razrede šole, je razglasil za največjo romunsko znanstvenico, svoje družinske člane pa zrinil na ključne položaje, hej, celo svojega labradorca Corbuja je dal okrog furati v limuzini ter mu dodelil posebno vilo, vključno s televizorjem in telefonom, saj veste, za jutranje bujenje. Po Stalinovem zgledu je začel z blazno industrializacijo, ko pa je ugotovil, da je s tem romunski dolg tujini drastično povečal, je naredil napako kariere - sklenil je, da bo dolg odplačal. Vse je poslal v izvoz, ljudi pa na "znanstveno dieto", ki se je končala z uporom, TV revolucijo in eksekucijo. Kar je bilo logično: Ceausescu je v svoji karieri izčrpal vse nianse nacionalizma, vse nianse policijske države, vse nianse represije, vse nianse korupcije, vse nianse propagandne mašine, vse nianse kulta osebnosti, vse nianse idolizacije in vse nianse diktatorske paranoje. In seveda, da bi po kitajskem zgledu povečal število Romunov, je nekje vmes, leta 1967, z zloglasnim odlokom 770 prepovedal splave, ločitve in kontracepcijo, vključno s kondomi, in oznanil: "Fetus je last države!" Kot veste, je to pripeljalo do množice porodnih katastrof, detomorov, samomorov, sirot in debilov - in na koncu do epidemije aidsa. Kdor ni imel otrok (ali pa jih ni mogel imeti), je plačal "celibatni davek". Žensko, ki je rodila več kot 10 otrok, je odlikoval z redom "herojske matere", žensko, ki je rodila od 7 do 9 otrok, z redom "slavljene matere", ženski, ki je rodila 5 ali 6 otrok, pa je pripel "materinsko odlikovanje". Romunke so bile prisiljene v rojevanje otrok - in rojevale so jih v nemogočih, neurejenih, socialno nevzdržnih pogojih. Kar je bil še malo prej razlog, da otrok niso hotele rojevati, tako da je rodnost padla - Romunka je v povprečju rodila manj kot dva otroka. Ceausescu je ugotovil: če se bo reprodukcija nadaljevala v tem ritmu, se bo število Romunov z leti zmanjšalo. Ko je prišel na oblast, je bilo Romunov 19 milijonov - število je hotel po hitrem postopku dvigniti na 25 milijonov. In tako si je izmislil "strategijo za dvig rodnosti", ki ni puščala nobenega dvoma: fetus je last države. Pika.

Minister Drobnič je s svojo "strategijo za dvig rodnosti" - s plačljivostjo splava, z nezaželenimi novorojenci, ki jih bodo ženske lahko dajale v posvojitev, z instrumentalizacijo ženske, ki bo le še mašina za rojevanje, z demonizacijo preveč izobraženih žensk, s poglabljanjem stereotipov o spolih v družbi, s predpisovanjem "modnih" trendov za ženske ipd. - Slovenijo tako približal Ceausescujevi "strategiji za dvig rodnosti", kot še nihče. Vse to je zavil v retoriko o "svetosti življenja", toda o srcu svoje "strategije" je povedal vse, ko je človeškemu življenju določil ceno - 103.000 tolarjev. S tem je dal jasno vedeti, da gre pri "dvigu rodnosti" za denar - da je torej "dvig rodnosti" finančna kategorija. Ali bolje rečeno, s tem je dal jasno vedeti, da je treba rodnost v Sloveniji dvigniti iz istih razlogov, kot jo je bilo treba dvigniti v Romuniji: da bi se povečalo delovno silo. Ceausescu je hotel rodnost dvigniti zato, da bi imel več delavcev, da bi bila produktivnost Romunije večja in da bi lahko - kasneje - lažje odplačeval dolgove tujini. Zgodbo o tem, zakaj bi bilo treba rodnost v Sloveniji dvigniti, pa tudi poznamo: ker bo delež aktivnega prebivalstva, ki bo vlagal v pokojninsko blagajno, kmalu premajhen v primerjavi s povečanim številom upokojencev, ki bodo iz njega črpali sredstva za pokojnine. Ha.

To je zadnje čase še posebej rad poudarjal dr. Janez Malačič, demograf z ekonomske fakultete (do leta 2050 nas bo le še toliko in toliko, če naj bi se narod obnavljal v obstoječem številu, bi morala ženska roditi povprečno vsaj 2,1 otroka v svojem rodnem obdobju, nizka rodnost bo imela dolgoročne posledice na trgu delovne sile ter v pokojninskem in zdravstvenem sistemu, ki temeljita na "medgeneracijski pogodbi" ipd.), toda Malačič, sicer tudi član komisije, ki je pripravljala "strategijo za dvig rodnosti", je obenem poudarjal še nekaj drugega: da je v minulih letih negativni trend števila rojstev nevtraliziralo priseljevanje iz drugih držav. Toda to je ostalo v drobnem tisku, še huje - pod Drobničevim radarjem. Rečeno naravnost: za nizko rodnost v Sloveniji niso krivi splavi - za nizko rodnost v Sloveniji je kriva kvečjemu neprožna politika do priseljevanja, potemtakem prislovično nestrpna in sovražna politika do tujcev (muslimanov, "čefurjev", beguncev, izbrisanih ipd.). Slovenije ne bi rešilo plačevanje splavov, ampak bolj prožna, bolj občutljiva in bolj strpna politika do priseljevanja. Drobniča ne zanima dvig rodnosti slovenskih državljanov, ampak dvig rodnosti Slovencev, hja, "pravih", "čistih" Slovencev. Hej, koga brigajo Strojanovi otroci, romski otroci (družina s štirinajstimi otroki!): to niso "pravi" Slovenci, ampak le slovenski državljani. Drobnič ni zdravilo za Slovenijo, ampak simptom Slovenije - simptom slovenske nesenzibilnosti, ki jo je formatirala ta vlada, ko je bila v opoziciji (izbrisani, samske ženske, istospolni ipd.), zdaj pa mora tiste, ki jih je sama mojstrila v nestrpnosti, ustavljati s pendreki.

Drži, Komisija evropskih skupnosti je letos objavila strateški dokument, naslovljen Sporočilo Komisije svetu, evropskemu parlamentu, evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in odboru regij, v katerem je problematizirala nizko rodnost: "Hkrati pa nizka rodnost in čedalje manj delovne sile ogrožata politično in gospodarsko vlogo EU." Toda razlika med obema "strategijama" je orjaška: Komisije evropskih skupnosti izobraženost žensk ne moti. Še več: "Če se EU želi soočiti s temi izzivi, mora pospešiti napredek k enakosti med spoloma in okrepiti integracijo načela enakosti spolov v vseh politikah." V Drobničevi "strategiji" je kakopak drugače. Čakajte, kaj je že eden izmed glavnih razlogov za upad rodnosti? Točno: "Naraščajoče izobraževanje žensk in ekonomska avtonomija žensk." Komisija evropskih skupnosti v svoji "strategiji" razbija stereotipe o vlogi spolov v družbi. V njih vidi motnjo, oviro za razvoj EU. Zato splava ne omenja. Zato ne razmišlja o tem, kako bi ženske "kaznovala" - in zato ne razmišlja, kako bi ženskam zategnila in omejila pravice. Drobničeva teza, da v EU ni države, ki bi odstavila ministra zato, ker spoštuje življenje, ne drži: njegova "strategija" namreč ni evropska, ampak romunska. Takšne ministre za delo, družino in socialne zadeve, kot je Drobnič, je imel v Evropi nazadnje Ceausescu. Razlika je v tem, da je bil Ceausescu ateistični fundamentalist, medtem ko je Drobnič krščanski fundamentalist.

Da ga tako zelo moti "ekonomska avtonomija žensk", ne preseneča. Ekonomsko avtonomne ženske so ženske, ki se jih patriarhat najbolj boji. In kot dobro vemo, so najbolj demonična oblika "ekonomsko avtonomne ženske" - in največji strah slovenskega krščanskega patriarhata - samske ženske. Drobničev napad na ženske pravice je le nadaljevanje napada na samske ženske, ki ga je pred leti izvedla zdajšnja vlada, tedanja opozicija, in ki se je končal z razvpitim referendumom. Šlo je sicer za referendum o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, toda vse skupaj se je že pred referendumom izrodilo v referendum o samskih ženskah. Histerija, ki jo je podžigala tedanja opozicija, je pripeljala tako daleč, da se je zdelo, kot da Slovenija odloča o tem, ali so samske ženske sploh ženske. Iz patriotskih ust, polnih zemlje, samobitnosti, narodove substance in "svetosti življenja", smo tedaj slišali kopico razlogov, zakaj samska ženska, ki ne more zanositi, ne sme umetno zanositi:

* ker bi to ustvarilo nepopolno družino,

* ker to ni etično,

* ker to ni znanstveno,

* ker umetna oploditev ni več medicina,

* ker bi z umetno oploditvijo lahko do otrok prišli tudi homoseksualci in lezbijke,

* ker otroku ni v korist, da se rodi samski ženski,

* ker ima tudi otrok svoje pravice,

* ker je samska.

Ker ni vezana. Ker je osvobojena patriarhalnih spon. Ker je patriarhatu, ki jo tlači in ponižuje, pobegnila. Mešanje homofobije, medicine, strahu pred samskimi ženskami, etike in mita o "popolni družini" je bil le navaden ideološki hokus-pokus, čigar sporočilo je bilo: za Slovence bi bilo najbolje, če bi živeli tako, kot so pred 200 leti živeli naši predniki! Pač kot tedaj, ko umetna oploditev še ni bila mogoča, ko še ni bilo samskih žensk in ko je imela ženska pravice le kot privesek moškega. Ergo: za vse nas Slovence bi bilo najbolje, če bi imele ženske manj pravic! Slovensko populacijo je zaščititi pred "zlorabami"... pred samskimi ženskami... in kakopak pred umetno spočetimi otroci, to pa zato, ker ne bi bili čisto "naši". Saj veste, nikoli ne bi mogli vedeti, če so res "naši" - lahko bi bili v resnici "južnjaški", muslimanski, neslovenski. Ženske je treba kontrolirati! Kar me je že tedaj spomnilo na samsko žensko, ki je živela pred mnogimi, mnogimi leti. Ne vem, morda je bila neplodna, morda pa ji le ni bilo do seksa, toda otroka je potem vendarle spočela. Umetno. Brez spolnega odnosa. Rodil se je fantič. Živel je le 33 let, toda preživel vse naravno spočete ljudi.

Kaznovanje žensk

Komisija Pravičnost in mir, ki deluje v okviru Slovenske škofovske konference, je javnost tedaj obdarila z izjavo O umetni oploditvi, ki se je začela takole: "V slovenski javnosti poteka že nekaj tednov intenzivna razprava ob zakonu, ki bi naj urejal področje umetne oploditve. Žal se je spet pokazalo, da mnogim, ki odločilno vplivajo na oblikovanje javnega mnenja in na politične odločitve, ni veliko mar ne stroka ne takšni in drugačni argumenti. Na tipično ideološki način se ljudi preprosto razdeli na konservativce in napredne, na tiste, ki bi ljudem v stiski radi pomagali, in one, ki za ceno svojih moralnih načel ne vidijo posameznikovih želja, pravic in svoboščin. Na tak način se stroko ignorira, kar bo prej ali slej imelo številne pogubne posledice za narod in državo."

Komisija za Pravičnost in mir nas je torej poučila, da je narobe, ker se o tej problematiki razpravlja na "ideološki način". In prav tu je bil največji in edini problem: problema namreč sploh ne bi bilo, če ne bi bilo ideologije! Specifično, problema sploh ne bi bilo, če ga ne bi proizvedla ideologija. Ker se je vmešala ideologija, smo imeli problem. Če naj poenostavim: prav misel, da bi biomedicinska pomoč pri oploditvi samske ženske lahko imela "številne pogubne posledice za narod in državo", je bila primer take ideologije. Še več, srce te ideologije - ideologije, ki ji ni mar za stroko. V hipu, ko samske ženske, ki pri oploditvi potrebujejo biomedicinsko pomoč, postaviš v kontekst "pogubnih posledic za narod in državo", in v hipu, ko v ta kontekst postaviš tudi medicino, ki bi utegnila pomagati tem ženskam, postaneš ideološki - in teološki. Podobno kot je ideološki Drobnič, ko skuša s plačevanjem splava narod in državo rešiti pred "številnimi pogubnimi posledicami". In podobno kot je Komisija poudarjala, da so "vse oblike heterologne oploditve v nasprotju z monogamno družino in resničnim dobrim za otroka", ki itak ni "pravica, ampak dar", je tudi Drobnič te dni stalno poudarjal, da splav ni pravica. Oh, in podobno kot je skušala Komisija pod pretvezo "izjave za javnost" Sloveniji še enkrat vsiliti svoj "problem" in svoj pogled na "problem", skuša to storiti tudi Drobnič - pod pretvezo "strategije za dvig rodnosti".

In končno: tako kot je skušala dati Komisija svojemu ideološkemu pogledu na samske ženske status strokovnosti, skuša dati status strokovnosti tudi Drobnič svojemu ideološkemu pogledu na splav. Zato ni naključje, da je Komisija že tedaj oba "problema" povezala: "S tega vidika je v naši kulturi nekaj hudo narobe, če imamo v isti kliniki vrste za splav in vrste za umetno oploditev." Napad na umetno oploditev in samske ženske je bil v resnici le alegorija napada na splav. Samske ženske so kaznovali - s križarskim pohodom in z referendumom. Vprašanje je bilo le še, kako in kdaj kaznovati ženske, ki mislijo, da imajo pravico do izbire. Vmes je kakopak prišla nova vlada, ki se obnaša tako, kot da ji poteze vlečejo strategi ameriških republikancev, ki so Bushu in Janši očitno svetovali isto:

* prvič, medije razglasi za neuravnotežene - potem jih očisti,

* drugič, sprejmi davčno reformo, s katero naj profitirajo bogati,

* tretjič, zaščiti korporacije, ne pa tudi delavcev (še bolje, korporacije zaščiti pred delavci),

* četrtič, za vse svoje napake okrivi prejšnjo vlado,

* petič, tem, ki te kritizirajo, očitaj, da škoduje domovini,

* šestič, obiskuj Savdsko Arabijo,

* sedmič, pošlji vojsko v Irak,

* osmič, če te vprašajo, ali se boš umaknil iz Iraka, reci, da ne,

* devetič, zdravstveno zavarovanje spremeni v biznis,

* in desetič, žensko pravico do izbire relativiziraj.

Bušiji so pravico do izbire relativizirali takoj, ko so prišli na oblast: najprej so ukinili financiranje mednarodnih organizacij, ki pri načrtovanju družine upoštevajo tudi splav, potem so prepovedali splave nad tremi meseci nosečnosti ("partial-birth abortions") in raziskovanje izvornih celic (embrio = otrok), začeli na veliko financirati programe, ki so promovirali predzakonsko spolno abstinenco (in učili, da lahko ženska zanosi že z dotikom!, da kontracepcija povzroča splav! in da lahko ženske pred predmenstrualnimi bolečinami reši branje Biblije!), nevladnim organizacijam, ki promovirajo kontracepcijo, pa so začeli pošiljati revizorje. Ker splava niso mogli povsem prepovedati, so ga "uravnotežili", s čimer so skušali potešiti krščansko desnico, ki jih je pripeljala v Belo hišo. Drobnič, ki v splavu vidi nasprotje slovenske zastave, se je skušal slovenski krščanski desnici - v imenu vlade, heh - za pomoč pri izvolitvi zahvaliti s "strategijo za dvig rodnosti", pri kateri je plačljivost splava le vrh "uravnoteževanja" samega splava. Da ta pro-life "strategija", ki problematizira splav, niti enkrat ne omeni izrazov, kot sta "kondom" in "kontracepcija", ne preseneča, kakor tudi ne preseneča, da naj bi bil splav brezplačen le v primeru, če je "po oceni zdravniške komisije nujen za zdravje nosečnice", potemtakem v edinem primeru, v katerem pro-life križarji sicer dopuščajo splav. Pro-life križarji so v vseh ostalih primerih proti splavu - pri nas bi bil splav v vseh ostalih primerih plačljiv in s tem simbolno ilegaliziran. Ker Drobnič splava ne more prepovedati, je skušal najti kompromis, toda problem je v tem, da pri pravici do izbire kompromis ni mogoč. Vse ostalo je podcenjevanje žensk.