Prepolni zapori

Trenutna zasedenost slovenskih zaporniških zmogljivosti je 116,6-odstotna, tudi razlika v primerjavi z lansko zasedenostjo je zelo velika. Sploh prvič v zadnjih osmih letih, odkar se zbirajo podatki o zasedenosti zaporov, pa se je zgodilo, da se je številka, kar zadeva zasedenost, v nasprotju s trendi zvišala kar za 13,5 odstotne točke. Gre za skrb zbujajoče razmere? Vsekakor gre za razmere, v katerih je nujna strokovna analiza. Je pa tudi res, da so rešitve znane, politika pa jih vztrajno ignorira in ubira ameriški način. Zgradili bodo nov, največji slovenski zapor.

Poglejmo številke. Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij je podatke o zasedenosti zaporov začela zbirati leta 1999, to je bilo hkrati tudi zadnje leto, ko zapori niso bili zasedeni bolj, kot je njihov formalni maksimum, zasedenost je bila 89,8-odstotna. Leta 2000 je zasedenost zrasla na 107,2 odstotka, naslednje leto na 112,2 odstotka, leta 2002 pa je znašala 113,3 odstotka. Nato se je zasedenost zmanjšala na 104,9 odstotka in se nekako ustalila pri dobrih sto odstotkih. Leta 2004 je zasedenost znašala 102,6, lani pa 103,1 odstotka. Prav glede na te številke je letošnja toliko bolj presenetila in že se na veliko govori o programu za odpravo sodnih zaostankov Lukenda kot razlogu zanjo.

Kritiki Lukende programu očitajo, da očitno ni predvidel vseh posledic, ki jih bo prinesel, zagovorniki pa te podatke uporabljajo kot dokaz, da program deluje. Zdi se, da se oboji motijo. Še pomembneje: pozabljajo na razmere v zaporih in predvidene novosti, ki zapornikom ne bodo prinesle nič dobrega.

Na Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij kot možne razloge za letošnji podatek o zasedenosti navajajo "porast kriminalitete, ažurnejše delo organov kazenskega pregona, še posebej sodišč, morda pa tudi zvišanje kazni zapora za nekatera kazniva dejanja". Rešitev vidijo, kot pravi generalni direktor Tomaž Smole, v "gradnji novih zavodov (zavod Ljubljana) in adaptaciji nekaterih zavodov (zavod Dob)".

Že iz navedenega sledi, da se resne analize nesorazmernega povečanja zasedenosti zaporov niso lotili, stroka pa spet ne bo imela besede pri iskanju odgovorov. To je videti že iz predvidenih rešitev, torej gradnje novega, največjega zapora v Ljubljani in razširitve za zdaj največjega zapora na Dobu. Ker bo na novi ljubljanski zapor treba počakati še vsaj tri leta, je primerno vprašanje, kako bodo prostorsko stisko reševali dotlej. Hkrati namreč zapirajo zapor v Radovljici in ga skupaj z osebjem selijo v že tako najbolj zaseden, ljubljanski zapor, katerega zasedenost je že zdaj 192,4-odstotna!

Zakaj je smer razvoja, ki predvideva zaprtje manjših zaporov in koncentracijo v večjih zaporih, napaka? Vodilni slovenski penolog dr. Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani odgovarja: "Gradnja velikega zapora v Ljubljani je strokovno povsem napačna odločitev. To ne bo prineslo rešitve prostorske stiske, pač pa zgolj večje kapacitete, da se zapre še več ljudi. Rešitev bi bila gradnja več manjših zaporov, saj je dobro delo z zaporniki optimalno v zaporih s kapaciteto okoli 50 zapornikov, vsekakor do največ sto." A ne gre le za vprašanje gradnje zaporov. Večje zasedenosti zaporov po njegovem ne moremo preprosto povezovati s programom Lukenda, saj bi prezasedenost lahko zmanjšali predvsem s pogostejšo uporabo alternativnih kazni, kadar gre za zaporne kazni do treh mesecev, podrobneje pa bi bilo treba preučiti tudi upravičenost podaljševanja pripora in zaostritev pogojev za predčasni odpust. Po Petrovčevem mnenju je glavni razlog nenadne prezasedenosti predvsem poudarjanje kaznovalnega in varnostnega vidika zaporov, ki se je zadnja leta prikradlo v miselnost slovenske oblasti. Vse to pa v zaporih vodi v slabšanje odnosov med osebjem in jetniki, saj vse bolj prevladuje kaznovalna ideologija, po kateri naj bi osebje še dodatno pripomoglo k trpljenju zaprtih, namesto da bi skušalo doseči prav nasprotno.